Prvič

Moj najstarejši sin jih je dopolnil 15! Petnajst! Vem, da sem že stokrat pisal o tem, da čas leti, ne beži, a si ne morem pomagati. Človek je star petnajst let in višji od mene. Grozljivo, res. No, ne zaradi tega, ker odrašča, temveč zato, ker se to dogaja tako hitro. Spomnim se njegovih prvih besed. Ki pravzaprav niso bile besede, le nekakšno žlobudranje. A sva si jih z Moniko zapisala v album kakor eno veliko prelomnico. Pa ko ga je nehala dojiti in je začel jesti normalno hrano, odraslo. In je smrdelo v plenicah, a kaj bi to! Pa ko je prvič prijel žlico v roke. Dobro, vsa jedilnica je bila popackana, a vseeno. Človek je prijel žlico v roko in začel sam jesti. Pa ko je nehal zvečer piti po steklenički pa ko se je odvadil dude! Pa ko je napravil prve korake in prvič sedel na kahlico. Ko je prvič spal brez pleničke, ko si je prvič sam umil zobe. In pritekel v dnevno sobo, ves navdušen, če midva veva, da je v tubi z zobno kremo dvajset centimetrov kreme?! Ko je začel risati in ko so risbe začele dobivati prepoznavne oblike! Ko se je prvič podpisal, prvič prebral nekaj stavkov. Se prvič vozil s kolesom in prvič brez pomožnih koleščkov. Pa ko se je prvič potolkel?! No, vsaj tega je bilo veliko, preveč, če mene vprašate, Maks je bil ves čas potolčen in razbit. Res. Samo za hip si ga izpustil iz oči in si je že nekaj naredil. Še kot dojenček je bil operiran za kilo, nikoli ne bom pozabil svojega strahu. Ogromnokrat je bil hospitaliziran zaradi laringitisa in neštetokrat je dal kri. Sem bil kar malo ponosen, ko so bile sestre šokirane, ko je komaj trileten pogumno stegnil ročico, da so mu vzeli vzorec življenjske tekočine, druge otroke so pa pod mizami lovili in so se drli, kot bi jih iz kože dajali!
Ko se je prvikrat sam oblekel … Je trajalo, da sva skoraj v vrtec zamudila, a ni odnehal in ni pustil, da bi mu jaz pomagal! Ko si je naučil zavezati čevlje. Kako hecno in nepomembno in lahkotno opravilo je to, o katerem nikoli ne razmišljamo čisto zares. Zavezati si čevlje. Se obujemo, sklonimo in zavežemo vezalke. Ne razmišljamo o tem. Zanj in za naju z Moniko pa je bila to nova prelomnica, najin sin si sam zavezuje čevlje! Verjetno so mame astronavtov, ko prvič poletijo na Luno, manj ponosne na svoje sinove, kot sva bila midva na Maksa, ne vem. Kar razganjalo naju je. Maks je pa tudi hodil kot puran, ves ponosen in pomemben s tistimi malimi čeveljci. Danes ima čolne, številko stopala pa 45, teniske so seveda razvezane. Očitno je nekje vmes med odraščanjem pozabil, kako se zavežejo vezalke, kaj pa vem …
Ko je šel prvič v življenju v šolo, kako pomembno je bilo to! In šel je revež v starih hlačah, ker sva prejšnji dan, ko ga je Monika »prisilila«, da je pomeril nove, potem mešala klor za v bazen in ga je prehitro mešal in se je popackal in je klor in razbarval nove hlače in razžrl luknje vanje …
Ko mi je prvič pomagal prebeliti sobo! Pa je seveda prebelil tudi okenska stekla in električne vtikače, par dni kasneje pa je z edigsom porisal še računalniški ekran in tipkovnico. Aja, vmes pa je jupol naflakal še v računalniško enoto za cd, kjer se je strdil in sem moral kupiti novo …
Ko se je naučil plavati, je bil tudi dogodek. Svetovni ponos. Je lahko že v vodo skočil ne da bi mi zastalo srce! In nekaj let kasneje, ko se je naučil skakati na glavo. Saj mu ni šlo, dokler se ni na pomolu prikazala neka brhka deklica, za katero sem se bal, da jo bo že blaga sapica odpihnila, potem je pa skočil kakor profesionalec.
Pa ko je prvič stal na Triglavu. Star sedem let! Kako pomembno je poklical dedka, ki nama je vcepil ljubezen do gora in mu, kot bi šlo za nekaj najbolj običajnega, povedal, da stoji na najvišjem delčku Slovenije …
Ja, tudi na nekaj tako običajno vsakdanjega, kakor je »branje« ure, sva bila ponosna. Kot bi bilo včeraj se spomnim, ko je povedal, da je ura cartoon network do Zagreba. Ker je bil program risank na številki 10, HRT pa na številki 6, ura pa je bila deset do šestih … Danes seveda na uro več ne pozna. Če rečemo, da mora biti doma takrat in takrat, bo mirno zamudil, če se bo zunaj kaj »pametnega« dogajalo!
Ja, milijon prelomnic je bilo, ena bolj pomembna od druge, pa tako vsakdanje, da danes niti pomislimo ne več nanje. Si predstavljate? Ej, ljudje, naš Maks je šel pa danes sam na stranišče! Saj bi mi temperaturo izmerili, če bi to razlagal okrog. Jasno, da je šel, če bi narinil v plenice, bi bila novica. Hej, ljudje, naš Maks si je sam zavezal čevlje! OK, to pa je novica, ker si jih že dolgo ni!
Danes sem opazoval Lenarta, ki se je igral z avtomobilčkom, ki se ga vodi z ir daljinskim upravljalcem. Ki ga je za rojstni dan že pred dolgimi dolgimi leti dobil Maks. In ko je izrabil baterije v daljinskem upravljalcu, je enostavno uporabil daljinski upravljalec za televizijo. Meni pa dolgo časa ni bilo jasno, zakaj moram zadevo vedno znova in znova na novo programirati in menjati baterije, dokler ga nisem zalotil. Saj sem bil ponosen na njegovo iznajdljivost, priznam, a mu tega nisem povedal!

Ja, vsak dan je bilo nekaj novega, veliko sem pozabil. Kar je seveda normalno. Ampak, pri vseh otrocih je tako. Tako je bilo in tako bo. Rastejo in se učijo. Zakaj sem se torej tako raznežil?
Ker je na rojstnodnevno zabavo za dedke in babice mrtvo hladno prišel v dnevno sobo in še bolj mrtvo hladno in nezainteresirano odpiral darila. In v enem od zavitkov je bil brivski aparat. In sem se ugriznil v rit od samega hudega, res! Ga že kakšnega pol leta hudomušno včasih pokličem brko, a se nisem spomnil, da bi mu JAZ kupil brivnik. In ko sem se glasno »sekiral«, ker mu nisem kupil brivnika, me je potolažil, naj se ne sekiram, da se je itak že pobril. In tega nisem ne opazil ne fotodokumentiral … 🙁