Budnica

Velikokrat je ne slišim, budnice. Okej, če sem iskren, je nikoli ne slišim, je prezgodaj. Domnevam, da če ob šestih zjutraj za 1. maj kakšno partizansko užgejo, vsaj tabeli skočijo pokonci, a ker je ne slišim, ne vem, če kakšno tovrstno užgejo in če se posledično kakšne plenice za odrasle napolnijo. Sem si partizansko zaželel, ko je Mateja k bivaku prišla z nekim velikim kufrom, kjer ima spravljeno neko veliko trobento, ki pravzaprav ni trobenta, a se zdajle ne spomnim, kako se zadevi reče, pa če bi me tepli, a nobene ni znala.

Smo se zadovoljili z Zdravljico in ob zvokih slovenske himne smo Jasna, Potrpin in jaz strumno odkorakali proti Akustičnemu breznu. Potrpin z veliko železno štango na ramah, je bil od daleč kar malo partizanu podoben. Pa še kombinezone smo imeli taprave barve, še dobro, da kakšnega lovca nismo srečali …

Medtem ko smo se mi guzili skozi ožine Akustičnega in ugotavljali, da Matejina ogromna trobenta, ki ni trobenta, nima nobenih šans, da bi prišla v kakšno jamo, kjer si želi sprobati zvok svojih pljuč prek mesingaste zadeve, še najmanj pa v Akustično, je Mateja v bivaku malo legla k počitku. Ker je bila budnica v Straži menda res zgodnja …

Mi smo se pa ko da smo plačani vrgli na delo in kopali podor, kjer si obetamo najti nadaljevanje. Po kakšnih dveh urah v blatu smo nad visoko sabo zaslišali glasove, prihajala sta Kaco in Mateja. Z Jasno sva se umaknila iz vertikale, kajti prehod v zadnje brezno je tudi skozi podor, ki ga ne moreš očistiti in krepko pada, ko se kdo guzi čez, Potrpin je pa kopal in kopal in kopal, tudi ko je padalo dol. Šele ko je enkrat krepko zaropotalo, je skočil iz luknjice in v zavetje. Jap, firbec je močna stvar …

Potem nas je bilo pa na dnu sicer kar mogočnega brezna pet. Sem se spomnil na pripoved prijatelja Branka, ki se je nekoč ponoči domov vračal in bi malo pred hišo skoraj 3 mačke povozil. Sredi ceste je namreč mačkon ena naskakoval mačko, mačkon dva je pa ob njiju čepel in pozorno spremljal dogajanje. Menda je komaj komaj zaustavil, da živalc ni zmlel pod kolesi! Mačkon ena, ki je skakal po mački, je bliskovito razjahal in zbežal proti gozdu, mačka mu je pa želela slediti, je prijatelj povedal, da je že na polno krpala, da bi odriv dobila za beg, a še preden ji je uspelo se premakniti tudi za centimeter, je bil že mačkon dva na njej in nadaljeval tam, kjer je mačkon ena nehal …

Kaj hočem povedati? Pet jamarjev ob majhni luknjici, kjer v bistvu lahko dela samo eden, situacija je bila povsem identična. Ko je eden za hip razjahal luknjico, je bil že drugi noter, ko se je drugi za hip po nosu popraskal, je že tretji v blato silil …

Zato sva se z Jasno kar ven odpravila, da žerjavico pripraviva. Čez vse vertikalne ožine ji je šlo super, v izhodnem brezencu, ne več ko 2 m globokem, se je pa povsem zataknila, ker ga je narobe vzela. In je potem tam energije porabila več ko prej v vsem osemdesetih metrih! Da sem tik pod njenimi nogami kadil, ko sem čakal, da odčepi, pa menda ni najbolj pomagalo, je kasneje poočitala …

Sva potem pripravila žerjavico, skupaj s kofeti in radlerji in vsem, kar spada poleg. Prijatelji so pa šele po dveh urah prišli ven, popolnoma popolnoma premočeni in blatni! Sem jih imel na sumu, da so prebili, ker jih toliko časa ni bilo, a niso. Bomo zdaj kakšno leto zadevo pustili na miru, da morda še voda kaj naredi ali vsaj nakaže, v katero smer bomo rinili, Anžijevemu predlogu smo se pa zahvalili. Da če ni zelo perspektivno, lahko on pride in uradno zapre morebitno nadaljevanje, ker on to zna. Je že večkrat dokazal …

Mesnine na žaru so teknile (no, Mateji pa rastline), še nekaj smo spili, malo podebatirali in je šel praznik mimo …

 

Napiši mnenje