Gambit

Jah, kaj naj človek med to pandemijo dela drugega kakor rafalno serijke gleda, vas prašam?! Tjaša netflixa, ampak ona je mlada in zna, jaz pa piratiziram. Sem si pravkar pogledal serijko Damin gambit (The Queen’s Gambit) in mi je kar sedla. Od časov, ko sem bil sam šahovski velemojster, je minilo že toliko časa, da se mi tudi sanja ne več o sicilijanski obrambi in njenih variacijah ter protivarijacijah, a za uživanje v mini serijki ne rabiš poznati šahovskih pravil.

Sem se pa povsem poistovetil z eno od manjših vlog v nadaljevanki! Ko je bejba na koncu igrala proti ruskemu prvaku in je njuno igro z zadržanim dihom gledalo ogromno ljudi, seveda vsi na šahovnico tistih majcenih figuric niso mogli videti. Zato je na vseh takšnih večjih turnirjih velika tabla, na kateri nek možiček prestavlja figure, kakor jih prestavljata igralca. No, z njim sem se poistovetil. Ne, nikoli nisem bil v tej vlogi, nikoli nisem bil niti na šahovskem turnirju. Pa četudi bi bil, sem prepričan, da niso kar tam nekemu šalabajzerju dali premikati tistih figur, da je moral biti vsaj kakšen mini šahovski mojster, ki si je to čast priigral.

Poistovetil sem se z njim pa zato, ker sem itak takoj pomislil, kaj bi na njegovem mestu jaz napravil. Nekaj bi zajebal, sem prepričan! Bi belo trdnjavo na napačno polje pomaknil ali kaj in bi itak vsi znoreli.

Zakaj to mislim? Edinkrat, ko sem bil vsaj v približno podobni vlogi, sem namreč zajebal. Med služenjem vojske so me, sanja se mi ne, zakaj, zadolžili, da sem na velikem zemljevidu naše nekdanje države z rdečim flomastrom dnevno risal pot Titove štafete. Za katero se mi je pa itak žvižgalo in žvižgalo se mi je tudi za televizijski dnevnik, na katerem so vsak dan povedali, kje tista palica je tistega dne. Sem raje igral namizni tenis ali bral …

A ker povsem neumen tudi nisem in nisem mogel kar na pamet vleči rdečo črto po zemljevidu, saj bi zagotovo kdo to potem opazil, sem vsak tretji ali četrti dan v časopisu pogledal, kje so harali in potem tisto prenesel na zemljevid. A, kakor se rado zgodi pri meni, sem večkrat pozabil pokukati v časopise več dni zapored, časopisi so pa že odšli bohve kam, sem potem med posameznimi mesti kar na pamet potegnil s flomastrom. Bolj vijugavo med vasmi, bolj mi je bilo logično, saj so morali to reč videti vsi v naši nekdanji državi, ne?!

No, nekoč je pa prišla nekakšna inšpekcija v našo karavlo in visoki oficir se je kakopak ustavil pred zemljevidom z rdečo črto. In se prav poglobil vanj in vanjo! Vsem se je žvižgalo, razen seveda meni, ki mi je malo vroče postajalo, še posebej potem, ko se je tisti model z največ zlatimi zvezdicami na epoletah obrnil k našemu komandirju z manj zvezdicami in presenečen ugotovil, da se ne spomni, kdaj je bila štafeta v Žagubici. Naš komandir je zmignil z rameni, njemu se je očitno tudi žvižgalo za to, a ko je s pogledom ošinil mene, ki sem lezel nekam vase in poskušal postati čim manjši, mu je bilo v hipu vse jasno in potem se je posledično še on usral. Ker bi bil na koncu kakopak tudi on kriv, kaj pa zaupa tako pomembno nalogo takšnemu človeku kot sem jaz!

Okej, iz tega potem itak ni bilo nič, tisti zvezdar je odšel naprej in se posvetil nečemu drugemu, sva se pa potem v naslednjih dneh, dokler ni prišla na cilj, z našim poveljnikom zelo detajlno posvetila Titovi štafeti! Vsak dan sem in dnevnik gledal in po časopisu preverjal vsak kilometer, da ja ne bi kaj zajebal, kajti vsak dan se je poveljnik zjutraj najprej zaustavil pred zemljevidom in pozorno opazoval črto prejšnjega dne. In jo primerjal s svojimi zapiski!

Jah, verjetno sva bila edina v celi jebeni nekdanji državi, ki sva potem točno vedela, kje in kdaj in kako je bila tista palica vsako uro dneva do konca …

Napiši mnenje