Prisilna dieta

S tečajniki za pripravnike reševalce in kandidati za reševalce smo se spet dobili za cel vikend, bližajo se namreč izpiti. Ob petkih je ponavadi najprej večerja, nato predavanja, tokrat smo načrt spremenili, ker so v Škocjanskih jamah pripravili par predavanj o raziskovanjih in smo kar tja prišli. Predavanja so bila zanimiva, ko jih je bilo konec, so nas pa organizatorji na prigrizek povabili. Mislim, ne direktno nas, vse so povabili. In ko smo zagledali kraške dobrote, pod katerimi so se šibile mize, smo se bolj izkušeni jamarji kakopak zapodili tja, kajti v jamarstvu velja, da počivaš, ko ne delaš (ker šparaš moči) in ješ, ko imaš čas. In smo, bolj izkušeni, jedli, ko da že tri dni nismo, res je bilo dobro, da je boga Rosana kar z rokami vila, kako hitro vse izginja. Vmes je pa Erki, ki naj bi imel predavanje o odhodu na aktivnost JRS kar med večerjo v bližnji gostilni, ugotovil, da zdaj je njihova predavalnica prazna in bi morebiti kar tam … So nam dovolili in smo izvedli še predavanje za naše tečajnike, končali smo pozno ponoči. Ter se napotili v (čudovit) hostel v bližini, kjer smo izvedli še nekaj edukativno zabavnih teambuilding igric kar zunaj. So na koncu prav vsi spoznali, kako zelo pomembno je timsko delo, predvsem ekipa ena, v kateri so bili bolj doktorski kandidati, ki je zelo enostavno nalogo uspela tako zakomplicirati, da je ne samo mene kar glava pekla …

Zadovoljen, ker je vaja uspela, sem jim malo pred polnočjo dal prosto in namesto da bi sedli in bi še kakšno neformalno rekli ter kaj spili, jih je par vprašalo, kdaj bomo šli na večerjo. Prav začuden sem bil, priznam, ker mene je kar trebuh bolel od vseh kraških dobrot. A se je izkazalo, da vsi le niso tako izkušeni jamarji, da bi brez vprašanja navalili na hrano, ki se kar sama ponuja (oprosti, Rosana), predvsem je imela pa težavo naša veganka, ki je od vseh pršutov, šunk, dimljenih klobas, špeha, domačega kruha in kar je še tega, pojedla dva koščka kumarice …

V soboto smo imeli tudi svečano sejo pri Škocjanskih, ob 60. obletnici JRS, 130. obletnici JZS in 200. obletnici prve omembe turističnega obiska v Škocjanskih, kjer je bil med drugim govornik tudi predsednik Slovenije, a se je nismo nameravali udeležiti, preveč dela nas namreč še pred izpiti čaka. Smo hoteli v steno že ob 7h zjutraj, pa se je izkazalo, da ne bo šlo, ker trgovino s kruhom odprejo šele takrat in da gospodar kruh kupi ter prinese v hostel, traja pol ure. Smo torej boge bodoče reševalce pri zajtrku priganjali (nekateri imamo dovolj par skodelic kave namreč) in se (menda) niso dobro najedli, ko smo končno prišli v steno in jo opremili z vrvmi, smo pa ugotovili, da nekateri od nas na seji moramo biti, ker so ali prejemniki priznanj ali pa moramo revijo Jamar tja pripeljati. In smo se po dveh urah dela preoblekli v JRS oblačila ter na svečano sejo skočili, kar ni bilo povšeči vsem, odobrovoljili so se šele, ko sem jim obljubil zelo dobro pojedino. Spet v Škocjanskih, kakopak (oprosti, Rosana).

Bilo je svečano in kulturno, ljudi ogromno, na koncu so pa nagrajence na oder poklicali, da jim je priznanje izročil predsednik Slovenije. Zlatega je dobil naš Mršek, ki se je potem med skupinskim fotografiranjem zapletel v pogovor s predsednikom države. In itak da nas je vse firbec, o čem sta žlobudrala, ko je dol prišel, pa je le zmignil z rameni, da ni bilo nič posebnega. Da je predsedniku le povedal, da je to že drugo priznanje, ki da dobiva iz njegovih rok in mu potem poskusil osvežiti spomin na tisti dan pred 11 leti, a neuspešno …

