Podzemni koncert

Študent na ustnem izpitu, profesor se gunca na stolu. Študent švica, profesor se zgrne po tleh. Študent seveda bruhne v silovit krohot, profesor pa med pobiranjem s tal mirno ugotovi: No, kolega, danes sva pa oba padla …

Na tega sem se spomnil, ko sem kofetkal pri bivaku in se želel po klopi ob ognju pomakniti malce nazaj, klopi pa ni bilo več in sem se seveda zvrnil ko krava po ostrem kamenju. Petra, še premlada za kakšne velike življenjske izkušnje, je seveda crknila od smeha, da se ji je skoraj banana zataknila v grlu, Mateja, ki si je nekaj izkušenj nabrala, se je pa poskušala zadržati. Vse to sem seveda opazil že med pobiranjem in sem mladenki že med pobiranjem povedal, da se smejati inštruktorju jamarstva, pri katerem bo čez pol ure delala izpit za jamarko pripravnico, morda ni najbolj modro. Žvižgalo se ji je, smeh je pol zdravja. Pa mlada je pa ne ve. Mateja ve, zato je takojci začela zatrjevati, da se ona pa ni smejala, še preden sem si uspel potolčen komolec prvič popihati …

Kavo, ki sem jo žulil na klopi, preden sem padel, sem uspel rešiti. Ker vem, da vas to zanima. Človek mora pač vedeti, kaj v nevarnih situacijah prioritetno rešiti, četudi potem komolec bolj nastrada! Saj imam dva. Komolca …

A prehitevam.

Praznik državnosti in dela prost dan, torej krepko podaljšan vikend, smo se odločili izkoristiti za klubske jamarske izpite in druženje pri Čaganki. Seveda je ta odločitev padla brez tistih, katerih žene in možje so se odločili podaljšan vikend izkoristiti na hrvaškem morju ali kakšnem slovenskem turistične bone sprejemajočem kraju, zato nas je bilo gor bolj malo.

Prišli sta tečajnici, pa Irena nima nikoli dovolj znanja in izpit za jamarja se bliža, pa kakopak Ana, če ni bila ravno v službi, pa Klemi, da je vodil delavnico prve pomoči v jamarstvu, pa kakopak Grdin. Grdin je prišel nabrusit nože. Mislim, vsak je imel svoj projekt, Grdin je znan pa predvsem po tem, da zna poiskati prioritete. Povsem topi noži v bivaku so pač prioriteta. Koga briga prva pomoč v jamarstvu. Tudi tečajnic ni, ker so namesto Klemija, ki je nekaj nabijal, raje opazovale mojstra Grdina pri delu … Ko je kasneje opazil, da sveže nabrušen nož uporabljam za obračanjem čevapčičev na rešetki, je zvil surlo, da brusil ne bo več. Bo. Ni zamerljiv …

Prišla je seveda tudi zlata Tjaša, da je iz prve roke povedala, kako je pomembna prva pomoč, ker nesreča nikoli ne počiva in če nisi previden, se ti lase v zavoro ujamejo in potem pride mojster podzemni frizer Grdin, še bolj pomembno pa je, da je s sabo pripeljala cvičkovo princeso. Še nikoli v življenju nisem bil s princeso in itak sem moral selfija z njo pritisniti, ker pa tudi selfija še nikoli nisem pritisnil, ga je zame pritisnila Tjaša. S princeso! Ugriznite se v rit od fovšije!

V debeli četrtkovi noči smo mesnine nad žerjavico vrgli, nemesojedi tečajnici sta pa banane in avokade tolkli in se pretvarjali, da je to dobra hrana za ob tabornem ognju. Že v petek zjutraj nas je rahel dež končno od ognja pregnal, malo bolj seniorsko sekcijo v bivak, malo bolj mlado v obliki tečajnic pa na podstrešje. No, skoraj. Petra je ugotovila, da še nikoli v svojem mladem življenju ni spala zunaj v gozdu in sem ji visečo mrežo med dva drevesa napel (tisto, na kateri sem rad in pogosto poležaval in sem jo pospravil, ko je bivak prvič medved obiskal!), Matejo je pa bilo potem strah samo na podstrešju čmuriti in se je želela nam v bivaku priključiti. Je bila še ena postelja prosta. Ji ni uspelo, ker sem si zapomnil, da je enkrat mimogrede omenila, da jo najbolj na svetu pa smrčači motijo in sem si naredil opombo. Klemi in Irena nista imela nič proti, ker onadva itak takoj zaspita in ne slišita, kakšne zvoke spuščata, zase sem pa vedel, da ne bi nič spal, ker bi mi bilo nerodno mladenko motiti.

