Bolgarski jamarski reševalci so nas na njihovo vajo v Bolgarijo povabili, še preden se je ta pandemijska zadeva razplamtela, da do zadnjega nismo vedeli, ali bomo sploh šli. Ker smo vsi cepljeni in testirani in ker si želimo vsaj malo normalnosti, smo držali pesti in se je na koncu izšlo. Mej niso zaprli, a dan pred odhodom sem v časopisu prebral, da je južno Srbijo zajela snežna nevihta z nenormalno nizkimi temperaturami in me je kar malo zaskrbelo. Enkrat pred leti sva z Grdinom reševala mojo pri Čaganki pod snegom ujeto vozilo s sposojenim prastarim traktorjem, ravno ko so v Sloveniji razglasili rdeči alarm zaradi snežnih neviht, pa naju to ni ustavilo. A moram priznati, da je bilo takrat kar pestro in do konca nisva vedela, ali bova še traktor kam prevrnila (ker te zadeve še nikoli prej niti v lepem vremenu nisem vozil) in ali bova sploh lahko nazaj prišla, na moj pod snegom ujeti avto sva pozabila že v prve pol ure reševalne akcije …
Mislim, od takrat sem malo k pameti prišel in sem tokrat zatorej prijatelja v Srbijo poklical, kakšna je situacija pri njih. Me je pomiril, da so ceste že kar spucali in da tudi kilometrskih zastojev ni več, zato sem se pomiril. Ter v sredo popoldne končno začel nabirati opremo, ker prej enostavno nisem imel časa. Sem končal ravno malo pred osmo uro zvečer, ko so do mene privršali Vid, Katarina in Potrpin. Smo naložili opremo, v Čatežu še bencin dofilali in kavice kupili, ko smo se čez hrvaško mejo zapeljali, sta pa Potrpin in Katarinca vsak svoj povštrček in dekico ven privlekla ter se v horizontalo vrgla vsak na svoji klopi. Malo sem protestiral, da smo ekipa in kaj se to pravi kar zaspati ter ekipo na cedilu pustiti, a je bil Potrpin iskren in je priznal, da se je cel teden matral ter hodil pozno spat, da bo na poti lahko spal.
Takšnemu argumentu čisto zares ne moreš ugovarjati, še posebej zato, ker sta oba po širini kombija lahko spala stegnjena in se je vsaj meni zdelo, da jima je zelo udobno. No, ni se mi samo zdelo, prijateljevo smrčanje čez nekaj minut je to definitivno potrdilo …
Vid je vozil, jaz sem ga pa zabaval in so kilometri kar leteli, mimogrede smo bili na srbski meji. Sem porukal prijatelja, če bi morda sedel in se privezal, tako zaradi lepšega, saj veste, mejni uradniki znajo biti strogi, a je tako zarenčal nazaj, da sem ga pustil pri miru. Ter upal, da ga srbski graničarji ne bodo zbudili, ker bi, tečen kot je bil, mimogrede lahko povzročil kakšen mednaroden incident.
Na cesti smo bili skoraj sami, nobenega prometa, vreme mrzlo in jasno, ceste suhe, kilometri so spet leteli. Nekaj po Beogradu je Vid zavil na počivališče, da se zamenjava. Je kar dolgo zdržal, glede na to, da je bil zjutraj še v službi …
Potem sem jaz šofiral, Vid me je pa zabaval, a ne zelo dolgo, je bogeca tudi kar zmanjkalo. Kmalu po tistem, ko je zaspal, je pa začelo snežiti. In se je vreme v pravo zimsko neurje obrnilo, da me sploh ni motilo, da se nisem imel s kom pogovarjati, saj me je kar pogosto malo po cesti prestavljalo, da mi je gate v rit vleklo in me budnega držalo …
Vid se je zbudil le enkrat, ko sem tovornjaka s plugi prehiteval po sredini in je ropotalo, a dolgo ni zdržal buden. Je kar med pogovorom spet kar zaspal sredi stavka.
