Kot vsako leto ob takšnem času me je tudi letos predraga soproga zapustila. Jo morje pokliče. Pa deco tudi. A kar imamo kuzlico, to ni več juhuhu in juhej juhej. Prej sem se za enak čas kot ona na morje jaz preselil pod zemljo, zdaj pa to ni več mogoče. Bo treba razmisliti o kakšnem pasjem hotelu, ja, najboljše takšnem, ki ima še frizeraj vključen. Zanjo, ne zame! Meni lasje namreč ne padajo na oči …
Danes sem odprl hladilnik, da vzamem ven meso za kuzlico, pa mesa ni bilo v njem. Pa drugega tudi skoraj nič! Mesa za kosmatinko ni bilo zato, ker ga vsak večer iz zmrzovalne skrinje v hladilnik premakne predraga soproga, jaz sem pa pozabil, da sem zdaj jaz za to zadolžen, drugega pa ni bilo nič predvsem zato, ker ponavadi, ko sem sam, samo pice naročam in podobno zdravo hrano, zadeve v hladilniku pa že noge dobijo, ko se z morja vrnejo. In mora bogica moja še hladilnik generalno očistiti in razkužiti …
Ma, ja, saj bo nekako, sem pozno ponoči (ali zgodaj zjutraj, kakor se vzame) malo lačen postal, pa je vsaj čokolino bil, za silo je tudi ta dober, da občutek lakote izgine. Ko sem se v posteljo spravil, je pa tudi prah že izginil. Ga je bilo v zraku spalnice za izvoz. Zakaj? Vročina je pritisnila in ker je nekdo pozabil roleto dol spustiti ob največji pripeki, se zadeva tudi ponoči še ni ohladila. Se nisem kaj dosti sekiral, imamo ventilator pod stropom, kar dobro premeša, a ker ga letos še nismo vklopili, je bilo na njem ful prahu. Mislim, res ful. Pa saj ga je vsako leto, ampak vsako leto ga nekdo posesa in vetrnice obriše, letos sem pa to pozabil, preden sem zadevo na poln šus zalavfal! Še kuzlica je ven zbežala, vam povem …
Ampak, pišem ta dan kot uspeh. Sem preživel. Jutri se bom pa organiziral. No, jutri ne, gremo z nekaj tečajniki malo po vrveh v steno (tja lahko kuzlico vzamem), pojutrišnjem pa zagotovo. Znam biti samostojen, če ne gre drugače. Pa ker večina dostavljalcev hrane že tudi s kartico dovoli plačati, je vse še dosti lažje …
