Pitstop

En tak hecen dan je bil, ko me je poklical dr. Krevs, če bom prišel streho zbrusit na mojem tovornjačku al bo kar tam pri njemu zgnil al bo kaj tretjega. Res je, že kar nekaj časa je moje bogo vozilce pri njemu, ker je potrebno zavorni cilinder zamenjati, pa ker je bilo že tam, sem pomislil, če bi še streho obnovili, ki sem jo sam pokital in je še kar dolgo pravzaprav zdržala. No, sem šel, itak, kaj sem pa hotel, je mojster že na debelo s kitom naflakal, da ni bilo prelahko brusiti in sem malo brusil, malo pa kofetkal in pecivo prigrizoval pa spet malo brusil, potem pa, ko sem imel že poln nos prahu in ko je nesreča mimo prinesla še Roberta, sem se spomnil, da sem za mojega tovornjačka kupil popolnoma nove gume. Ki bi jih bilo potrebno zamenjati. Ker brusiti se mi ni več ljubilo. In ker dr. Krevsa poznam že zelo dobro, sem vedel, da bo nergal, da je potrebno najprej streho zrihtati, če bi ga vprašal, ali bi še gume zamenjali in sem udaril preverjeno, vedno stoodstotno delujočo taktiko.

“Igor, kermu vulkanizerju bomo pa peljali, da mu bo copate preoblekel? K je verjetno ful komplicirano brez vulkanizerske mašinerije te gumice zamenjat …”

Nič ni rekel, le po tem, da je malo bolj dolg dim vase potegnil, sem vedel, da sem zadel žebljico na glavico. Je srknil še malo kave, potem pa brez besed stopil v delavnico, ven privlekel kompresor in nekaj priključkov in se je veselica začela. Pri prvih dveh kolesih smo se malo matrali, pri tretjem je šlo pa že ko po maslu in bi lahko delavnico za menjavo gum pri Apejih odprli, vsi trije skupaj, jasno, tako utečeni smo postali, samo kaj, ko je toliko trajalo, da je že noč padla in nisem potem več mogel strehe brusiti …