Tanovi radi bi bili jamarski reševalci so si zaželeli še dodatno vadbo pred uradno vadbo v prihajajočem vikendu. Remih je najprej predlagal gasilski stolp pri našem jamarskem klubu, da bi se čim manj premaknili, a je pogled na termometer in krepko čez 30 stopinj pomagal prevagati lokacijo v Poltarco pri izviru Krke. Je tam nad vodo in v gozdu hladneje …
Seveda sem s sabo vzel kuzlico, drugače ne gre. Skoraj sem že zapisal, da sem vzel dve, ker se nam je pridružila še Mateja, da potrenira jamarske veščine, pa potem nisem! No, moja kuzlica je tam uživala, se je precej shladila v mrzli vodi, mi se pa kaj dosti nismo, tečajnikom je bilo pravzaprav zelo vroče. Saj kaj dosti reševalskih veščin še niso usvojili, a že tiste, ki so jih, so nam skoraj do mraka vzele čas. Potem je pa, ko smo že skoraj pospravljali, Alan zastavil enostavno vprašanje – kako se reši poškodovanega jamarja z vrvi s pristopom od zgoraj.
Itak sem imel odgovor že pripravljen, vedno ga imam. Enako kot s pristopom od spodaj, kar vsi treniramo do nezavesti, le da se prej po vrvi premakneš pod njega. Kakor čez en večji vozel, sem bil nazoren.
Nato sem pa malo pomislil in ugotovil, da čas imamo ter predlagal, da to poskusijo. In so. Vsi. Mi je bilo kmalu žal, enkrat sem celo pomislil, da bo potrebno gasilce z lestvijo poklicati, Jani ima zveze pri njih, a na srečo ni bilo potrebno.
Smo dosti kasneje torej pospravili in se odločili, da še v gostilno nekaj v rite skočimo vrečt, ker je ravno dovoljeno. No, to sem jaz predlagal, ker sem v celem dnevu pojedel le eno majhno sirovko, ki mi jo je doniral Vid in mi je že krepko krulilo. Niso se kaj dosti branili in sem bil kar zadovoljen. Sem to že dopoldne načrtoval, to naj bi bil moj glavni obrok, ker sem zdaj, kot veste, samohranilec, ko imam predrago soprogo na morju in se je izkazalo, da nisem kaj dosti uspešen pri tem!
Ampak s prehrano potem ni bilo nič, ker je bila edina gostilna v bližini povsem polna, v Spodnji duplek ali na Petrol se nam pa ni ljubilo voziti. Tako lačni niso bili. Jaz bi se …
Smo potem našli eno primerno gostilno za kavice in pive, čisto nazadnje jo je našel tudi Vid, ki se je izgubil, ker je vozil predaleč za nami. Izgubil se je pa zato, ker sem mu po telefonu naročil, naj iz krožišča zapelje tam, kjer se ena lepa pupika s psom sprehaja, on je pa kar mimo užgal. Ker tista pupika s psom po njegovem mnenju ni bila lih lepa. Da je bila pa edina oseba ženskega spola daleč naokoli, ki se je ravno s psom sprehajala in da okusi so različni, pa ni pomislil …
Domov prišedši je bilo že tako pozno, da pice seveda nisem mogel več naročiti. Kuzlica je dobila še drugi del košte, jaz sem si pa kruh vzel, ker sem bil prepričan, da kakšno pašteto v hiši bom zagotovo našel, če že suhe salame ne, ki jo tudi zagotovo imamo. Ker človek nekaj mora pojesti. A se je zaustavilo že pri kruhu, je bil plesniv. Sicer nimam okusa še in bi ga z lahkoto pojedel, a sem se ravno zato, ker okusa nimam in sta me sin in predraga že tolikokrat drkala, da plesniv kruh jem, naučil, da tudi pogledam, preden kaj v usta vtaknem.
In sem spet pristal na čokolinu, nimam kaj tajiti.
Jutri to uredim, majkemi. Bom šel v trgovino. Sem skoraj prepričan, da mi bo uspelo …
