V soboto smo imeli republiške izpite Jamarske zveze Slovenije. Glavni šef je Klemi in ko je zastokal, da moramo iti že v petek dopoldne, da bo vse postavljeno in pripravljeno, sem zastokal, da grem lahko šele po kosilu. In res so nekateri odšli v petek skoraj zjutraj, z Matejo sva se jima nameravala pa pridružiti in delovno ročico ponuditi šele zgodaj popoldne. In čeprav namen je bil sicer dober, sva do njih prihitela ravno dovolj zgodaj, da sem Kurniku s krožnika lahko spajsnil par čevapčičev. Pri Vrhniki je bila namreč prometna nesreča in sva iz prve roke lahko spoznala, da Slovenija ni majhna, sva od Ljubljane do Rakovega Škocjana potovala skoraj 4 ure!
Potem smo odskakljali do Rakovčanov, čudovit jamarski klub imajo, poln delovne mladine, ker je imel eden od njih ravno rojstni dan, so nam raje hladilnik s pivom razkazali kakor skladišče opreme in klubski prostor! Plus čevapčiče so ponujali, ker so gostoljubni, a ker sem že Kurnikove večerjal, potem tistih nisem …
Nismo dolgo ostali, ker vemo, kako se tovrstne zgodbe ponavadi zaključijo, smo kar v sobe odhiteli, ker Potrpin je bil zaspan, dasiravno bo za jamarskega inštruktorja izpit delal in bi se moral učiti, Mateja se je učila teorijo za izpit in je mene nekaj spraševala, če ji lahko pomagam, a ker sem bral knjigo in ker jaz teh stvari ne rabim več vedeti na izust, sem se pretvarjal, da sicer vem, a da je bolje, če v literaturi sama poišče odgovore …
Kakor vedno so vsi kmalu ugasnili, jaz sem pa še čmuril pokonci ob knjigi, ko sem zjutraj jaz spal, so pa ostali čmurili ob skriptah! Sem odpeketal v jedilnico, da si kofe priborim in tam začuden Potrpina zagledal. Je imel neke papirje pred sabo, povsem sam je sedel v jedilnici, niti kave ni imel. Itak da se me je razveselil in me takoj začel spraševati, katere jame so v Slovenije zaprte, a sem ga takojci zavrnil, da je še prezgodaj, da moram najprej kofe. A ko sem si kofe točil, me je še kar spraševal še druge stvari komplicirane, da sem komaj ven ubežal, da v miru začnem obratovati na vse bate. Sem prisedel h Klemiju, šefu, in mu ves zgrožen potožil, da kam gre ta svet, da se Potrpin že navsezgodaj uči za izpit in da nima blage veze ter da je mene spraševal, ko še kave nisem spil niti prve, prijatelju se je pa čelo zmračilo. Je pojasnil, da se Potrpin ne uči za izpit temveč da pisni test piše in da morda ni najbolje, da mu razlagam o znanju bodočih jamarskih inštruktorjev! Itak sem se izgovoril na pesniško svobodo, da rad malo pretiravam in da itak vse zna, nato sem pa sedel za sosednjo mizo, prazno, da se v miru zbudim. Ne maram, da še pred prvo kavo že v dramah sodelujem …
Ne vem, če sem samo dve ali tri uspel spiti, ko so se že iz vseh koncev Slovenije pripeljali in je bilo kar naenkrat ko v panju! Klemi je izpitnike poslal na pisne teste, nas inštruktorje pa v steno. Tam sem pa kar zastokal, saj je bilo še jutro, v steni je pa pripekalo ko na morju, samo še pesek in mešalec za beton sta manjkala!
Potem so pa začeli prihajati. Ko mravljice so skakali po deloviščih, bolj ali manj prestrašeni. Saj ne, da ne znajo, a ko moraš znanje v steni pokazati pozornim inštruktorjem, ki prežijo na vsako napakico, je še bolj vroče kot sicer!
Mi je bilo hecno, kako so se vsi bali doktorja Stauta, ki je bil zadolžen za pregled opreme, ker on je kakor brez milosti, Reharja na tovariški pomoči so se pa vsi razveselili. Kar je v slabo voljo spravilo predvsem Reharja, ki sem mu to povedal v dobri veri, da ga bo to v dobro voljo spravilo, a je bil rezultat povsem nasproten. Prav razjezil se je! Da kaj se to pravi, da on je edini lani dva vrgel na izpitu in da se njega nimajo kaj veseliti, da se ga morajo bati!
Mu nisem razlagal, da on pač ni takšen človek, da bi se ga kdo moral bati, ker je predober po srcu, na koncu se je pa izkazalo, da se tudi našega zlatega doktorja niso nič bali, ker kakor vsi šolarji so tudi zanj v hipu našli rešitev! Za dodatno vponko pri desonderju recimo potrebuješ jekleno vponko, ki pa so jo imeli le redki, a so pregled vsi z odliko opravili. Dottore se je na koncu pri analizi celo pohvalil, da se stanje že izboljšuje, zato mu nisem imel srca povedati, da so k njemu pokazati se hodili bolj ko ne vsi z eno in isto vponko! Se je prvi postavil na pregled, ko je dobil zeleno luč in je odhajal od točke s hudim dohtarjem za opremo in vse ostalo, je pa mimogrede samo vponko podal naslednjemu jamarju, ki ga je pregled še čakal …
Sem se spomnil, kako smo takrat, ko sem jaz delal izpit, prav vsi pri opremi dobili plus, čeprav smo vsi skupaj imeli samo en komplet prve pomoči in jih seveda nisem izdal! Plus spomnil sem se, da sem pri moji prvi intervenciji, na katero smo prišli kot jamarji brez vse reševalne opreme, da le pogledamo v brezno za izginulo osebo, tudi zimprovizirali. Ker oseba v jami je bila, še živa, sem si prvo pomoč kar od policista sposodil. Jo je vzel iz službenega vozila in seveda sem preveril rok trajanja in seveda je bil datum pretečen!
