Tomi hoče bolj akcijsko fotko za naslovnico Kratkega dnevnika jamarskega zasvojenca in sva se popoldne odpravila v Kotarjevo prepadno, ki je relativno blizu in relativno izi in nima prehudih ožin. Pa dovolj prostora za fotografa, da skače okoli v ožino zataknjenega jamarja. In sem se zataknil v kar hudo ožino, a na fotki se tega ne vidi. Žal. Sem se potem stlačil v res hudo ožinico, da tudi prsta na nogi nisem mogel več premakniti, pa fotka tudi ni bila najboljša. Se ne vidi, da je ozko pa kakor koli brneš. In sva se odpravila v drug del jame, ki sploh ni preveč ozek, a je Tomi tam kar krepko zadihal, ko je vlekel s sabo vso foto opremo in sem jaz filmček snemal (še preden sva prišla do ožine, v katero naj bi se spet jaz stlačil), samo je predolg, ker je za ene 7 metrov potreboval skoraj deset minut. Ga bo imel za interno uporabo. Sva se pofotkala in za zaključek akcije skočila še k lokalnemu dilerju zdrave prehrane, ko sem že hotel hvala in dijo rečt, se je pa spomnil, da bi moral avto, ki mu je iz kilerja hladilna tekočina iztekla, v Trebnje do mehanika spravit. Če ga lahko potegnem. Itak človeku, ki ti je že toliko uslug napravil, ne rečeš ne, še posebej, če se je v jami hecal s tabo pet ur skupaj in sem domov samo pod tuš skočil in sva bila okoli pol desetih zvečer že pri njemu. Sem svojega bolida parkiral v pozicijo za šlepanje, Tomi je pa svojega le toliko vžgal, da ga je za mano zapeljal in spet takoj ugasnil. Ker motor sploh ne sme delati, če nima hladilne tekočine, ne. Sem iz prtljažnika vzel vrv in sva potem ene deset minut iskala, za kaj bi jo lahko na njegovem saabu pripela, pa ni imel ničesar kljukici podobnega. Mrzlo pa za popizdit, minus 2 mi je kazal termostat na avtu. In sva se plazila pod njegovim vozilom (ne, jamarskih oblačil nisva imela več), dokler uradno nisva prvič obupala in sedla v moj topel avto na poslovilni čik. In da ne bi čist brez veze sedela, je Tomi v svoj telefonček vtipkal v googla saab+vleka in seveda takoj prišel do prvega zadetka, ki se je začel z besedami “a kdo ve, jebemumater, kje ma ta zadeva kljuko za šlepat” … In sva potem še ene tri skadila (kaj so si sosedje mislili, nimam blage, ko sva ali pod njegovim avtom ležala ali v mojem kadila) in fotke pogledala, potem pa prišla do sklepa, da je vse skupaj en čist navaden nateg, da saab se itak nikoli ne kvari in zatorej tudi kljukice za šlepat spredaj nima, ne. Ampak Tomi se ne vda tako kmalu in sva še malo v tistem mrazu se valjala po mrzlem asfaltu pod njegovim avtom in šele nekaj čez enajst uradno odnehala. Sem prišel domov in razmišljal, ali grem še pod tuš spet ali prej kofe spijem in sem se za kofe odločil, kar je kul ker je že Tomi klical, da je šel na angleške forume in da zdaj točno vse ve. Če bi vseeno akcijo izvedla. Sem rekel, da ja, ampak da naj on vseeno prej kljukico prišravfa, preden se jaz od doma odpeljem, ker pri teh za miljavžnt in prmej garant uspehih sem jaz že kar malo skeptičen. A mu je kmalu uspelo, malo wd40 pa je, sosedje so kmalu spet čez priprte zavese kukali, kaj ustvarjava. Sem ga navezal na menda prekratek štrik, čeprov se meni ni zdel, pa še ful dobro osmico sem naredil. Jamarsko znanje res pride prav povsod. Sva pičila bolj počasi, tam nekje pri Mirni Peči sem pa že počasi pozabil, da je Tomi zame navezan in sem kar suvereno pičil, tko da ko so se policaji mimo pripeljali, se jim tudi sanjalo ni, da sva navezana. Edino tam u enem selu pri Trebnjem sem se v hrib malo zasekiral, ko sem po nepotrebnem na računalniku pritisnil na trenutno porabo in je bila nekaj čez 36 litrov in sem kar nemudoma prijatelja poklical, naj bremzo spusti, da me ne bo preveč v stroške rinil … Vmes so mu tudi luči začele crkovati, ker so akumulator spile, ampak sva potem pogruntala, da ga niso spile luči temveč gretje sedežev. Pa sploh ni vedel, da ima to vključeno, čeprov sej to itak ne žre veliko energije … V Trebnjem sem še malo razmišljal, ali bi Barico obiskal, ki mi je enkrat rekla, da če bom kdaj tam, naj se kar oglasim, sam pol nisem bil čist siguren, do katere ure je tommislila in sem obisk preskočil. Oprosti, Barica, k vem, da naju bi bila ful vesela tam okoli polnoči! 🙂
Malo čez polnoč sem bil spet doma, ko me je že Tomi klical, da je verjetno ključe v mojem avtu pozabil, a se je izkazalo, da se je samo malo hecal, čeprav sem potem za vsak slučaj telefon kar malo ugasnil. Za danes je bilo garanja dovolj …
Aja, kdo bi si mislil, koliko možakov se je ob prejšnjem postu zaslinilo in ponudilo svojo pomoč, ki pa je seveda nisem hotel sprejeti (v imenu boge A., seveda!), potem so pa po detajlih spraševali. Ki pa jih seveda ne smem dati, naj povem le, da so SMS bili že tako vroči, da sem se konstantno polival s hladno vodo, potem sem pa zadevo prekinil, kaj sem pa hotel. In ni bilo preveč hude krvi, deklica pač spoštuje dober štos … 🙂