Ko je bilo proslave konec in se je skoraj 300 ljudi zapodila na ogled jame, so reševalci, vsi z blokci za hrano, pa okoli mene stopili. Da če bomo zdaj jedli. Mi je bilo malo nerodno, ker naj bi bila zakuska na vrsti šele čez dve uri, kar se mi je zdelo pa škoda, da bi tam brez veze postopali in smo se nazaj do stene zapeljali, preoblekli in se dela lotili. Čeprav je komu malce krulilo po želodcu …

Večerjo smo imeli naročeno že ob petih (no, pravzaprav kočerjo), ker v bližini ni bilo nobene gostilne, ki bi imela hrano tudi pozneje, zato smo spet prekinili z delom, se preoblekli in odpeketali hrani naproti. Težko smo jo pričakali, da je sedla na mize, a ko je in smo se lotili pojedine z obema rokama, so se vsem pridvignile obrvi. Krompir namreč ni bil kuhan. In so vsi pogledali mene, ko da sem ga jaz kuhal! Najbolj lačni so ga glodali, kaj so pa hoteli, jaz sem pa le meso čvaknil in par kofetov in potem spet k delu priganjal. Smo se pri steni spet preoblekli, naredili še par izvlekov in v hostel prišli že krepko ponoči. Kjer smo ugotovili, da je ena soba zaklenjena. Pa nihče ni imel ključa. Pa so spet vsi mene gledali. Okej, sem šel zadnji iz sobe, a nisem zaklepal. Smo poklicali lastnika, ki je prišel hitro, a skorajda ne dovolj hitro! Namreč, vsi ki so imeli sobe (v katerih so tudi stranišča), so se že veselo očedili (zadnjemu iz sobe so se vedno najbolj oči solzile!), trojica iz moje sobe je pa stiskala …

Za kakšno predavanje je bilo že prepozno, pa tudi vsi so bolj proti straniščem gravitirali, zato smo z izobraževanjem kar prekinili in se v postelje spravili.

V nedeljo je bil zajtrk pa še bolj pozen, ker se ob nedeljah trgovine s kruhom bolj pozno odpirajo, a so vsi reševalci ubogljivo pred jedilnico čakali. Lakota red naredi, vam povem. Pa kakšen upor tudi. So vsi nergali, da bi lahko JRS na kakšen lepši način za fit postavo skrbela kakor s sestradanjem, a ko so se vrata v jedilnico odprla, je bilo vse pozabljeno. Zunaj je seveda divjala nevihta z dežjem in skoraj orkanskim vetrom, zato smo v steno le štiri prostovoljce poslali, da so še nikoli tako oprane vrvi pobrali, potem smo imeli pa še trening prve pomoči. Kar v hostlu, so bili prijazni in nam dovolili uporabo nadstreška, čeprav so nekateri gostje mimo nas kar s strahom hodili …

Ko je v vasi zvonilo menda že k četrti maši, sem pa predlagal, da bi kar končali in domov odšli, da bi enkrat za spremembo še podnevi družine videli, a so se prav vsi zbunili. Da so lačni in da hočejo na kosilo! In smo odšli, kaj mi je pa drugega preostalo. Zmenjeni smo bili v eni gostilni, kjer pa niso imeli prostora in so se odpeljali v drugo, česar pa nam v novomeškem kombiju niso povedali in smo čakali tam. Ko smo prišli v pravo gostilno, kjer so nam nekako le našli prostor, smo seveda naročili, ko smo pa že pojedli, je pa Samo prišel iz tretje gostilne, kjer je toliko časa insistiral, da 14 reševalcev mora jesti, da so mu dovolili, da je v nevihti pred gostilno njihovo tendo razprl in mize in stole prebrisal … Samo nas pa ni bilo, kakopak …

Potem smo šli končno lahko domov. No, vmes smo skočili še v hostel po Anžetovo Spar kartico, za katero so nas obvestili, da jo je pozabil tam, čeprav on pravi, da ga je bolj vozniško dovoljenje skrbelo, ki je bilo skupaj s Spar kartico …

Vso vožnjo domov sem pa potem poslušal, da sem še hujši kot naš komandant, ki za JRS noče več naročati XXL oblačil, da le njegovo doktrino v prakso prevajam!

Kar ni čisto res, včasih sem le malo neorganiziran …

Napiši mnenje