Bom sam

V soboto sem se zbudil bolj zgodaj kakor ponavadi. Mislim, zbudil sem se kmalu potem, ko sem zaspal. Ne, nisem šel v jamo, le Volvo, s katerim se je v trgovino želela odpeljati moja predraga, ni vžgal. Le nekaj je škrtalo, česar nisem slišal, sem pa potem slišal trkanje na spalnično okno. Da avto ne vžge. Sem poskusil še sam, napol zbujen in se mi sanjalo ni, kaj bi lahko bilo, a sem vseeno hitro rešitev našel – jamarskega Fiatka. Saj je poskusila, itak da je, če bi jo jaz odpeljal, da ona teh kolin ne vozi rada, da je volan trd in bo mišice dobila, a sem se kar v posteljo vrnil. Zaspal pa nisem takoj, sem kakšnih deset minut poslušal, kako vzvratno prestavo išče, pa ropotalo je tudi, ko da letalo vzleta, ker je izpušna cev malo prerjavena (če jo je sploh še kaj) in sklopka tudi bolj na koncu prime … Je predraga nekako uspela opraviti nakupe, po kosilu sem se pa družinskemu avtu posvetil. Mislim, posvetil. Sedel sem za volan in poskusil vžgati. Pa se ni nič zgodilo. Ko sem obrnil ključ, je le nekaj glasno klikalo, zgodilo se pa ni nič. In sem takoj ugotovil, da je štarter šel. Tista zadeva, ki motor požene. Malo me je zapeklo, poceni verjetno ravno ni, a kar je, je, da le ni kaj hujšega. Sem si rekel, da bom zadevo do dr. Stibrota odvlekel in zadeva je bila končana. Potem me je pa danes prešinilo, kako bom to izvedel. Mislim, avto ne vžge … Sem tamalega posedel za volan, da je ključ obračal, jaz sem pa pod pokrovom motorja ugotavljal, kje klika, da bom s kladivom udaril po tistem. Deluje, resno, sem pred desetletji videl, kako je moj prijatelj tako avto vžigal. So se neke krtačke v štarterju obrabile ali kaj in jih je malo s kladivom, da so se premaknile in je vžgalo. Je tako kar nekaj časa avto vžigal, dokler štarterja seveda ni čisto stolkel. Jaz tega nisem nameraval, bi udaril le enkrat, le toliko, da do mehanika zapeljem, a Švedska mašina je ogromna in nikakor nisem ugotovil, kje klika. Saj tolkel sem, to itak, samo verjetno ne po pravem mestu! Avto ni vžgal. In ker mali ni dobro slišal, kdaj naj ključ obrne, sem mu rekel, naj okno spusti. In ga je. On je obračal, da je klikalo, muzika v radiu je svirala, luči so gorele, jaz sem tolkel … Pa nič. Avto ni vžgal. sem obupal in naročil malemu, naj kar okno zapre, vzame ključ ven in zaključiva, a se okno ni zaprlo. Sem poskusil še sam, kaopak, za vsak slučaj, če mali ne bi znal okna zapreti, torej pritisniti na gumb, pa nič. Sem kable vzel in Fiatka priklopil, pa nič. Volvo ima baterijo nekje zadaj v prtljažniku, spredaj pri motorju ima le nekakšen vijak, kamor plus priklopiš, črn kabel pa priklopiš kamorkoli na motor. Toliko sem že vedel, a se ni nič zgodilo. Se mi je sicer čudno zdelo, da nisem mogel zapreti okna, a kaj dosti se sekiral nisem, bom pač vse vredne stvari ven pobral, sem si mislil, dokler mi predraga ni povedala, da bo zvečer deževalo. In mi ni ostalo drugega, kakor da pokličem dr. Stibrota. Se je ravno v gostilno usedel, da si s prijateljem kofe privošči, a se je vseeno nemudoma pripeljal. Ker ve, da če ne bo prišel, bom sam poskušal in bom kaj zakuril!

Sem mu vse razložil in je samo pokimal in povedal, da ni štarter, da je akumulator. Sem mu povedal, da akumulator ni, ker sem kable priklopil, pa se ni nič zgodilo. In sem jih moral pred njim še enkrat priklopiti, Fiatek je bil itak že tam s havbo odprto in pacek Švedski je tokrat takoj kresnil. In okno se je zaprlo!

Mi ni bilo nič jasno, potem sem se pa spomnil, da včasih tudi ko te zob boli za popizdit, ta neha bolet, ko prideš k zobozdravniku. In ko je dr. Stibro prišel, so tudi kabli iz samega strahu začeli delat. Recimo …

Potem je bila pa moja predraga v dilemi – ali naj do delavnice pelje Volvota ali Fiatka?! Fiatek je sekret, ampak takoj kresne, kaj pa, če bo Šved med vožnjo crknil?!

No, je Volvota potem vozila za mano in je bila vesela, ko je prisedla v moj avto. Ker je bilo toplo. Ona je v svojem za vsak slučaj vse izklopila, in gretje in radio in vse. V Fiatku je pa gretje delalo na vso moč, pa tudi radio je tulil na edini zvočnik, ki še dela …

Ampak jutri Volvo bo, čeprav ga nisem uspel sam popraviti. No, saj sem bil na pravi poti, ampak to za dr. Stibrota ne šteje – če sem ga poklical, potem pač nisem znal …

Napiši mnenje