Ko za mačko popravi žena

Kar dolgo časa sem zagovarjal načelo, da je človek odrasel takrat, ko očetu ni več za kelnarja. Saj veste, žarnica crkne ali kaj podobnega, ate se zadevo spravi popraviti, kar pomeni, da se postavi k problemu, otrok pa okoli skače in mu podaja orodje in skače še po tisto ali ono …

No, pri naši hiši jaz kelnar nisem. Ko kaj guzne, in guzne itak marsikaj dokaj pogosto, vajeti v roke vzamem jaz. Pa potem itak nekje vmes v jarek zapeljem, a to je že druga zgodba …

Takoj po novem letu me je predraga obvestila, da je verjetno zmrzovalna skrinja crknila. V njej imamo večinoma hrano za kuzlico, nič ne tajim, potem se pa še kakšne malenkosti najdejo. Pred leti je recimo zahtevala, da moramo kupiti novo, ker da je obstoječa (ki naj bi zdaj končno dušo spustila) absolutno premajhna, ker pa sem jaz malo šparovne sorte, nisem takoj v trgovino skočil (ker bi morali potem tudi police in omare v shrambi zamenjati!), ampak sem se odločil v skrinjo pokukati. Predraga soproga je seveda norela, da se to kar tako ne počne, da se je potrebno pripraviti in podobno, da se stvari ne odtajajo in pokvarijo, a se kaj dosti motiti nisem pustil. Sem lepo po vrsti zlagal stvari iz zmrzovalne skrinje v tri priročne škafe (ki so kmalu premajhni postali za vse skupaj, kakopak), vmes sva pa še kviz udarila. Ker moja predraga ima rada kvize. Jaz sem ji zaledenele kepe kazal, ona je pa morala ugotoviti, kaj tisto sploh je. Če ni ugotovila, je romalo v biozabojnik. Ali pa če je bil datum na globoko zamrznjeni zadevi še iz prejšnjega tisočletja, prav tako. Pa ene milijon jogurtovih lončkov z ribezom smo takisto proč zabrisali. Da ne govorim o zamrznjenih kruhovih štrucah, ki jih je bilo dovolj za pol lačne Afrike. Verjetno še iz časov, ko so kruh samo ob sredah prodajali in si moral biti pripravljen, če morda v sredo ravno ne bi imel časa …

Torej, to smo rešili takrat in je bila skrinja dovolj velika za naslednjih nekaj let, potem so pa otroci sladoled odkrili in skrinjo odpirali vsake tri sekunde, da je ven že led začel kukati. Ker če jo nenehno odpiraš in zapiraš, ima to nekaj zveze z vlago, ki se nabira po stenah ali kaj ti jaz vem, ampak na koncu se zaradi ledu res ni dalo zadeve več zapirati. Smo se v shrambi lahko občasno celo kepali …

Je bil spet stok, da potrebujemo novo skrinjo, ker to odtajati bi vzelo preveč časa, vmes bi se pa jestvine seveda odtalile in pokvarile in da to ni druge kakor v trgovino. Pa ker sem, kot rečeno, bolj pri Gorenjcih, malo pa tudi izzive ljubim, sem si rekel, da bom poskusil popraviti, ker četudi ne popravim, kar ponavadi resnici na ljubo res ne, le še bolj pokvarim, škode ne bo prevelike, ker bomo itak novo kupili.

Sem vzel ne preveliko kladivo in udaril po ledeni ploskvi, ki se je na debelo nabrala na robu. In začuda je led kar pokati začel, ne da bi skrinjo kaj poškodoval in po par udarcih je bila ko nova. Samo tiste velike kose ledu sem v škaf zabrisal in nato na vrt, pa je bilo. Jestvine se niti odtaliti niso imele šanse!

Je kladivo zdaj že nekaj let kar v shrambi ob skrinji, zadevo namreč permanentno popravljam, le novo pravilo imamo od pred kratkim. Da s kladivom skrinje ne smem več popravljati, preden grem spat. Ker kaj pa jaz vem, da vsi normalni ljudje spijo, ko jaz pred odhodom v posteljo še hrano za kuzlico ven vzamem, da se odtali do ure njenega obroka?! Je prvič, ko sem to napravil, moja predraga dol priletela, ko da v kleti koga ubijam! In tisto klasično slovensko sem seveda slišal – kaj bodo pa sosedje rekli!? Moje nerganje, da imajo še vsaj eno uro do šihta kaj dosti pomagalo ni …

No, evo, letos po novem letu je zadeva pa crknila. Dokončno. Stvari so se začele mehčati. Moja predraga je že telefon zakurblala in začela nove skrinje izbirati, jaz sem pa vseeno malo poklenil pred njo, preden puško v koruzo vržem. Pred skrinjo, ne pred ženo!

