Preskuševalka

Je komandant naročil, da je potrebno intervencijsko vozilo malce pošofirati, ker je zima in pandemija in nimamo veliko intervencij in srečanj in vaj, vozilo pa ne sme stati tako dolgo. In res je s težavo zakurblalo, temperature so nizke, pa zavore so malce cvilile, ker že dolgo niso bile v uporabi.

Kam se napotiti? Hja, kam! K bivaku pri Čaganki, ker tam je sneg! Sem najprej nameraval sam, potem sem se pa spomnil, da če se povsem do bivaka ne bom uspel pripeljati, bom pa dovolj blizu, bom vseeno hotel kofe spiti, sam po hosti hoditi pa ne maram. Čeprav medvedje menda spijo pa to …

Sem pobral še Matejo, kombi je dovolj dolg za fizično oddaljenost, niti v prtljažnik je nisem rabil naseliti, da je bilo varno, vmes sva pa še burek za malico kupila. In sem že skoraj ko Erki, ga je hotela v kombiju že pojesti, pa nisem dovolil, ker bi lahko kaj drobila!

Pri Konfinu, kjer cesta proti bivaku ni splužena, je bilo dobrih 30 cm snega. A ker ima kombi štirikolesni pogon, sem kar pogumno zagazil. In je šlo, se mi je kar smejalo! Do prve malo večje vzpetine …

Sem poskusil ene trikrat, pa ni šlo in ko sem že hotel obupati ter se peš do bivaka napotiti še tisti kilometer ali dva, sem se pa spomnil, da mi je šef naročil kombi sprehajati, ne sebe! Sem ven stopil ter verige nataknil na prva kolesa (mi je šef tako naročil, ker je vedel, da drugače bi kaj na zadnjih improviziral!), je bilo kar naporno. Ker je bilo mrzlo, plus sneg mi je za hlače ob pasu lezel, ko sem čepel tam! Dobro, priznam, da sem sprva jamarski pripravnici naročil, naj verige natakne, kajti pripravniki se morajo ves čas učiti, pa sem moral potem sam, ko je priznala, da tega še nikoli ni počela.

Desna veriga ni šla najbolje skupaj, ker smo jih menda nazadnje nataknili pred sedmimi leti, a sem mislil, da bo vseeno šlo. In je šlo, ko s tankom, kombi je ril ko na intervenciji! Sva skoraj do bivaka pripeljala, ko me je v zadnjem ovinku pa proti dolini začelo zanašati. Sem dvakrat popravil in ponovno poskusil pa ni šlo in sem uradno odnehal. Ker včasih celo jaz vem, kdaj je dovolj! A ko sva se že oblekla in ven stopila, da bova peš nadaljevala proti cilju, sem opazil, da je desno prvo kolo boso. In sva en kilometer po globokem snegu nazaj hodila, da sva verigo našla, potem ko sem jo že spet montiral, tokrat pravilno in po predpisih, sem pa seveda moral še enkrat poskusiti! In je šlo!

V bivaku sva zakurila, da sva bureke pojedla in kofe skuhala, potem sem pa prijateljici izdal, zakaj sem jo pravzaprav s sabo povabil. Sem si namreč mleko nameraval v kavo kapniti, a nisem bil povsem prepričan, če je še dobro, ker je že deset dni v bivaku. In ker še vedno ne voham, okušam pa tudi ne, sem tisto zadevo njej pod nos porinil. Je vohala in vohala, celo poskusila je malo, a se ni mogla povsem odločiti. Kar je bilo zame dovolj dobro, ker itak ne okušam ne voham.

A ko sem začel točiti v skodelico s kavo, je iz tetrapaka seveda tudi par kep padlo. Sem protestiral, da kako okuša, če je mleko očitno skisano, a menda ni bilo, me je potolažila, le zaradi nizkih temperatur je bilo rahlo pomrznjeno …

Po kavi sva še do vhoda v Čaganko skočila pogledati, potem pa proti domu. Ko sva prišla do glavne ceste, ki ni bila tako zasnežena, je pa jamarska pripravnica verige snela, ker pripravniki se morajo ves čas učiti. In sneti jih res ni tako težko, sem ji iz tople kabine ves čas natančna navodila dajal …

Napiši mnenje