Teta

Ležala je na tleh, ni se premikala, oči je imela zaprte, frizuro malce zastarelo, teniske so bile prav takšne, trenirka pa malce modernejša, a kljub temu tudi že malce demode. Pa, če smo iskreni, tudi če bi bila modernejša in dražja, takšna, kakršno ima recimo Robert, ki je za košček tkanine, ki so jo sešili v dve cevi in na obeh zunanjih robovih za dobro vago prilimali še par črt, odštel krepko čez dvesto ojrov, da smo ga vsi tipali za čelo in mu merili telesno temperaturo, ji nekako ne bi pristajala. Ker je bila že v letih in bi človek pričakoval kakšno bolj resno opravo, hkrati pa še ni bila toliko stara, da bi pred sabo rinila hojico in bi ji ta napor jemal toliko energije, da bi bila venomer prešvicana in bi bilo potrebno oblačilo, ki dobro vpija znoj, se ne mečka in katerega kroj na riti prikrije debelo (predvsem če je polna, jasno) plenico, torej v letih, ko ti je pravzaprav vseeno, kaj navlečeš nase. Dobro, tudi naš Robert še ni v tistih letih, ko se mu sladko žvižga, kaj ima na sebi, pa vseeno najraje trajba tisto trenirko za ne vem koliko preveč ojrov, ki so jo itak kitajski otroci sešili za par centov, kakor da se ne misli nikoli ženiti … Hm, hja, zdajle sem pomislil, da ima olimpijsko oblačilo vedno na sebi morda pa prav zaradi tega? Ker nikoli ne veš, za katerim vogalom čaka ženska in je potrebno nizko štartati in potem vztrajati v lovljenju? No, kakor koli, morda, samo morda, pravim, trenirka kdaj tudi opraviči pomanjkanje estetike, a v primeru na tleh ležeče ženske, ki se ni premikala in je imela zaprte oči in rahlo odprta usta, trenirka kot oblačilo ni bilo najbolj posrečena izbira. Res ne. Četudi bi bila novejša, dražja, modernejša … Enostavno ji ni pristajala. Ko sem jo, ležečo tam na tleh, opazoval, mi je delovala nekako ubogo. Dobro, že njen položaj je bil takšen, da je človeka spravil v takšno razmišljanje, ležala je, ni se premikala, bila je starejša, potem pa še tista trenirka. Ne, ni šlo skupaj, res ne. Bila je podobna tistim, ki se udeležijo kakšnega verskega romanja in ker so večinoma bolj ubogi in ves čas garajo in kaj dosti na zunanji videz torej ne dajo, za takšno brezijansko priložnost potegnejo iz najglobljega in najbolj poredko obiskanega dela omare edino zakmašno obleko, ki se jo obleče res ob najbolj svečanih priložnostih in potem naredijo vtis, kakršnega naredijo. Bolj ubog, jasno. Kakor da so pravkar prišli iz zadnje Cankarjeve predstave o kmetskem življenju, recimo. Seveda, se strinjam, če bi jaz oblekel svojo poročno obleko in se sprehodil po mestu, bi vrane prav tako začele vračati lanskoletno koruzo in bi krave prenehale dajati mleko, se strinjam, a zato je nikoli ne oblečem. Zakaj jo potem šparam? Kaj pa vem, takrat, leta nazaj, ko sem se ženil, datum je seveda že v zgodovinskih čitankah, sem za Murino obleko plačal pravcato premoženje, čeprav sem vedel, da jo bom oblekel samo enkrat (ker ko se jaz ženim, se ženim samo enkrat!) in čeprav sem namesto ohceti želel en tak prijateljski piknik, da bi lahko bil v kratkih hlačah, je moja še ne soproga ob tla udarila z nogico in ni blo kaj za debatirati. Ampak, sem zašel. Bogica, malce starejša, je ležala na tleh. Nemočna. Z zaprtimi očmi. Z rahlo priprtimi usti. Z zastarelo frizuro in teniskami. V trenirki. Ki se ji absolutno ni podala. To sem opazil kot drugo stvar. Prva je bila, da je bila na tleh in da se ni premikala in da je bila očitno v težavah. No, seveda je bila v težavah, ampak jaz pa tudi. Ko nekdo leži na tleh, nemočen in brez zavesti, mu pač moraš pomagati po svojih najboljših močeh. Sočloveku se namreč pomaga. Vedno. Že po zakonu. Če samo stojiš in paseš firbec kakor povprečni pastirji firbcev ob prometnih nesrečah v Sloveniji, si kazensko odgovoren. Moraš pomagati. Dobro, itak sem vedel, da moram pomagati, ker takšen sem že po naravi, da rad pomagam pa to, ampak eno je bakici pomagat čez cesto ali prijatelju preselit pohištvo, nekaj povsem drugega je pa pomagati malce starejši ženski, ki leži na tleh in se ne premika. In ima oblečeno malce zastarelo trenirko. Mislim, pa četudi bi bila moderna, vseeno, ni se ji podala pa basta. Čeprav, saj se nobenemu ne poda, jasno, trenirka je za športnike … Ne vem, zakaj sem buljil v tisto trenirko in razmišljal, kako je to brez veze, da se je odločila ravno za trenirko in to prav na dan, ko jo je vrglo okoli in na tla, ko bi ji pa moral nemudoma pomagati, ampak tako je bilo. Sem buljil tisto trenirko morda zato, da sem si kupil čas, da bi razmislil, kaj storiti? Ne vem.
