Spregledano

Hecni časi so. Si mislim, da sem v formi, ker ves čas nekaj nekje bingljam v jamarski opremi in s čelado na glavi, potem pa ugotovim, da v jami nisem bil že mesec dni in da bom prav zakrnel slej ko prej. Pa saj bi šel v jamo, itak, a ni časa. V sredo smo spet zaradi izpitne mrzlice in ne dovolj velike samozavesti bingljali v steni in ponavljali in sem šele, ko sem na Petrol po kavico zavil, ugotovil, da se stvari spreminjajo. Sem veselo zakoračil proti vratom, a ko bi čudežno čudo moderne tehnike moralo odpreti vrata, kakor mi jih vedno odpre, ko jim denar prinesem, tega ni storilo.

Sem malo zmeden pred vrati stal in se mi zdi, da sem celo parkrat z ročicami pomahal, če je senzor v prvo možato telo spregledal, a zgodilo se ni nič. Vrata so bila zaprta. Sem buljil v vse milijone listkov na vratih, če kje piše, da imajo inventuro ali kaj in so zaprti, a še preden sem lahko našel pravo obvestilo, so se vrata odprla. Itak sem zastavil korak, da vstopim, a me je mladenič zaustavil s hop Cefizelj, ne tako zlahka!

Sem moral pokazati potrdilo o cepljenju. Ki ga imam, sem ga pripravil takoj, ko sem se cepil in dobil potrdilo, a ker je od tedaj minilo že nekaj časa, moja letnica rojstva je pa čedalje bolj oddaljena v času in prostoru, sem ga kar nekaj časa iskal po telefonu …

No, kofete smo dobili, potrenirali smo tudi, globoko v noč, potem sem šel za računalnik in delal in malo bral in malo gledal filme, nato sem naslednji dan opremo pospravljal in zlagal in sortiral in vse, ter šele okoli dvanajstih k časopisu sedel. Ter presenečen bral o pretepih in potopih v naši beli prestolnici. Pa jebemu, kje jaz živim! Mislim, kako jaz živim! Nič nisem vedel o ničemer!

Sem se malo zasekiral, a predolgo se nisem mogel, ker sem po dveh kavah že letel proti Kočevju, smo neke nizozemske specialce čez brezna trajbali. No, jih še bomo, tokrat smo le vse pripravili …

Domov grede, že spet sredi noči, še dobro, da imamo jamarji na čeladah luči in lahko malo potegnemo, sem pa o prijateljih razmišljal, ki zdaj ne morejo nikamor, še celo goriva v avto ne morejo natočiti. In sem se odločil ponuditi jim pomoč, če rabijo vozilo natankati ali kaj kupiti ali kar koli. Ker če že starim in onemoglim čez cesto pomagamo in podobno, lahko tudi drugače mislečim, mar ne? Mislim, to dajmo tisti, ki imamo potrdilo, da nam ni čisto vseeno, kako se ta virus sprehaja med nami in koliko časa se še bo. Pa pustimo v tej debati JJ-ja enkrat ob strani, ni nič pomemben čisto zares …

Še izpite damo pod streho in nove reševalce z diplomami obdarimo, potem nekaj več kot teden dni skupej mučimo bogece iz različnih evropskih držav, potem bo pa že čas za v jamo!

Ostalo pa čisto zares ne bo pomembno, vsaj zame ne, vsaj dan ali dva …

Napiši mnenje