Postavno in brez lučk

Danes sem šel po novo dozo cepiva. Če bi kdo poslušal, ki ne bi vedel, o čem gre, bi bil nad vprašanji in odgovori kar začuden.

Kaj mate pa vi?

Hepatitis A in B plus klopa …

In je sestra vzela karton ter brskala po njem, ker sem imel že milijon cepljenj, na pomoč ji je priskočila še druga. Obe nekje mojih let, torej pravcati mladenki. In sta brskali po cepilni knjižici, da vidita, kaj morata pripraviti, ena je pa nenadoma vprašala, če sem iz Civilne zaščite. Sicer sem jamarski reševalec, a ker spadamo pod Civilno zaščito in mi ta plača cepljenje, sem seveda pokimal. Niti nisem bil presenečen, kako je vedela, sem mislil, da je ugotovila po cepivih, ki naj bi mi jih všpricnili, druga sestra je bila pa kar presenečena.

Kako si pa vedela? Ker je tako postaven?!

Evo, priznam, sem potreboval kar nekaj dolgih trenutkov, da sem poštekal, kaj je izjavila, potem sem pa tam zardeval in se prestopal ko kakšen srednješolec v kurbišču. Kar nisem vedel, kaj bi. No, sem vedel, še bolj sem se vzravnal in trebuhuh noter vlekel, kaj sem pa hotel … Kako malo potrebuje človek v mojih letih, sem si mislil, ko so me trikrat piknili, potem sem pa, še ves mehak od komplimenta, pa še kar gripo kupil iz svojega žepa. No, ne gripo, vakcino proti njej …

Potem sem pa sedel h Klemiju v služben kombi in sva se zapeljala proti centru Ljubljane, sva nameravala z Jurčkom na kosilo. Nekje v centru, kakopak, ker ima Jurček tam službo in ne more več ko pol dneva manjkat. Za parking da bo pa izi, je rekel, je ravno pri njegovi službi parking. Je bil, a zaseden, zato sva kruzala po centru in iskala kaj prostega, pa kaj veliko prostega ni bilo, ker je jamarski kombi velik ko ponedeljek in ga ne moreš kar nekam porinit. In ko nama je že krepko krulilo in ko je Jurček vsake tri minute klical, da dopusta za kosilo ne bo dajal, da naj se že primigava, sem Klemiju šoferju predlagal parkirno hišo, katere znak sem ravno zagledal. Je bil Klemi malo v dvomih, če ni kombi previsok, pa sem ga potolažil, da naj kar poskusi, da imajo pred vhodom v parkirno hišo vedno tiste viseče distančnike, ki pokažejo, če boš zmogel. Se mu je zamisel zdela okej in je zavil proti parkirni hiši, a nisva pomislila, da so distančniki prav pred vhodom v garažo. In ko je zapeljal po ozki cestici v dolino proti garaži in sem tiste bingljajoče zadeve zagledal, mi je bilo takoj jasno, da ne bo šlo. Klemiju pa tudi. Sploh nisem rabil čez okno pogledati na streho, ali bova intervencijske lučke s strehe odbila ali ne, ker so tisti trakovi prišli skoraj do sredine vetrobranskega stekla!

Na srečo je tudi voznik za nama ša pravočasno poštekal, da sva bumbarja in se ni zabil takoj za nama, tako da je Klemi lahko vzvratno zavil na levo stran ceste in potem po pravi strani cestišča, torej izhodu iz garaže vozil, a vzvratno! Voznico, ki je pripeljala iz garaže, sva opazovala iz oči v oči! Mi je bilo malo nerodno in sem se pretvarjal, da nisem z njim, sem si nohte čistil, da se je prijatelj sam matral, ko se je pa ustavil in kar stal, sem pa vseeno vprašal, kaj čaka. In je mirno izjavil, da zeleno luč!

Ne vem, če se je kdaj kakšen bumbar v najbolj prometno obremenjeni konici v strogem centru naše prestolnice v v glavno križišče, ki dovoljuje vožnjo le avtobusom in taksijem, čez semafor že kdaj pripeljal na rikverc in potem tam še obračal, a če se prej ni, se zdaj je!

Je Klemi nekako zvozil, kapo dol, na rikverc čez semafor ni kačji mašelj, vmes je pa Jurček tudi en parking pri sebi zrihtal, da smo lahko odšli na kosilo. Pa potem še malo po centru Ljubljane, da smo našli sončno teraso za kofetek …

Je bil pa danes v Ljubljani tudi moj najmlajši sin, ki pa ni tako užival. So šli v opero. Mu ni bilo najbolj všeč. Nekaj so krulili. Muzej je bil potem boljši, je pojasnil.

V kateri muzej ste pa šli, sem vprašal.

Oči, koliko muzejev pa je v Ljubljani, je vzrojil nejevoljno.

Sem hotel znoreti, da definitivno ni samo eden, kakor on misli, a sem se potem spomnil, kaj je v Ljubljani izvajal Klemi, ki je kar nekaj let starejši od mojega osnovnošolca in sem samo zamahnil z roko – ah, ta mladina …

Napiši mnenje