Me ni motilo, kot rečeno so me razmere na cesti držale budnega, a ko sem vozil mimo Niša, se je prižgala lučka za gorivo. Sem pokukal na potovalni računalnik, koliko kilometrov še lahko naredim in si oddahnil, saj je kazal še krepko prek 100 km. Kar je veliko, ne?
Ni! Še vedno ni bilo nobenega avta na cesti, ko je računalnik kazal samo še 30 km dosega z gorivom v rezervoarju, kakšne table za bencinsko pa že 70 km nisem videl!
Je pa vsaj snežiti nehalo.
Ob pol petih zjutraj je pri cestninski postaji kazalo, da lahko naredimo še 20 km, gospodična v kabini je pa povedala, da je bencinska oddaljena še 19 km.
Rešeni!
Do bencinske smo prišli, ko je računalnik pokazal, da imamo še točno za 0 kilometrov goriva! Ker je nehalo tresti, se je zbudil Potrpin, stopil na mrzel zrak enega priciniti, pa kavice smo kupili, potem pa nadaljevali. Potrpin je sedel poleg mene, na ležišču ga je pa Vid zamenjal. Katarinca se ni premaknila …
Prijatelj nama je pripravil sendvič s pršutom, takšnega obroka tako zgodaj že dolgo nisem imel. V Bolgarijo smo vstopili brez težav in po dolgem času sem spet lahko v živo videl jutranjo prometno konico, ko smo zapeljali v Sofijo. Tam smo pobrali Ivano, bolgarsko reševalko. Sva ji šla s Potrpinom pomagat odnesti opremo iz njenega stanovanja, zaspanca sva pa kar v kombiju pustila. A je kmalu zazvonil telefon. Katarinca je grozila, da če pijemo kavo brez nje, da bo zamerila!
Smo Ivanino opremo v kombi vrgli, potem nas je pa malo po njihovem glavnem mestu vodila. Katarinca je bila po prvi kavi s tortico vsa navdušena. Da kako je ta Sofija blizu, da bi lahko večkrat šli. Da do Zagreba se malo vleče, potem je pa mimogrede …
Smo se sprehajali po Sofiji in uživali v arhitekturi, a ker je bilo mrzlo k svina, sem bolgarsko kolegico poprosil, če bi nam lahko bolj tiste vrsto arhitekture pokazala, v kateri imajo prijetno tople kafiče, malo pred poldnevom smo se pa odpravili proti njihovi bazi, kjer naj bi bila vaja. Pa vmes smo se seveda še na kosilu ustavili, kakopak …
V bazi smo se spoznali s kolegi, potem nas je pa Ivana v tri njihove turistično zanimive jame v okolici peljala. Sem vprašal, če bomo potrebovali čelade z lučkami, pa je rekla, da ne. In jih res nismo, kajti če bi nas zadela katera od ledenih sveč, ki so non stop z visokega stropa letele, nam tudi čelada kaj dosti ne bi pomagala …
Potem pa večerja seveda in spoznavni večer. Prijatelji naspani so nazdravljali, kakopak, in se spoznavali, jaz pa crknjen do amena domov silil. No, domov, v apartma. Se jim ni šlo, itak da ne, saj veste, žeja je močnejša od domotožja, iz gostilne se nobenemu domov ne mudi …
Sem stopil ven na čik in bi me kmalu kap, ker je proti meni pridivjala ženska na konju. Itak sem se skril za avto, ženska je pa ko kavboj razjahala in me oklincala, da kaj cvikam, da njena kobila je čisto prijazna. To že, sem protestiral, samo kako naj pa jaz vem, kakšne bremze ima konj!?
Še ves poln adrenalina od srečanja s konjem sem polovil prijatelje in kljub njihovemu protestiranju smo se odpeljali proti bližnji vasi, kjer smo imeli prek bukinga najeto stanovanje. Potrpin, ki je edini vsaj približno vedel, kam moramo, je non stop navigiral proti kakšni od gostiln, a se nisem dal. Da že skoraj 35 ur nisem spal in da hočem posteljo, sem protestiral, potem se me je končno usmilil in pred pravi blok usmeril.
