Želja

Pravijo, da pazi, kaj si želiš, ker se ti želja lahko uresniči! In Ani se včeraj je. Kavica v bivaku v Severnem rovu, na švoh 250 metrov pod zemeljskim površjem. V Čaganki. Malo pred osmo zvečer smo se spustili v hlad, najprej Jani, nato Ana, jaz zadnji. Prden sem se privezal na štrik, sem Žekiju poslal sporočilo, da gremo na kofe, kdaj bomo pa zunaj, se nam pa tudi sanja ne, ampak enkrat do zjutraj bi že morali prikruzati na zrak. Ponavadi pošljem takšno sporočilo kakšnemu reševalcu, a kaj, ko so zdaj vsi ali na morju ali na Kaninu …

Do bivaka smo potrebovali dobro uro in pol, kar je svetlobna brzina, če mene vprašate in če veste, da je Ana z jamarstvom začela nekje v aprilu! Smo pokofetkali, dobre pol urice smo se dol zadržali, potem sem pa kolonico pa kar proti površju pognal. Ker pri vupenjanju se vidi, koliko je kondicije v nogah in rokah. Pa kilometrine, kakopak. V Akustični sem našo letošnjo pripravnico prvič slišal izustiti nekaj grdih besed. Ja, Akustična je hecna, dobrih 60 višinskih m na blatnih štrikih ne veš, ali bi plezal ali hodil ali se na roke vlekel! Mislim, dokler se s Čaganko dodobra ne seznaniš!

Ana se še ni, vsaj ne na tej globini in se mi je na trenutke kar smilila. Sem ji parkrat pokazal tehniko premagovanja Akustične, je poskusila, zaklela, da ko jaz pokažem, je videti lahko, potem se je pa na roke spet ven vlekla. In smo nekako priciganili do Stropne, tam ji je šlo boljše, ker je vertikala, dasiravno blatna, ampak s Stropne se potegniti v meander pa ni mačji kašelj. Če tega prej še nisi počel. In Ana seveda ni, tokrat je bila prvič tako globoko. Mi je bilo kar malo nerodno, ko sem tam pametoval, kot so par leta nazaj pametovali meni, saj sem vedel, da itak nič ne pomaga, jamar mora enostavno dobiti dovolj kilometrine, da mu steče. Je kar žarela v obraz, ko se je končno potegnila v meander, od tam je šlo lažje, saj je zadevo že poznala. v Sedemdesetmetrci je šlo še lažje, saj je tam bila že petkrat, a tokrat je bila dosti bolj utrujena. A je sopihala in tu in tam kakšno novo besedo pihnila skozi priprta usta, ampak ustavila se pa ni!

Je, preden smo se zapodili v jamo, povedala, da je tečna, ko sem jo zavrnil, da je vedno tečna, je poudarila, da je danes pa še posebej tečna, ampak tega res nisem opazil, preden smo nekaj čez eno zjutraj ven prisvinjali, ker je bila preveč utrujena, da bi bila še posebej tečna. Ko je za njo ven pokukal še Jani, smo si pri bivaku privoščili pivo, potem pa kepe mesa, ki jih je Jani prinesel, na ogenj zmetali. Okoli pol treh je bila bogovska hrana na krožnikih in malo kasneje v zadovoljnih ritkah, potem smo pa ob ognju še eno pivo spili, da se izgubljena tekočina nadomesti, potem je pa že prvo sporočilo s čestitko prišlo. Žeki je ob štirih zjutraj vstal, ker nekateri se morajo daleč na šiht peljati, kar nas je spomnilo, da ura je že pozna in da moramo v postelje. No, Jani je šel zadnji v horizontalo, je moral še do majhne hišice skočiti, je preveč mesa pojedel in je moral malce balastne tanke sprazniti pred spanjem …

Kdaj sta vstala Ana in Jani, se mi tudi sanja ne, ampak ko sem se jima ob 9h zjutraj pridružil ob ognju, sta že pol svetovnih problemov rešila. Pa par kavic v rito, kakopak, da je želodec zakrulil in je lahko Jani na rešetko nad žerjavico še čevape vrgel, potem se mi je pa že krepko krepko domov mudilo, saj sem bil naročen na puljenje modrostnega zoba! Le na hitro sem se lahko stuširal doma, potem sem pa že na stomatološkem stolu sedel in cvilil!

Evo, dva modrostna zoba mi manjkata, sem si rekel, zdaj bom pa zagotovo tudi Grdinove fore štekal, ni vrag! Sem mu poslal sporočilo, naj mi pošlje kakšno svojo duhovito, je namreč na morju. Nisem rabil dolgo čakati. Koliko časa bo obarvana voda, če ga vržeš v kotliček?, je vprašal. Sem razmišljal in razmišljal, pa nisem poštekal. Potem sem se pa spomnil, da sem nekje bral, da človeka, ki mu amputirajo nogo, ta nekaj časa še kar srbi, čeprav je nima več in se ne more popraskati. Verjetno je še prekmalu, moj organizem mora doumeti, da nimam več modrostnega zoba …

 

Napiši mnenje