Lučka seveda ni gorela. Kar ni dober znak. Čeprav. Sem malo razmišljal, ali je lučka sploh kdaj gorela, pa se nisem mogel spomniti. Sem vzel kladivo in malo potolkljal tam okoli tistih gumbov, če bo to kaj pomagalo ,pa še kladivo je bilo ravno pri roki, a ni pomagalo. Nič se ni zgodilo. Predraga me je potolažila, da bomo skrinjo izmerili in enake velikosti novo kupili (kar se je zgodilo tudi z novim hladilnikom, pa smo kljub pravim meram napačnega kupili!), pa se še kar nisem dal. Sem še malo tolkljal, če se bo zadeva morda pa vseeno spomnila delati začeti, ko ji najmočnejše orodje pokažem, pa se seveda ni in sem že skoraj obupal …

Skoraj! Sem pogledal še vtikač, če je prav vtaknjen v električni podaljšek. Ker to je bilo še edino, kar sem znal. Sem pogledal, in je bil vtaknjen. Se mi je pa čudno zdelo, ker v gumbu na električnem podaljšku pa lučka ni gorela. Sicer nisem vedel, če sploh kdaj je, a ko sem ga pritisnil, je lučka zagorela, prav tako pa tudi lučka na skrinji.

Mi je kar rit zaploskala. Sem popravil! Priznam, ponosa niti poskusil nisem skriti. Kdor zna, zna. Zato smo pa dedci pri hiši, imam prav ali imam prav?!

Predragi ni bilo najbolj prav, sem videl, skrinji pa tudi ne, je tri dni na polno ropotala, preden je spet na svoj minus prišla. Priznam, sem parkrat še pokukal v naslednjih dneh, če lučka gori, potem sem pa na to malo pozabil. In ko sem šel zadnjič po nutelo, sem videl, da lučka ne gori, a sem se kar tako mimogrede potolažil, da verjetno je dovolj mrzla in se je ugasnila. Da gori le, ko dela mraz …

Danes pa pridem domov zvečer in me že pri vratih počaka predraga, da skrinja spet ni delala, a da jo je tokrat ona popravila! Kar malo ponosna je bila …

Se mi je kar malo za malo zazdelo, nič ne tajim! A zdaj bo pa že vsak v naši hiši popravljal, al kaj?!

Spet je bil električni podaljšek ugasnjen. Kdo ga je ugasnil, pa ne vemo!

No, jaz vem.

Je malo prej kuzlica priletela v moj kabinet in me gledala, kot da mi hoče nekaj povedati, v naslednjem trenutku sem pa seveda že ugotovil, kaj je na stvari. Ker sem zaslišal drsna vrata od shrambe odpirati se. Je dol prišla mačka in se je odločila malo v špajzo pogledati, če je kaj zanjo, kuzlica jo je pa seveda prišla zašpecati. To igro smo se že igrali. Mi je bilo pravzaprav vseeno, ker mačka itak nič ne more pojesti v shrambi, saj je vsa hrana v embalaži, a ker je kuzlica začela še lajati (prava špeckahla) in ker pošteni ljudje ob tej uri spijo, sem končno vstal in se napotil pogledati, kaj dogaja.

In sem v shrambo pokukal ravno v trenutku, ko je mačka s skrinje skočila na tla. No, ne na tla. Na električni podaljšek, direktno na gumb!

Sem ji najprej mislil dati en pospešek na poti proti ven, a ji ga potem nisem dal, ker to ne bi bilo vzgojno pred kuzlico, bi potem ona mislila, da jo tudi lahko vzgaja. Sem pa tisti frdamani podaljšek zatlačil pod omaro.

Zdaj imamo zadeve porihtane in jutri, ko predraga pride iz službe, ji bom povedal, da sem jaz bolj dokončno zadevo popravil kot ona.

Naj se ve, zakaj smo dedi pri hiši!