Cankarjansko

Pred časom je prijatelj, ki je poskušal doma urediti težave med njim in svojo soprogo, prišel na briljantno idejo. Je začel po hiši urejati in popravljati zadeve, ki so jo motile in na katere ga je opozarjala. Kakšen dan je odtok popravil, pa vrata kuhinjske omare, ki se niso dobro zapirala, očistil hladilnik, prebelil … Najlepše od te njegove ideje pa je bilo to, da se potem, ko je zadevo popravil, ni hvalil z njo. Mislim, ni ko kura kokodakal po hiši, da je znesel jajce ali kot petelin kikirikal in mislil, da je sonce zaradi tega vzšlo. Je bil tiho, da bo sama opazila …

Nekako je upal, da bodo (tudi) takšne malenkosti spremenile zadeve med njima, a se je na koncu izkazalo, da je bila težava v njej, ne v njem. Sicer je ugotovila, da je prebelil dnevno sobo, a mu je namesto pohvale prisolila očitek, zakaj ni prebelil tudi hodnika, pa ko je popravil vratca kuhinjske omare zakaj ni kupil nove kuhinje …

Sta šla na koncu narazen, čeprav se je do konca trudil …

No, zadnjič sem pa po kosilu sedel na teraso h kavi in knjigi, vreme je bilo namreč bogovsko za to, in se nehote zagledal v okna. So čez celo hišo, sama stekla. Kar je okej, je dnevna soba sončna, ampak kaj, ko so bila tako usrana, da se je komaj skozi videlo. No, saj verjetno ni bilo tako hudo, a ko se je sonce pod določenim kotom uprlo v okna, si lahko videl, da so res umazana. Pa saj v bistvu se zaradi takšnih malenkosti res ne sekiram, a tokrat me je nekje v ozadju ugriznilo – moja predraga mi je že najmanj dvajsetkrat rekla, da bi jih bilo dobro očistiti!

Ja, vem, kaj si mislite, sem ji odgovoril, da sama se ne bodo, naj se kar dela loti!

Motite se! Popolnoma ubrisan pa res nisem! In ker že sedem vogalov podpira, mi okna umiti res ne bi smel biti problem. In mi ni, nikoli, kakopak, ne vem, zakaj jih nisem že prej. Mislim, vem, pozabil sem, le poredko opazim, če so umazana.

Torej, ker najboljši čas je prec, sem se takoj lotil dela, saj se poznam, če bi okleval le deset minut, bi naslednjič umazanijo opazil spet šele čez deset minut! Ni trajalo dolgo pa tudi prenaporno ni bilo, okna so bila čista in spet prozorna. Sem nekaj časa stal pred hišo na vrtu in občudoval svoje delo ter se brzdal, da nisem zakikirikal! Pa ne vem, kaj me je zagrabilo, da sem malo razmislil, kaj vse še mojo predrago moti in se spomnil, da so vrata omare v kopalnici tudi pokvarjena. Mislim, moram biti pošten, saj kaj dosti nisem rabil razmišljati, sem jih že pred kakšnim mesecev dol snel in ob steno prislonil, ker je bil pokvarjen tečaj. Zlomil se je, eden od treh in so se vrata težko odpirala. Pa to me ne bi motilo, saj sem močan pa tudi poredko jih odpiram, v omari so pretežno stvari moje predrage, a sem jih snel zato, ker sem se bal, da bodo padla dol in koga poškodovala. No, koga! Saj se ve, kdo jih največ odpira! In brez moje predrage soproge res ne bi rad ostal, saj sem vam povedal, da dvanajst vogalov hiše podpira, da jaz lahko v jame hodim!

Problem z vrati smo imeli že od vsega začetka, ker sem nanje prilepil ogromno ogledalo in so bila za tri tečaje enostavno pretežka. Ter so se lomili. Mislim, ne bi bila pretežka, če bi jih pravilno postavil, a ker so bila malo iz vaservage, torej ravnine, so se odpirala rahlo postrani in je bil spodnji tečaj preveč obremenjen. In ga je posledično lomilo …

Sem poklical malega, naj mi pomaga, čeprav ni bil v takšnem delovnem razpoloženju kot jaz. A je vseeno pomagal. In sva, ne boste verjeli, zadevo popravila po šolsko. Sva vse razdrla in postavila, kot bi moral že prvič in vrata so zdaj ko šus. Sem jih vsaj stokrat odprl in zaprl in na koncu od malega, ki sem mu šel že pošteno na živce s svojim početjem, zahteval tudi, da me potreplja po hrbtu. Me je, ampak samo zato, ker me pozna in ve, da ne bi odnehal …

