Danes je imel Suki v Patriotu poslovilca, odhaja na bolj pametno in lukrativno delovno mesto. Kakor se za poslovilca spodobi, ko človek po kakšnih enajstih letih odhaja, so lokal za javnost zaprli in udarili privatno žurko za povabljene. In je bilo lepo videti na kupu stare prijatelje in znance, še posebej Sikija, s katerim sta bila s Sukijem dolga leta praktično nerazdružna, kako se je raznežil in se, kakor se priliki spodobi, nažgal ko svinja. In je milijonkrat skočil na oder staremu prijatelju in sodelavcu v slovo zapeti kakšno večno zeleno pesem, za katero ponavadi nismo vedeli, katera je, pa tudi ansambel je verjetno igral neko četrto in smo se zabavali do solz. Siki je car, res. Sem tudi posnel par pevskih elementov, a imam prijateljčka preveč rad, da bi objavil na You Tubeu, ker na internetu menda vse ostane in se bo človek enkrat zresnil in končal študij in dobil pravo službo … Verjetni mi morate torej na besedo, da je bila poslušalska izkušnja neprecenljiva. Potem smo pogledali projekcijo milijona starih fotk, na katerih je bil Suki še mlad (na nekaterih tudi jaz, res je minilo že veliko let!) in sem pogledal prijatelja in v kotičkih oči opazil bleščanje. Smo se za omizjem mimogrede zmenili, da ga bomo pripravili spustiti malo vode iz oči, ko pride čas, ker to je kar zahteven projekt, ko govorimo o takšnem možaku, a je vsem skupaj malce pomagal tudi alkohol. In je najprej na odru poslušal govor, potem ga je še sam imel in je malce obujal spomine, mi smo pa kibicirali, da bi solze pritekle, pa nikakor niso, ne glede na to, kako smo se trudili, vmes sem še Sikija mojstra na oder poslal, pa se mi je on skoraj v objemu zjokal, Suki pa nič. Potem je pa darilo dobil od sodelavcev, neko staro činelo iz prvega kluba na stari lokaciji, kjer je vajeništvo tolkel in je videl luknjo v njej in se je spomnil, da je tri svedre zlomil, ko jo je vrtal, da so jo lahko na zid obesili in se je zgodilo! Potočil je nekaj solzic, Klemi se je pa kar malo razjezil, da na pleh solzo toči, na vse naše čustvene pripombe pa ne, ampak kaj pa Klemi ve, kako se človek počuti, ko reši nerešljiv problem in pri tem še tri svedre zlomi …
Sem odšel pred koncem, ko so začeli še bolj kozarce nagibati in je situacija zagotovo postala še bolj čustvena, ker človek mora vedeti, kdaj mora odpeketati …
