Četrtek?!

Sem se danes privlekel v Gogo in skoraj na rit padel, ko mi je sodelavka povedala, da smo že v četrtku. Nekako sem se čist ponedeljkovo počutil, res, ti prazniki so čist brezveze! Mater, včasih me je samo ura hecala, zdaj me jebe že koledar! Sem v nedeljo moje starše odpeljal v Čatežke in smo bili dogovorjeni ob 12 h, ker seveda vesta, da dopoldne rad malo potegnem in napolnim baterije. In sem prišel deset minut prej in sem bil tako navdušen, da sem praktično zahteval, da mi čestitata, ker sem prej prišel, če že ne glih himne zapojeta, a me nista povsem resno vzela, da se mi je kar malo fržmagalo. Deset minut, vam povem, meni se je kar dosežek zdel! Ampak, pustimo to, sem ju odpeljal v toplice in ko mi je oče rinil za bencin, sem seveda zavrnil, ker saj imam denar, sem slovenski kulturni delavec, le za en evro kovanec sem prosil, da si bom kavo na Petrolu kupil. In je, jasno, narobe razumel in me jepovabil na kavo v hotel in ko sva se poslovila, sem jaz še kar težil za tisti evro kovanček. Ker mi je kava naPetrolu dobra. In se je oče zmedel, ker jasno ni imel kovančka za en evro in mi je rinil papirnatega dvajsetaka, ampak tega sem imel tudi jaz, pa te potem prodajalci postrani gledajo, ko jim to rineš … Kakor koli, se mi je zdelo, da je imel potem oče malo slabo vest zaradi tistega kovančka in je hotel za šank razmenjat, pa nisem pustil, ker tisti doktorji in filmski igralci, ki začasno dvajset let opravljajo natakarski poklic, niso glih navdušeni nad menjanjem bankovcev za kovance in sem kar šel in sem si vseeno kupil kofe kar z magno kartico, samo je problem, ker si nikoli ne zapomnim pina in sem si tudi napačnega zapisal v telefon, potem sem se pa v Čatežu nenadoma spomnil pravega in sem kar pičil na gasštacjon, dokler sem ga še vedel in sem poleg kofeta kupil še čike in čips in čokolado in še par malenkosti, da jih ne bi samo za tisti kofe moril, potem sem pa, ko je pin zagrabil, prosil, če lahko še pin zamenjam. In je rekel študent, da se to pri njih ne da in je poklical drugo študentko in je tudi ona začela fantazirati o brezplačni telefonski številki, a sem oba prekinil, da če onadva ne znata, to še ne pomeni, da se ne da, da to pomeni le, da onadva ne znata, da pa seveda nista kriva, ker sta pač samo začasna. In sta poklicala šefa, kar seveda nikoli ni dobro, a je bil šef ravno dobre volje in mi je zamenjal pin in še njiju naučil in sem šel ven dobre volje, ker smo se vsi nekaj novega naučili, pa še dobro kavo sem domov grede potem pil, da je vožnja hitreje minila …

Ampak ko sem danes prijatelju razlagal o tem evrčku, za katerega sem moril očeta, je povedal boljšo praznično peripetijo in je zmagal. Da so se zbrali na prazničnem kosilu, vsi, ožja in daljna žlahta, ki se ponavadi samo za pogrebe še skup spravi in da je bil njegov oče tako navdušen nad dogodkom, da se je odločil odpreti en hud šampanjec z zlatimi listi (ali nekaj takega, kaj pa jaz vem) in so vsi veselo gledali vanj in čakali na pijačo, a je oče verjetno zadevo vmes malce premučkal in je špricnilo pod strop in po vseh krožnikih in prtičkih in jedilnem priboru in so potem vsi znoreli, očetu je pa kar tisti veseli blesk v očeh ugasnil. In sem se malo zamislil in spomnil na Cankarjevo mamco, ki ji je lesk v očeh ugasnil, ko je njen Ivan zavrnil kofe in sem prepričan, da bi mu jaz tisti kofe u glavo vrgel, še bolj sem prepričan pa tudi, da če bi meni najedal zarad politega šampanjca, da bi jih pošprical ko športnik, ko zmaga. Majkemi! Ker se mi zdi, da meni lesk v očeh nikoli ne ugasne, samo spremeni se! 🙂