Darilo

Ja, danes je torej (ne)praznoval moj sin. Za darilo je dobil denar. Kar je sicer za moje pojme lemersko, ampak on bo že vedel, kaj z njim in zagotovo si bo kupil kaj bolj po svojem okusu, če že ne bolj pametnega. A nisem mogel iz svoje kože, ko sem mu čestital, sem mu povedal, da mu darila nisem kupil in da bo namesto tega dobil keš ter ga vprašal, če je to ok. Seveda je bilo ok in sem iz žepa vzel kovanec za dva evra. In mu ga svečano zaprl v dlan. Kako debelo je pogledal, res! Kar ni vedel, kaj bi naredil s tistim kovančkom, potem pa se je le zahvalil in ga spravil v žep. Sem mu seveda povedal, da sem se le šalil in iz žepa potegnil še en kovanček za dva evra. Je gledal še bolj debelo, pri četrtem kovančku se je pa končno začel smejati. Potem mu je pa Monika seveda dala “pravo” darilo v obliki bolj konkretnih papirnatih evrčkov.  Ki so samo enostavno romali v žep in to je bilo to. In sem se spomnil (pravzaprav sem pobrskal, ker imam seveda zapisano!), da ko je bil  star kakšne dve leti in pol, se je Monika vrnila iz trgovine z novim puloverjem in še nekaj oblačili zame in jih je veselo jemala iz vrečke, da sem jih pomeril, potem pa jo je Maks zaradi njenega navdušenja ves vesel in tudi sam navdušen vprašal, kaj je kupila zanj. Moja soproga se je sicer zmedla, a le za hip, potem je iz vrečke vzela kruh.

»Kruh sem ti kupila, Maksi,« je rekla in bilo ji je malo nerodno. Seveda, preveč teatralično in cankarjansko je zvenelo, vam povem. A se je Maks štruce kruha razveselil kot kakšen japi novega jaguarja ali bentleyja, res! Je skakal s tisto štruco ves vesel po kuhinji in še pri kosilu je nekajkrat omenil, da jemo njegov kruh …

Nisem ponovil eksperimenta, a skoraj zagotovo bi danes pri njegovih petnajstih  tisto štruco dobili v glavo. Ne vem.