Vsi so torej zaspali, ko si rekel ena in sem spet sam ostal. Ob dveh zjutraj, ko je začelo deževati, sem stopil do vrat bivaka in Petro poklical, ki je spala v viseči mreži, če bi se na podstrešje morebiti preselila, a je reagirala kot kakšen od mojih sinov, ki sem ga za šolo budil. Ni reagirala! Pa samo v vednost, svojih sinov itak nikoli nisem za šolo budil, ker sem ponavadi kakšno švoh urico prej se šele v posteljo zvrnil, a si predstavljam, kako bi bilo, če bi jih …

Ob pol štirih je začelo še grmeti in še bolj padati in sem spet ponovil postopek, ji z vrat bivaka vpil (nisem hotel bos in v gatah po plohi narediti tistih par korakov do nje), naj gre na podstrešje, a je bil rezultat enak. Ni ga bilo. Sem zmignil z rameni in se vrnil v posteljo h knjigi, ker je bila mreža itak dovolj visoko napeta, da se v luži, ki se je začela delati pod njo, ne bi mogla utopiti, plus telovadka je in sem domneval, da zna z rokami mahati, da bi na površju ostala …

Na podstrešje jo je končno pregnala Irena ob petih zjutraj. Mame znajo to očitno bolje …

Seveda smo vstali ob sončnem vzhodu, ker normalni ljudje pač tako vstajajo menda in sem vstal še jaz, kaj sem pa hotel. In vstala je tudi kuzlica, ki sem jo moral vzeti s sabo, ker so vsi moji na morju. (Mačka sem zaprl pred hišo, naj lovi miše, a tega ne povejte mojim!) In je bila vsa munjena zaradi rane ure, še bolj ko jaz, ki sem se vsaj s kavami poskušal dvigniti …

Sem žulil tretjo že menda, pa še niso vsi cilindri začeli delati in sem ko kakšen antropolog začuden opazoval normalne ljudi, kako normalno funkcionirajo, mi je bilo kar malo nerodno, da sem malo drugačen. Vsi so se malo pretegnili, kakšen strečing naredili, parkrat globoko zadihali pa to, kakšen predklon pred obilnim zajtrkom, vsi že dobre volje in veseli, ker se bo delo kmalu začelo, jaz sem pa tretji kofe žulil, pizdakal, ker ni bilo časopisov in ker so vsi dobre volje od štarta, res pa je, da mi je enkrat vžigalnik na tla padel in sem se tudi sklonil! Zmagala je pa kakopak Petra, ki je s podstrešja zadnja priskakljala, nobene drame ni delala, ker je vesoljni potop na prostem skoraj ves prespala, pa eno banano si je v glavo zarinila in že je bila vesela in nasmejana in ves svet je bil njen …

Opremili smo Stropnico, par smeri smo napeljali, da so lahko trenirali, še Dejan je prišel in švic je tekel v potokih. Okoli dveh smo naredili pavzo, da smo mesnine nad žerjavico vrgli (tečajnici banane in avokada nista), potem smo pa še pokofetkali, preden bi se vrnili v steno in izpitno vožnjo opravili. No, takrat sem padel in takrat sem razmišljal, ali bi oba s kolegico padla, ampak potem nisva. Ker sta res carici in sta delali ko singerci. Za izpit je bilo vse enako ko prej, le da sva s Klemijem tokrat le bingljala poleg in opazovala, nič sugerirala ali popravljala. Oglasila bi se le, če bi bilo kaj nevarnega. Pa ni bilo. Le čudno je bilo, ko je bilo v jami povsem tiho, nobenega heca in nič …

Ko sta pokazali vse, kar sta morali pokazati in pri tem ne naredili nobene napake, sta klubski izpit za jamarja pripravnika naredili. Sva s Klemijem hotela pospraviti jamo, torej ven potegniti vso opremo in kovačijo, a so predlagali, da bi zadevo pustili opremljeno, da bodo še kasneje malo pošvicali. Predvsem Irena je bila najbolj zagreta za to, ker je šla z Dejanom le dve stopnji Čaganke in ji ni bilo dovolj. Dejanu je bilo. Je ugotovil, da je vse že videl tam, le matral se je veliko bolj. Da torej ne ve, kaj sploh rine …

Potem je prišla še Ana, da je tovariško pomoč potrenirala, ker to mora pa kandidat za jamarja znati in sem ji Matejo uturil, naj se tečajniki matrajo. Se je matrala. Najprej je samo igrala poškodovanko, dol je pa prišla kot poškodovanka, polna modric od pasu …

Pa med dvema drevesoma smo nenapeto prečnico potegnili, da bodo še to potrenirali. Zvečer se jim, utrujenim, ni ljubilo, a nismo pospravili, da bodo naslednji dan. Ko iz Čaganke pridejo …

Ja, Čaganka. Tečajnici z opravljenim klubskim izpitom za jamarja pripravnika sta komaj čakali, da se spustita v njeno nedrje. V soboto zjutraj sta prišla še Potrpin in spet Grdin, da bosta šla na kofe v bivak na 250 m in nekaj pofotkat, ker ima Grdin ravno novo fotografsko igračko in sta izginila v globino pred nami. Klemija je predraga prišla iskat, da jo je na Kolpo odpeljal, Irena je mojo kuzlico pazila in šparala moči potem za Stropnico, ko bi šli vse razopremit. Jaz sem pa pred vhodom v Čaganko kamenček v pest stisnil, da sta tečajnici izžrebali vrstni red.

