Veliko se dogaja in potem ni časa pisat. No, čas seveda je, volje je bolj malo. Ok, tudi volja menda je, saj sem še relativno mlad in voljan, le zanimalo to menda nikogar ne bi. Si mislim. Par praznikov, par jam, par akcij z Ladkotom in to je to. Klasika, ki so jo že vsi prenažrti, si mislim. Ok, toliko praznikov, da smo še doma po hiši par stvari postorili, evo, to je novo. Sem naročil deske pri lokalnem dilerju, kjer jih vedno naročam (no, enkrat sem jih), da bi obil še zgornji balkon. Spodaj in zgoraj. Mislim, po tleh balkona in nad njim. Mislim, strop balkona. Ker les je lep. In nas ima rad. In sem poklical lokalnega dilerja dil in me je po strokovno vprašal, če pripelje colarce in sem rekel ja, kaj pa jaz vem, kaj so to colarce (ali kar je že rekel!), sem mislil, da človek itak ve, kaj mi je pripeljal ene dve leti nazaj, ko sem obijal spodnji balkon. Saj toliko dil menda pa tudi ne proda, bemuvraga nazaj! In je jasno pripeljal colarce in se je izkazalo, da so to eni takšni lepi debeli plohi, ki so, ker so debeli, tudi težki. In sem se malo bal, da če jih ne bom dobro privijačil v strop, da bodo dol padli, zato sem te svoje strahove zaupal usposobljenemu strokovnjaku v Merkurju. Malo sem bil v dilemi, to že moram povedati, ker sem ga čakal ene deset minut, saj se je ene pet metrov stran kregal s sodelavko. Razumel sem, da je problem v stotih evrih. So jim plače znižali ali kaj, ne vem, nisem hotel prisluškovati, čeprav sta bila zelo glasna. Ampak mi je potem zmanjkalo potrpljenja in sem šel do njega in mu izrazil sočutje, ker jih je Binček tako okradel pa to, ampak da mogoče bi se pa vseeno meni posvetil, dokler še ima službo, ker mu bom pomagal plačo zaslužiti in se mi je posvetil. Sem mu razložil svoj problem, da sem pomotoma naročil colarce in da se zdaj bojim, da ne bo zaradi teže to vse skupaj dol padlo in da bi rad kakšne posebne močne vijake in še bolj močne vložke in je malo razmislil, ker konec koncev je le usposobljen strokovni prodajalec in mi na koncu prinesel navadne plastične vložke. Sem bil malo skeptičen in sem ga vprašal, če bo to držalo, pa je rekel, da po njegovem strokovnem mnenju da misli da bo, ampak sem se malo bal, da prej z njegovim nekdanjim direktorjem nisem bil pregrob in bi se mi lahko maščeval tako, da bi prodal prešvoh vložke in bi tiste težke colarce dobil na glavo. Ampak je bil suveren, je rekel, da so včasih vse to s takšnimi vijaki in vložki pacali in sem se malo pomiril, potem sem pa pomislil, da so včasih tudi s kočijami potovali, zdaj pa šibamo z avioni, ampak je še kar vztrajal, da je to to in da naj bom kar brez skrbi, da so včasih to na en meter ali pa še bolj poredko vrtali, pa je držali, da naj jaz pa na 80 cm navijačim, pa bo materbuh držalo brez problema po njegovem strokovnem mnenju (sem potem navrtal na 40 cm, ker sem previden!). Sem torej kupil tiste vložke in vijake in še malce postokal, da se bodo moji otroci pod tistimi colaricami igrali, da imam tri sinove pa to in je malce cviknil, sem za hip videl pomislek v njegovih očeh in sem si rekel, na, pa ga mam, ker je tudi on malce negotov postal in mi je potem porinil posebne triglav vijake, ki so pa debeli, da bi rabil posebne svedre, ki na moj vrtalnik ne gredo in bi moral še nov vrtalnik kupit, kar pa ne gre, ker delam v kulturi in bi dvomesečno plačo skuril mimgrede al pa še več, plus regres, jasno, ki je ponavadi prst v rit in trepljaj po hrbtu, in sem si kar rekel, da bodo že plastični čist ok in sem potem kupil še par malenkosti, da bodo lahko človeku plačo izplačali in odšel domov vrtat in nabijat in je lepo ko miljonmatr, še posebej, ker sem tavelik lonec macesen barve laka kupil in dvakrat pobarval in so te colarce res od boga in za vraga lepe, vam povem, samo ene par dni, dokler ne mine nezaupanje, se otroci ne smejo ograti na balkonu. Da če bo nesreča, naj bo, ko moja preljuba soproga zaliva rože. Saj se hecam, pri nas rože zaliva tašča tam zgoraj …
