Kaj pravi šef

Evo, končno, bi lahko rekli. Prva vaja JRS po karanteni. Sicer samo vaja reševalnih centrov Kranj in Velenje, a sem se lahko vtaknil med njih, je šef dovolil.

Kranjčani so štartali že zgodaj zjutraj nekam bogu za hrbet nad Bohinjsko bistrico v pokljuške hoste, mi smo jim sledili malce kasneje. Sem šel iz mesta s kombijem in v Ljubljani pobral reševalce in reševalke iz vzhodnih krajev. Na parkirišču Dolgi most. Ponavadi se takoj najdemo, ponavadi smo edini v športnih oblačilih, tokrat jih je bilo ene milijon. Ne vem, ali so imele tudi vse druge slovenske službe prvo vajo ali kaj, a jaz mojih nisem zagledal, šele ko sem drugi krog delal po ogromnem parkingu, sem jih opazil mahati. Oni so mene lažje spoznali, sem edini imel modre lučke na avtu …

Kaj dosti se nam mudilo ni, dan je bil lep, pokrajina čudovita, smo kar počasi vozili čez nepregledne hoste in uživali v razgledih, saj kasneje ko prideš, manj imaš dela, ker že prva ekipa veliko naredi. Mislim, vsaj takšen je bil plan, a smo delali račun brez Gorenjcev, kakopak, oni so racionalni, ko smo mi končno na lokacijo prišli, so šli oni ravno v jamo. Vsaj tako je Murček povedal, ki nam je tudi pokazal, kje naj parkiramo. Na vprašanje, koliko je do jame, je zamahnil z roko, da minimalno, da se lahko kar pri avtih preoblečemo in potem v opremi do luknje. Kar smo tudi storili, a ni bilo tako blizu, predvsem je bilo pa navpično!

Sem preklinjal dolgo karanteno in pomanjkanje kondicije, do vhoda v jamo sem skoraj crknil! Ampak potem na sončku na mehkem mahu par kavic v rito in je bilo življenje takojci lepše! Jama nič posebnega, švoh 200 metrov, na dnu so se namenili Gorenjci podelati, nam je ostalo vhodno brezno, kakšnih 40 metrov, ena protiteža z odmikom, pa potem naslednje brezence, v katerega se pa sicer zguziš skozi ožino, kar je za nosila predstavljalo problem, a se kaj dosti nismo sekirali. Sonce je peklo, mah pod hrbti je bil mehak, zgornji del, torej naše delovišče, ne zelo kompliciran, pa še za šefa so rekli, da je zelo dobre volje. Da se mu vidi, da je vesel prve akcije po dolgem času in da ni nič bentil …

Evo, takšne malenkosti nas v dobro voljo spravijo, sploh nismo zahtevni! Jaz sem bil pa še dodatno dobre volje, ker je bil v nosilih naš Murček, kateremu gre za protitežo lahko samo pravi možak, torej jaz, vsi ostali, ki sem jih pripeljal, bi namreč morali biti po trije skupaj, da bi ga prevagali! Kar je pomenilo, da sem lahko ležal, ko so ostali opremo nabirali. Katja je prevzela komando, razdelila naloge in delovišča, postavila časovnice in vse in ko je že bilo videti, da bo vse skupaj prav kičasto, se je kakopak zakompliciralo …

So nabirali opremo (jaz sem žulil tretjo tridecilitrsko kavo, ker so vsi kavopivci že odšli v jamo in jo je škoda pustiti da se ohlaja brez veze) in kmalu ugotovili, da opreme ni. Kar ni zelo velika težava. Je šefica prek postaje poklicala v jamo in komandantu pojasnila, kaj vse potrebujemo. Mislim, pojasnila mu je, da potrebujemo vse, ampak čisto vse in da zgoraj ni nič in če imajo morda oni v luknji vsega preveč. Ali pa vsaj toliko preveč, da bo še za nas dovolj …

In če bi bil naš šef ženska, bi že iz zvoka njegovega glasu z lahkoto ugotovil, da je v tistem hipu dobil zelo močno ter bolečo menstruacijo in da se mu je zaradi tega v hipu spremenilo razpoloženje. Iz odličnega v bejžmustranzočičimdlje!

Sem mirno ležal na sončku in mehkem mahu, žulil ne prevročo kavico in poslušal debato. In seveda se je tudi moje razpoloženje spreminjalo iz čudovitega v manj čudovito, dlje ko je pogovor trajal, bolj sem se počutil starega 16 let, ko moram očetu povedati, da sem mu povsem slučajno raztolkel avto …

Katja je mirno pojasnila, kaj vse potrebujemo, komandant je nekje iz globine čez hip sporočil nazaj, kaj lahko dajo. In tega ni bilo veliko. Dva štrika, enega 40 m dolgega (za 45 m globoko prvo brezno) in enega za psa privezat. Takrat še ni bil slabe volje. Menstuacijo je dobil kasneje, na hitro. Ker je Katja sporočila nazaj, da super, da vzamemo, da pa potrebujemo še vrtalnike, vponke, škripce, neskončne zanke, kladivo, fikse …

Nekaj časa je bilo vse tiho. Sem počasi sedel, se pravi, iz ležernega ležečega položaja sem se prestavil, ker sem vedel, kaj bo sledilo in sem se kar malo bal, da me šef lahko vidi.