Petra je šla prva, jaz drugi, Mateja zadnja. Šlo nam je odlično, dol smo leteli ko snete skire. Na globini 100 m, v Sedemdesetmetrci, sem dovolil Petri, da gre lahko še malo nižje, eno stopnjo do naslednjega jezera, sam sem pa Matejo čakal na polici. In je prihajala, s pesmijo na ustih. Sicer ne vem, če lepo poje, ona je prva, ki sem jo slišal v jami peti, a je bilo lepo, Sedemdesetmetrca je ogromno brezno, vse je donelo in odmevalo. Prav milo se mi je storilo  med poslušanjem, sem mislil, da meni poje, sem šele kasneje poštekal, da so sužnji na galejah tudi peli, ko so veslali …

Sta bili veseli in navdušeni, tudi med plezanjem proti površju ju dobra volja ni zapustila. No, okej, Petro je v tretjem breznu. Da jo lulat. Sem se ji umaknil, da bo šla prva ven, potreba je pač potreba, v drugem breznu sva se pa z Matejo preveč v pogovor zapletla, sem prepozno opazil, da Petra pleza proti Netopirjevi dvorani, ne proti ven. Je izgubila kar nekaj krepkih deset minut, da je spet prišla v prave tirnice in na pravi štrik. Očitno je ni tako zelo tiščalo v mehurju …

Zunaj seveda čestitke, zaslužene, res sta carici, dobro jima gre, saj veste, mladost je norost, potem pa kavice in eno pivo. Ker sonce je pržilo, dasiravno ne tako močno kot v dolini.

In smo tam sedeli in modrovali, ko sem prečnico med drevesi zagledal. Ter ju nagnal na dodaten trening, kakor sta si ga zaželeli pred jamo. A ni bilo več energije, Čaganka ob prvem obisku kar dobro posrka! Sem se potem poln upanja zagledal v Ireno, da greva Stropnico razopremit, šest smeri je bilo, z odmiki in vozli vmes in prečnicami, pa je mirno odvrnila, da je bilo dovolj. Da se bo raje še malo za klope pogledala, preden gre domov, če je kakšnega fasala. Ona ga ni, je potem ugotovila, da če se tri dni ne tuširaš, verjetno deluje vse skupaj kot repelent. Česar ne vem. Jaz se tudi nisem tuširal, pa sem ga fasal. Pa svežih gat sem imel tudi dovolj s sabo, da bi se vsak dan preoblekel, a kakor sem se preoblačil, saj mi je nerodno, sem jih verjetno vzel za vsak mesec ene in bi jih bilo do konca leta dovolj …

Na srečo je Grdin ostal in sva vse pospravila, domov sva se že skoraj ponoči z mojo Škodo vozila ko z gliserjem, tako je bila naložena. Na bencinsko sem uletel edini brez maske in sem si mislil, kako so te ljudje z nagobčniki zaostali, ko me je Petrolovec okaral, da kje jaz živim, da mormo vsi nosit maske spet, sem mu pa odgovoril, da očitno pod zemljo …

Kakor koli, novi tečajnici sta navdušeni, sprašujeta, kdaj bosta šli lahko spet pod zemljo. Bom moral narediti načrt. Sam sem že stric v letih in ju bom težko dohajal. Matejo bo parkrat lahko Remih peljal, dokler ne bo prehitra za njega, Petro pa že ne more, je ko polh na vrvi in če bi jo poskušal loviti, ga lahko srce, tudi ni več najmlajši. Bo treba Anžija in Klemija zajahat …

Ja, jaz bom pa hrano zunaj za njiju, to bo izi. Trave je zdaj dovolj. Ko bom pa čevape zase, bom pa za vsak slučaj še za Petro enega ali dva vrgel nad žerjavico. Ker za vegetarijanko začuda veliko čevapov sam mal proba …

Aja, ne, vsaj enkrat bom še šel, je Mateja obljubila, da bo enkrat s sabo vzela trobento in eno zašpilala. Sicer igra tubo, a tista plehnata pizdarija ne bi šla čez številne ožine …

Napiši mnenje