V stanovanju smo si izbrali vsak svojo sobo, potem se je pa Katarinca prva pod tuš odpravila. Ne seveda takoj, ker jo je tisti, ki je največ spil, prepričeval, da naj vrata pusti odprta, da bomo videli, če ji bo kaj slabo morebiti postalo in bo padla, da jo bomo lahko takoj rešili. Ko je pa spod tuša prišla v halji, sem pa na rit padel. Da kakšna carica, da si je tudi haljo prinesla s sabo. Pa me je pomirila, da to ni njena, da jo je v kopalnici vzela in da tam še ena visi, potem smo imeli pa problem, ker je hotel tudi prijatelj takoj pod tuš, da bo lahko haljo oblekel …
Tukaj sem pa črto potegnil in se kar v posteljo spravil, saj je nisem videl že dva in nekaj dni, a se mi je zdelo, da še dobro oči nisem zaprl, ko me je Potrpin že iz postelje metal. V bazi smo bili zmenjeni ob 7. uri zjutraj, pa ker so v Bolgariji eno uro naprej, me občutek, da nisem nič spal, ni kaj dosti varal …
Med zajtrkom sem si načrt jame ogledal in se pomiril, ker ni bila nič posebnega, pa le dobrih 80 m globoka. Sem se pomiril, da kaj dosti švical ne bom, še posebej, ko je do mene prišla Katarina in povedala, da midva sva skupaj v ekipi s še enim bolgarskim pripravnikom in da imamo zgornji del jame. Da naju očitno šparajo, ker sva njihova gosta …
Po brifingu, ko smo izvedeli za vse podrobnosti, sem torej članoma moje ekipe kot vodja ekipe povedal, kakšno opremo naj nabereta ter na sončku mirno kofetkal, dokler se nismo odpeljali do jame. Potrpin in Vid sta se odpeljala že prej, ker onadva sta bila pa v drugi jami …
Po kakšni uri vožnje smo zapeljali do kamnoloma, kjer nam je vratar povedal, da moramo končati do 17. ure, ker potem zaprejo zapornico in prižgejo kamere, da ne bo nikogar tam, da bi nas ven spustil. Sem bil kar vesel, nič ne tajim, saj je ura kazala nekaj do desetih.
To bo kratka, izi in simpatična vaja, sem se tolažil …
Bolgarski reševalci, tisti, ki so delali bolj na dnu, so se začeli v temo odpravljati, midva s Katarinco sva pa k ognju sedla in kofetke kuhala. Predvsem za naju, ker jih Bolgari očitno ne pijejo.
Sem se tudi ponudil tetici, ki je dan prej s konjem prijahala na vajo, da ji pomagam ogenj kuriti, pa me je zavrnila. Da kaj jaz mestno dete iz Slovenije o ognju vem …
Me je pa hotela naučiti njihovo narodno pesem o lepi Katarini, da jo potem skupaj zapojeva Katarini in bolj ko sem ji dopovedoval, da jaz ne pojem in da če slučajno pa že bi zapel, da jo bodo nočne more tlačile, a ni verjela. Je silila vame in pela, da pokaže, kako je to izi, da sem švicnil bolj ko na poti ven iz Skalarja, zato sem potem kar vstal in se zlagal, da moram v jamo.