Iz postaje je potem počasi prišlo, da oni imajo robo zase, da mi naj pa svojo vzamemo. Vmes so bogi reševalčki skakali okoli in po torbah pobirali, kar je bilo za pobrati, večinoma osebno robo reševalcev, ki so bili že v jami in je Katja veselo sporočila šefu v globino, da smo že skoraj vse nabrali, da potrebujemo le še vrtalnike in kladiva in fikse.

Ne vem, če je pričakovala, da bo iz globine prišla pohvala ali kaj, ampak jaz sem vedel, da ne bo in sem takrat že stal, za vsak slučaj, če bi me šef lahko videl ali kaj, pa še malo za drevo sem se skril.

Je iz postaje čez čas prišlo, da dol nimajo tega oziroma imajo zase, da mi naj pač vzamemo svoje in nabijemo, kar imamo za nabiti. Menstruacija je že fino zvijala po trebuhu!

Skrit za drevesom sem kar občudoval prijateljico, ki je v globino še kar dobre volje pojasnila, da ne razume, da mi nimamo nič, ampak nič nič. Da nam morajo kaj dati.

Tokrat nismo nič čakali na odziv, je takojci izbruhnil! Da smo se iz dveh centrov pripeljali (sem v sebi malo protestiral, da kaj mene šteje poleg, da sem samo tako prišel malo posvetit iz dosade) in da bi torej morali imeti robe za najmanj iz 500 m globoke jame zadevo ven potegnit.

Ja Katja priznala, da robe nismo nič s sabo pripeljali in s pogledom iskala mene, da bi krivdo name zvalila, ker sem se jaz s kombijem pripeljal in bi moral robo iz centra samo v vozilo zmetati, saj je vse pripravljeno, pa me ni našla, ker sem se za bolj debelo smreko postavil, sem ji pa v mislih odgovoril, da jaz že nisem kriv, da dve radijski postaji, katere mi je naročila vzeti, sem prinesel in kaj čmo zdaj …

V tistem trenutku smo že vsi mirno pred jamo stali, ko da je šef ob nas, celo Fojkar se je iz ležečega položaja prestavil, čeprav baza lahko teoretično tudi leže dela!

Je iz postaje čisto počasi, potiho in razločno prišlo nekje iz globokih globin, da mora imeti vsak reševalec pri sebi nabijalni komplet. Ne da ga mora imeti, ima ga, je poudaril!

Jaz sem mu, skrit za drevesom, prikimal, da ga imam. Imam ga, vam prisežem, samo s sabo ga nisem vzel! Kimali so pa tudi drugi, kaj jim je pa drugega preostalo …

Smo se potem končno v jamo odpravili, čeprav je bil tam dol šef, ker kar domov se nismo mogli odpeljati! Prvo brezno je bilo čudovito, na dnu smo se pa zbrali, da se pomenimo, kaj in kako. Pa malo smo se bali, ker je šef rekel, da nam bo iz dna dna on prinesel eno vrtalko. Ko smo ga čakali, smo se kar malo bali, priznam. Vmes je nekje z vrha kar sam od sebe priletel kamen in smo vsi skočili v zaklon in čeprav je bila z nami Katja, ne boste verjeli, kaj se je zgodilo! Ni zadel nje! Mene je! V ramo. Je par minut bolelo k svina, pa modrico bom nosil kakšen teden, a sem bil vseeno vesel. Ker sem imel v hipu plan! Če bo šef, ko bo prišel do nas, začel kloftati vse po vrsti, bom jaz začel samo stokati, da me je že kamen zadel in da naj mene preskoči …

No, je potem končno pokukal iz tiste ožine in prinesel vrtalko, hkrati pa vprašal, kaj od robe sploh imamo. Je bil še kar jezen ampak še zdaleč ne tako, kot smo mislili, da bo. Mu je Katja ponosno zreferirala, kaj vse imamo in imeli smo veliko, imeli smo pravzaprav vse, kar je bil čudež pravzaprav, ker smo začeli iz nič! In je mirno rekel, naj vse damo njemu, da dol odnese, ker jim dol ful robe manjka! Da vrtalke pa ne potrebujejo več, ker zvrtali in nabili so pa že vse …

In se je potem poglihalo, ni mogel biti preveč jezen na nas, ne da bi bil jezen tudi na njih. Mi smo vse zavrtali in nabili, kar smo imeli, ko so Murčka do nas pritrogali, je pa tam malo počival, da smo mi z od spodaj prinešeno robo vse opremili in potegnili do ven. In je šlo lepo in tekoče, če mene prašate, če vprašate Murčka, ki je bil v nosilih, bo pa rekel, da je šlo čist kičasto že skoraj. Če ne verjamete, pa preverite na njegovem blogu. Aja, nima ga. Ampak, če bi ga imel, bi zih tako napisal, vam povem …

Smo vse pospravili še po sončku in si potem pri kombijih privoščili toplo malico. Ki jo je zrihtal šef, ko še ni vedel, da ne bomo pridni in zlati. Ful dobro joto. Je teknila. Edino Katji ne, ker smo mize postavili na mravljišče in so jezne mravlje iz nekega razloga smo v njene hlačnice se zapodile …

Ma, za prvič po zimskem spancu je bilo dobro. Smo se vsi strinjali. Se mi zdi, da tudi naš šef, čeprav ne zelo glasno …

 

 

Napiši mnenje