No, pa dajmo!
Potresel sem jo za ramena. »Gospa, gospa, ste v redu?« Nobenega odziva, vrag jo pocitraj, torej bo res potrebno nekaj storiti. Uho na usta. Nobene sapice, nobenega zvoka. Ni dihala. In če človek ne diha, mu tudi srce ne bije, kar pomeni, da možgani ne dobivajo kisika in če možgani ne dobivajo kisika, ugasnejo. Zelo hitro. Masaža srca, torej. Odpel sem tisto neugledno in že iz mode trenirko, da bi poiskal prsnico, nad katero bom moral pritiskati in sem od presenečenja kar malce zažvižgal. Ženska, malce starejša in z demode frizuro in autfitom, pod zgornjih delom trenirke ni imela ničesar. Nič. Človek kaj takšnega ne pričakuje, vam povem, vsaj jaz nisem. Pri njenih letih, ko je gravitacija že prasica in koža za številko ali dve prevelika, se pač oblačiš drugače. A ona je bila pod trenirko gola in kar sem videl, me je prijetno presenetilo. Oble in čvrste dojke … Ti mater, sem v mislih zaklel in se spet osredotočil na pomembno zadevo. Kaj pa imam za buljit v gole prsi tam ene stare gospe, ki ne daje znakov življenja?! Začel sem z masažo srca. Prepletel sem prste in z zadnjim delom dlani pošteno in hitro pritiskal. Ji torej fizično poganjal kri po telesu, ker ji električna pumpa ni delala. Tridesetkrat sem pritisnil, potem sem ji pridvignil brado in ji glavo rahlo potisnil vznak, da bi ji dal dva vpiha. S prsti sem z rahlim gnusom pobrskal po njenih ustih in se kar malo bal, če bom ven potegnil zobno protezo, katere bi se recimo še držali koščki salate ali česa, ker potem ji zihr ne bi pihal v usta, a je ni bilo. Sem se previdno nagnil nad njene ustnice in s strahom pričakoval čebulo ali česen. Kaj pa veš, v trenirki, malce iz mode, mogoče je pa kakšne čevapčiče s čebulo ruknila in jo je udarilo?! Previdno sem potegnil zrak vase, najine ustnice so se skoraj dotikale. Ni bilo čebule. Ufff, sem si oddahnil. Zaprl sem ji nosnici in se je dotaknil z ustnicami. Imela je rahel okus po alkoholu. Je prasica pila ali kaj?! Ne, sem se takoj sramoval grde misli, osvežilni robček, s katerim sem jo obrisal, ima v sebi tudi alkohol … Dva vpiha v pljuča in jovo na novo masaža srca. Naporen posel, vam povem. Bo zakurblala ali ne? Saj ni pomembno, moram masirati, dokler ne pride zdravnik, potem briga z mojih ramen preide na druga. Od zadaj mil in tih glasek, skoraj na robu joka: »Gospod, jo lahko vsaj toliko spravite k sebi, da bo par papirjev podpisala?! Sej je že hotla par stvari name napisat, pa jo je usoda grda prehitela …«
Mah, dovolj bo, sem si rekel in nehal masirati mirujoče srce. Poslinil sem si kazalec in parkrat požgečkal kleno bradavičko, potem pa vstal in odšel na čik.

Kolumna iz zadnje številke Parka. Dr. Gazvoda, ki je posodil Ančko za trening prve pomoči jamarjev tečajnikov, je že poslal sms, da bo zaradi pervotov, kakršen sem jaz, po novem razkuževal tudi njene  niplne … 🙂