Potem sem si seveda privoščil tisti kofe in komaj čakaj na mojo boljšo polovico, da pride domov. Je prišla, utrujena, ter se mi pridružila na vrtu. Je nekaj razlagala o svojem napornem dnevu v službi pa da so ji počitnice na drugem koncu sveta na toplem otoku, kamor je želela s prijateljicama, odpovedali, a je nisem kaj zbrano poslušal. Sem čakal, da sama opazi čista stekla! Nisem hotel kokodakati, naj se dobro delo samo hvali …

A seveda ni dolgo trajalo, ko sem izbruhnil. Da če je nič sonce ne moti, ko ji tako blešči od stekel?! Je ni motilo, ni opazila moje skrite namere. In sem ji, kakopak, kar povedal. Kako sem bil priden. Da sem okna opral. Sem čakal ko moja kuzlica ves našpičen, preden priboljšek dobi, da bo padla v nezavest (najmanj!), a je samo mirno pohvalila, da sem bil priden. Pa jebemuvraga nazaj, halooo!? Tako sem se matral, pa samo en trepljaj po hrbtu?! Nobenega skakanja od navdušenja?!

Zdaj razumem Cankarjevo mati, majkemi. Ko si je tisti pisateljski egoist od nje kofeta zaželel, ki ga nikjer ni bilo za dobiti in je obrnila ves svet, da mu je skuhala eno skodelico, on ji je pa potem, ko mu jo je prinesla, vso svežo in dišečo, zavrnil z besedam pustite zdaj to, mati, delam!

V materinih očeh je tedaj nekaj umrlo. In itak da jo štekam, bogico bogo, klinac nehvaležni pisunski, naslednjič si sam skuhaj tisti presneti kofe!

No, v mojih očeh ni nič umrlo, sem imel še eno železo v ognju! Sem jo, kljub temu, da je bila utrujena in se ji ni ljubilo, odvlekel pred kopalnico. In teatralno pokazal v notranjost. Se mi zdi, da sem še celo taaadaaa zatrobental.

Je pogledala noter, je bila res vesela tokrat. Bolj kot oken. Sem se razveselil tudi jaz, nič ne tajim! Sem bil na tista vrata v vaservago kar ponosen, zdaj bodo namreč držala!

»A si odtok končno očistil?« me je vprašala.

Pa jebemuvraga nazaj, sem vedel, da sem nekaj pozabil! In res mi je stokrat rekla, da umivalnik ne požira dobro. Sneta vrata je sploh niso motila pravzaprav, če bolje pomislim! Mene pa umivalnik kaj dosti motil ni, voda je pač počasneje odtekala, saj človek lahko odide iz kopalnice, ni potrebno tam čakati, da odteče. In če sem iskren, zaradi mojih las se odtok ni zamašil!

»Sine, izvijač,« sem zavpil, preden sem globoko zavzdihnil.

Jah, za nas, prave možake, se delo nikoli ne konča …

Sem kar takojci popravil, ker še nimam voha, predrago je iz kopalnice kar odneslo, ko sem sifon odvijačil! No, končno nekaj dobrega od te klinčeve korone …

Odtoka je bila vesela, me je potem prišla v kabinet res navdušena pohvalit. Da voda zdaj odteka ko šus, da sem res mojster. Mah, vzamem pohvalo, saj nisem izbirčen, čeprav globoko v sebi vem, da je bilo v vrata vloženega več truda in znanja in preciznosti …

Danes ima moja predraga rojstni dan. Sicer me ni bilo doma, a sem, preden sem odšel, skočil še do svetličarne. In ji šopek pustil na mizi. Ga bo vesela, vem, a še bolj bi ga bila, sem prepričan, če bi vedela, kako sem trpel v cvetličarni pol ure, ko so ga ustvarjali. Jebemu, koliko nepotrebnih informacij sem dobil tam, sem bil edina stranka in koliko milijonov vprašanj tudi, nepovezanih z mojim delom, na katera nerad odgovarjam …

Ja, evo, nas možakov življenje res ni vedno samo z rožicami …

Napiši mnenje