Tehnični dan

Kot vsako leto smo pri JRS tudi letos imeli tehnični dan. Na katerem malce pogledamo, kaj smo počeli ter kaj bomo počeli. Pa med drugim novim reševalcem in reševalcem pripravnikom, ki so izpit naredili, diplome podelim. Rutina, skratka.

Tudi letos bi bila, če ne bi v Grosupljem ugotovil, da sem že pred meseci profesionalno natisnjene diplome doma pozabil! Obrniti in se domov ponje odpeljati ne bi imelo smisla, zato sem kakopak začel iskati druge rešitve, bolj priročne. Najbolj enostavna je zajahati prijatelje. Najprej Potrpina, pri katerem smo se ravno na kofe zaustavili. Da takšno podjetje, kot ga ima, mora zih tudi kakšen tiskalnik imeti. Itak da ga imajo, a tako po gramaturi močnega papirja, kakor je potreben za diplome, pač nimajo. In sem zavrtel Erkija. Da takšna organizacija, kakor je JZS, mora zih imeti in tiskalnik kvaliteten in papir. Je potrdil, da smo takšna organizacija, ki to ima in da imam srečo, še ni bil na Igu, je lahko proti sedežu jamarske zveze zavil. Grdin, ki je diplome naredil (in jih vsako leto naredi, saj zato so prijatelji, da se jih izkorišča po znanju!), mu jih je posredoval na mail in je bilo mimogrede natisnjeno, a je še bolj mimogrede Erki poklical, da papir je sicer kvaliteten, tisk pa niti ne. Mislim, za diplome, ki si jih ubogi reševalci v znoju obraza prislužijo, morajo pač biti narejene v najvišji kvaliteti, kar pa naš zvezni tiskalnik očitno pač ne nudi. Da jih bo vseeno prinesel, a naj za vsak primer še rezervno rešitev iščemo …

Ko smo se dobili na Igu, si je Grdin izdelek ogledal in čeprav on letos ni bil med prejemniki diplome, bo šele naslednje leto, je takojci povedal, da ne zadostujejo kvalitativnim merilom, ki jih imamo pri JRS. Da bomo našli boljšo rešitev.

In jo je. Med predavanjem sva se izmuznila ven, sedla v kombi in pičila proti Ljubljani. Proti edini menda v soboto odprti tiskalnici. Sva človeku pojasnila, kaj potrebujeva in je ta zmignil z rameni, da njegov tiskalnik ni najbolj top šit, da pa lahko poskusi. Mu je Grdin diplome po mailu poslal iz telefona, pomagal izbrati prave nastavitve za gramaturo papirja in podobno (ker se pač na to spozna), nat sta natisnila prvo diplomo. Za probo. Smo si jo ogledali in se nam je zdela dobra. Sicer je Grdin ob testno natisnjeni diplomi vprašal, ali je Jerica, katere diplomo sva natisnila, prisotna na Igu, da je ni videl, pa se nisem pustil motiti. Da ni pomembno, da jo bo pa na naslednji aktivnosti dobila! Da najbolj pomembno je, da je tisk okej in da diplome bodo!

Možakar je torej natisnil vse diplome, jaz sem se pa za žep zatipal in za ceno vprašal. Nič, je mirno odgovoril. Nisem razumel, zato sem ga ponovno vprašal, koliko denarja mu odštejem. In je spet ponovil, da nič! Da za takšne ljudi, kot smo mi, naredi zastonj, iz spoštovanja! Sem stal tam ko lipov bog in nisem štekal nič! Kakšni ljudje pa smo mi? Ja, reševalci, je rekel. In sem se kar stopil od ganjenosti, priznam, tovrstne pohvale niso ravno vsak dan na sporedu. Sem pa za vsak primer, če si diplom ni dobro ogledal, poudaril, da mi smo jamarski reševalci in da četudi hodi po naravi, je zelo majhna možnost, da bo ravno v jamo padel, da bi ga lahko ven potegnili in mu na ta način povrnili, poleg tega pa pridemo ne glede na vse. In mi je le stisnil roko, rekoč, da smo vsi reševalci isti, posebni, da si zaslužimo spoštovanje ter naju napodil. Denarja ni hotel vzeti!

Evo, zdaj mi je nerodno, ker si nisem zapomnil njegovega podjetja, sva pa z Grdinom odbrzela proti Igu ko dva purmana, ponosna kot le kaj! Ne zgodi se nam kaj takšnega vsak dan!

Na Igu še nisem prišel na vrsto, zato sem lahko v miru poštempljal zadeve, ko sem začel štempljati, me je pa nekaj zmotilo. Imena na diplomah! Sem brskal in bral in razmišljal, kaj me moti, potem pa ugotovil, da sva natisnila lanske reševalce in reševalke!

Jah, se zgodi tudi pametnim, pa se meni ne bo?! Sem stopil za oderček in iskreno povedal, kakšen bumbar sem ter jim podelil Erkijeve malce manj fino natisnjene diplome, samo začasno, dokler jim ne prinesem tapravih. Pa se niso preveč razburjali. Na srečo. Pa itak me že poznajo …

Potem sva pa s predsednikom JZS skupaj sedela in klepetala, ko da sva v šoli, dokler naju par krat niso opomnili in sva utihnila. Dokler me ni ruknil in pokazal na kolego reševalca, ki je debelo spal! Lej ga, najino generacijo, se je nasmehnil. Sem hitro vzel telefon, da fotko naredim, a stari mački so čuječni in oprezni, je, preden sem pritisnil na sprožilec, oči odprl. In ni bilo nič od fotke. Me je ruknil malo kasneje, da še nekdo od najine generacije skoraj v lavo gleda, a ko sem nastavil fotič, je opazil in se zbudil. Potem sva skupaj opazovala zlato Zdenkico, tudi generacijo, ki se je borila kot lev, da je imela oči odprte, verjetno predvsem zato, ker je videla, da jo opazujeva, ostali iz generacije so bili pa očitno že naspani. In od fotke ni bilo nič. Dokler seveda nisem našega zlatega predsednika čez čas hotel nekaj prašati in je debelo gledal v svojo glavo in nekaj še bolj debelo razmišljal, saj je prav globoko dihal! Pa fotke nisem pritisnil. Ne da ne bi hotel ovekovečiti našega predsednika, a je tudi on star maček in je zavohal mojo nakano!

Je pa na srečo fotko naredil Grdin, je našo floto pritisnil. Se ne zgodi pogosto, da je vsa na kupu …

 

Napiši mnenje