No, sem hišo malce polišpal in je že prišel čas, da tečajnike odpeljemo v jamo. V Kaščico smo jih peljali, ker je relativno lahka in zelo zelo lepa in so bili vsi navdušeni. Res. Še celo Uroš, ki je sicer že star jamar, ampak se je spodaj, ko smo jih s štrikom po ritki krstili, ker so prvič čez sto metrov v globino prišli, kar dvakrat v vrsto postavil. Aja, potem sem še do Pedžota skočil, ki prav danes praznuje (prasec je skočil na morje, ker je to ceneje kukr prjatlu za kofe dat, recimo), da smo mu dvorišče pred hišo povaljali, ker je travo zasejal, mene je pa poklical, ker sem kukr jamar in se spoznam na škripce in sem ves vesel prišel z idejo in načrtom in škripci in sem že začel komplicirati in me je mirno poslušal, potem pa povedal, da se je premislil in da bomo kar na žgance povlekli in smo tisto težko pizdarijo vlekli in rinili za crknit, vam povem, da vam bo pa jasno, koliko je tega, naj povem še, da je samo za seme dal 500 ojrov. Kar se meni zdi brez veze in potratno, saj trava itak sama zraste, ampak, kaj pa jaz vem. Se mi je enkrat čudno zdelo, ko sta mi najprej en, nato pa še drug sosed ponujala strup za širokolistni plevel, ki sem ga pa odklonil, ker meni so marjetice in deteljica na vrtu lepi, samo sem potem, ko sta onadva imela lepa travnika, jaz pa še lepšega z marjeticami, opazoval te moje rožice, kako se veselo širijo najprej po mojem vrtu, potem pa še čez mejo k njima in mi je bilo jasno, zakaj sta mi tisti strup rinila, ampak to je že druga zgodba.
Nekaj laka je še ostalo in sem tašči pobarval še par omar, ki so kar nekako lepe zdaj, meni se dopadejo, potem ga je pa še malo ostalo in sem še par stvari polepšal, potem mi je pa soproga prepovedala in je rekla, da bo manjša škoda, tud če tisto zadevo direkt v potok zlijem, ker bo njo drugače kap in ker je glih dež padal ene par dni, sva šla z dr. Krevsom še malo mišice najinih Ladkotov pretegnit, samo tako, malo, ko glih ni nekega prometa na gozdnih cestah, ker se celo traktorji v blatu zakopljejo. Sem imel sicer takmašno obleko, tako sem bil suveren, da mi ne bo treba ven v blato, ampak me je enkrat vmes lulat prijelo in sem se malo zaflakal (z blatom, jasno!), a ni hudega, bo pralni stroj ven potegnil.
Aja, pa Klemi je na dopust z vojske prišel, ves ponosem in domoljuben in dokler še ne zadolži puškice, lahko povem, da se je tam med svojimi novimi prijateljčki vojački odločil, da od zdaj naprej ne bo več Klemi ampak Klementina (vsaj tako sem ga razumel), ampak potem sem se itak prijel za ušesa in začel glasno prepevati Bandero rosso, ker vsega, kar se dogaja v naših oboroženih silah pa res nočem vedeti. Majke mi!
Aja, ko sem že glih pri besedi: v Merkurju sem kupil še dva majhna lesena kaveljčka, ki sem ju privijačil v foršplung (to je strokovni izraz, kako se s tujko imenujejo tiste deske na nadstrešku, se mi niti sanja ne), na zastavo pa našil dve vponki, da zdaj ta državni simbol, ki sem ga ponosno obesil za dan upora proti sovragu, z lahko dvigam in spuščam. Le Klemi me je malce postrani gledal, kako nemarno s tisto tkanino ravnam, ker njega je kar samo v stav mirno vrglo, ampak to je spet tretja zgodba …