Kakor koli, jamarji se znajdejo, saj to je definicija, da je jamarstvo kolektivna dejavnost. Je mimo priskakljalo dekle v zebrastih škornjih in se ti je ko pri kakšnem pop-artu kar zvrtelo v glavi, ko si tiste črte gledal, vmes si pa kakopak pozabil preverjati vse ostalo, kar bi moral preverjati! Kdor zna, zna tudi u rikverc.
Smo bingljali v steni, sonce je pripekalo, na koncu nisem vedel niti, kako mi je ime! A smo bili vseeno pozorni, ker tako pač mora biti, vsak v steni bingljajoč je imel ob sebi pozornega inštruktorja. In ker sem bil pozoren, sem z lahkoto ugotovil, ko sta na opremljanje smeri prišla zakonca. Mislim, tega nisem vedel prej, a ko je možak opremljal svojo smer pri meni, malo proč pa njegova predraga drugo pri Staneku in je nekaj zaštrikala ali kaj, je takojci pripomba odletela prek mene v njeno smer. In ne moreš falit, da sta na njunih prstancih identični rinki, vam povem …
Za počitek kaj veliko časa ni bilo, ker jih je bilo veliko, a tu in tam sem si vseeno lahko v senci čik privoščil. In ko sem po dolgem času lahko sedel in se malo ohladil, je do mene priskakljal mladenič, Luka mu je pisalo na čeladi se mi zdi. Da če gre lahko k meni. Sem kar iz nekega obupa, komaj sem si res čik pricinil, odvrnil, da ne, da pri meni se za jamarja dela, da on pa zagotovo za pripravnika dela. Ter mu, še preden je vprašal, kako vem, da on za pripravnika dela, odgovoril, da za jamarja bo pa šel, ko se bo redno bril. In je kakopak takojci protestiral, da on se že redno brije, jaz pa nazaj, da se ne. Sva malo vlekla in rinila, potem je pa kar malo vzrojil, da on se res že redno brije, a dvakrat letno …
Ma, saj je bilo kar smeha, moram priznati, le Klemi je ves resen skakal okoli in preverjal, če je vse, kakor mora biti. Pa naša Mateja je končno prišla do mojega delovišča. Itak da sem bil firbčen, kako ji je šlo. Smo imeli dogovor, da če ji bo šlo dobro, da ponosno pove vsem, da je iz Jamarskega kluba Novo mesto, plus inštruktorje ki smo jo pripravljali lahko z imenom in priimkom omeni, da če ji ne bo šlo, naj pa vsem glasno in jasno pove, da je iz Kluba jamarjev Kostanjevica. Sicer je mladenič iz tistega kluba protestiral, a ko je prišla do mene, ga itak ni bilo poleg.
Sem jo vprašal, iz katerega kluba je, odgovor mi pa ni veliko povedal. Ali pa mi je, kaj pa vem. Da večinoma je iz novomeškega, da je pri Reharju pa kar na kostanjeviškega presedlala, da ni šlo drugače …
Končali smo ob petih, ko se je v hotelu že Občni zbor JZS začel. Tam vsi lepo oblečeni in resni, mi pa iz divjine, po desetih urah izpostavljenosti vročemu soncu. Ko kakšni divjaki najprej po pivu in radlerjih in kavah, kakopak, čeprav so nas ko zajce lovili in v sejno dvorano silili! Smo še tisto končali, da je bilo uradno, potem smo revijo Jamar razdelili, ki sem jo končno scumpral, nato pa še podelitev priznanj. Ko je že malo vročina popustila in je bilo in svečano in veselo …
Potem pa smo se, kakor v lepih zgodbah še z lepšim koncem, zabavali dolgo v noč. Jaz sem sicer domov silil, a je imel Klemi, ki se je z mano peljal, preveč opravkov in se mu nikamor ni mudilo, ko sem ga okoli polnoči pa v plesočem vlakcu opazil poskakljavati, sem pa kar ročno zavoro potegnil. Mislim, za rokico sem ga kljub upiranju v avto odpeljal, odtegnil ročno in sva proti domu odpeketala. On z rahlo surlico, da kakšen sem, da ko je najbolj luštno jaz vse razbijem, ampak, saj veste, nekdo mora biti resen in odgovoren, včasih to celo meni uspe. Ne zelo pogosto.
A kar je res, je absolutno res – bil je res zelo zelo lep dan!
Vas zanima, če so vsi naredili izpite? So. Jamarstvu pri nas se nasmihajo še lepši časi …