Sem pobral še Katarino in Georgija, ki sva ga preimenovala v G-ja in smo plan skovali. Za naš izi odsek, ker bomo itak do 17. ure že na poti domov …
Jama je globoka 80 m, prvih 60 m sva dobila s Katarino. Da je itak izi in samo dva reševalna manevra. Eden že zunaj, zato smo vso opremo za tega pustili zunaj, skupaj z vrvjo, drugi nad breznom v notranjosti. Za tega smo opremo nesli s sabo v jamo, skupaj z vrtalnikom. Najprej smo se odpravili do konca našega delovišča, saj kaj pa je to 60 m, da si ogledamo, kaj moramo narediti. S Katarino sva potem dol v ogromni blatni dvorani razmišljala, kaj bomo naredili, saj se je zadeva izkazala za mnogo bolj komplicirano kot je bila narisana, čez kakšno uro se nama je G pridružil. Premočen, kot da je priplaval do naju. Je dobil otroka pred kratkim in se je bolj doma držal, kondicija je pa šla, je pojasnil. Hkrati pa je z zadnjega pritrdišča, kjer naj bi reševalni manever naredili in sem v torbah pustil vso opremo, to vzel in dol pritrogal. Sva jo s Katarino spet gor odtrogala in se lotila dela, on je pa dol sapo lovil in naj bi se nama kasneje pridružil. Za zadnje brezno sva nekaj scumprala, da nama ni bilo treba zardevati in sva se kar fino matrala, da sva idealno linijo ujela, zgornji, sicer krajši deli, so bili pa polni dokaj zahtevnih tehničnih detajlov. Za katere niti najmanj nisva imela opreme. Ko sva vse pregledala, preverila ter predebatirala in zreducirala na minimum, sva bila še vedno pri vsaj dveh dodatnih manevrih. Opreme pa samo za enega, ljudi za te manevre pa poleg naju in G-ja nekje v globini nič. Sem skočil ven po tisto opremo za zunaj, ki je pa ni bilo več, jo je nekdo dol odnesel. Vse!
S ful simpatičnim gasilcem v bazi sva se igrala igrico lud jebe zbunjenog, saj moja angleščina tehnične terminologije ni za nič, njegova pa še malo slabša, zato sem kar še en kofe skuhal, da je medtem on na dno lahko poklical, kaj vse potrebujemo zgoraj, potem sva pa s Katarino vse navrtala in nabila, opremila pa ne, ker če ni, ne moreš.
G je čez kakšno uro pritrogal zadeve, spet ko da je bil v savni in ko sem ga poprosil, če lahko malo počaka in se potem spusti kakšnih 5 m, da priklopi vrv na spodnji manever, je zastokal, kakor da sem ga v smrt poslal …
Njega sva potem, ko sva vsaj za silo naredila dva manevra s sistemom škripčevja, oba prek odmika ravno pri ožinah v zajeban meander, kar gor pustila, midva sva se pa dol v horizontalne dele odpravila, ker so zahtevali dodatne roke.
Sem ravno prav prišel, da sem bil lahko protiteža, ker sem bil edini vsaj približno dovolj težak za res obilnega poškodovanca, bolgarski kolegi so bili zaradi nošnje v horizontalnih delih do boga blatne jame izmučeni. Pa blatni, da jih ni bilo za prepoznati!
Skupaj smo se potem jebali do našega delovišča, kjer sem vse naprej poslal, da so zasedli manevre nad protitežo v zadnji vertikali, potem smo pa začeli z dvigom nosil. Ura je bila pa že deset ponoči!
Ko se je vrv, na kateri so bila nosila pripeta, napela, se potem dolgo ni zgodilo nič. Protiteža pri Katarininem manevru je bila vsaj pol težja od poškodovanca. Jaz sem bingljal pri kapnikih malo nad dnom, da kot spremljevalec nosil zadeve odmikam od stene in ko sem kar čakal in čakal, sem potem vseeno kar vprašal, kaj se dogaja. Čeprav tega naj ne bi počeli, ker nimaš kaj za priganjati, če ne veš, kaj dogaja.
Nekaj časa je bilo tiho, potem sem pa zaslišal res izmučen Katarinin glas. Je spraševala, naj preverimo, če so morda nosila kam privezana …
Je zadeva potem stekla. Nekako. Od zgoraj so se slišali vzdihi, ko da dva seksata, od spodaj, kjer so tudi pomagali, takisto, jaz sem pa dobesedno renčal, ko sem nosila lovil in jih od kapnikov odmikal! Ker sem se dvignil za en meter ter v istem hipu nazaj padel za 80 centimetrov!
