Danes je dan državnosti, mineva 30 let od vojne za Slovenijo. 30 let! Saj ne, da se utapljam v spominih na dobre stare čase, a Igor je ob tej obletnici z mano naredil intervju. Ker sem menda edini resen roman o tej temi napisal ali tako nekako. Sva blebetala o vsem mogočem in nemogočem in kakor se rado zgodi, ko te odnese v spomine, sem mu seveda omenil, kako sem v vojno sploh prišel. Ker rezervist nisem bil, z vojsko nisem hotel imeti nobenega opravka več po vojaškem sodišču, sem si uredil papirje o invalidnosti. Sem se razkantal z motorjem kvalitetno, zlomil sem si ličnico, odprte zlome prstov in dlani sem imel, zdrobljen gleženj, polno rit stekla … Verjetno še kaj, pa sem pozabil, a sem kar okreval, potrdilo o invalidnosti je bilo krepko krepko pretirano. Mislim, o fizični invalidnosti, če sem natančen!
No, sem v vojno prišel prek zvez in poznanstev, ker nam očitno ni šlo tako za nohte, da bi totalne kriplje jemali …
Povedal sem mu tudi, da ko so me končno spustili v skladišče, da si naberem opremo, sem v nahrbtnik vrgel tudi dolge gate, dasiravno je bilo šele začetek poletja. Lahko bi rekel, da sem bil zmeren pesimist, kaj pa vem. Še nikoli prej nisem bil v vojni …
Prijatelj je to mojo anekdotico uporabil za naslov intervjuja. Se mi dopade …
Pa čestitam vam za praznik državnosti, kakopak! 30 let …