Takšnega blata in tako zamazane opreme že dolgo nisem doživel …
Smo protitežo nekako končali in ko sem ravno hotel malo počiniti, premočen ko prej G, smo se pa v najbolj zajebane dele napotili, kjer je bilo potrebno večinoma na žgance. Kolegi zgoraj so vlekli, jaz sem pa z vrvi skrbel, da so šla nosila gor in ne v ozko razpoko, v kateri sem jaz čmuril.
Zajebano, nič ne tajim. Tam je kar poškodovanec v nosilih komando prevzel, čeprav naj bi bil načeloma on tiho. Ker je najbolj čutil, kam ga vlečemo in rinemo …
Zadnji del je bil še bolj zajeban, kolegi so potili krvavi pot, vsakih nekaj sekund si zaslišal krepak »stoj!«, ko je kdo iskal boljši položaj za poriniti ali povleči, a ker je bila ura že skoraj ena zjutraj naslednjega dne in ker smo vsi imeli vsega skupaj že poln kufer, še najbolj pa bogec v nosilih, ki je že ob desetih zvečer stokal, da ne more več, ker ga vse boli, je spet kar on prevzel komando. Ko je nekdo zavpil stoj, je on zavpil da nič stoj, da naj kar vlečejo, da on hoče ven!
In je prišel ven, okoli pol dveh zjutraj!
Ob ognju smo potem počakali kolege, da so razopremili manevre (ker naj bi druga ekipa imela v tej jami vajo, mi pa v njihovi) ter analizo potem še naredili, kjer smo ugotovili, da nismo nič narobe naredili, le jamo smo malo podcenjevali in vanjo poslali premalo ljudi!
Ampak načrt nam je lepo uspel, smo rekli, da bomo končali pred peto in so nam rampo res dvignili že ob 3h zjutraj!
V bazi smo nekaj pojedli, potem smo Slovenci pičili v svoj apartma, kjer sem se prvi stuširal in v posteljo spravil ob 5. uri zjutraj!
Vid in Potrpin sta nama še razlagala, kakšne jebe so imeli pri njih, da so naredili le spodnji vertikalni del, dokaj zajeban, a ko so nosila prišla v zgornje, horizontalne dele, kjer bi se še bolj zakompliciralo, jim je poškodovane ušel iz nosil in so zaključili okoli polnoči, a nisem imel energije poslušati detajlov, sem kar v nezavest padel ….
Aja, po dolgih letih sem spet Head&Shoulders uporabil, je bil ravno tam na polici, doma uporabljam samo Shoulders. Pa trdo kožo na peti sem kljub utrujenosti tudi zribal, ker je bil ribenžen ravno tam, doma sem ga pa pred kakšnim mesecem zlomil in predraga še ni kupila novega …
V bazi bi morali biti ob 9h zjutraj, nas je pa Potrpin zbudil šele nekaj pred deseto! A smo šli kljub zamudi še v kafič na kavo in smo ravno prav prišli. Tokrat je šla prva ekipa v drugo jamo in druga ekipa v prvo jamo. Pa pamet nas je srečala na srečo! Mi nismo delali izvleka z dna temveč samo iz horizontalnih delov, nama s Katarino so pa predlagali, da razopremiva spodnje vertikale ter se jim kasneje pridruživa pri iznosu. Sva bila takoj za, namen sva imela na dnu si en kofe privoščiti, potem pa počasi ven, a vrv ni prišla povsem do dna, kakšnih 10 m je zmanjkalo. Zato sem jaz potem kofe gor skuhal, Katarina je pa razopremila. Pa še dovolj časa sva potem imela, da sva pomagala pri transportu nosil, spet ni bil mačji kašelj. A nam je šlo dobro. V nosilih je bila Radost (tako ji je ime!), vsa vesela in nasmejana ves čas, da jo je bilo veselje nositi. Ne pa kot poškodovanec prejšnji dan, ki je bil po stotih urah v nosilih in matranju ves tečen, pa še v najhujših ožinah, ko sem se matral ga ven poriniti, mi je v zahvalo prdel. Saj še vedno nimam voha, a ko ga je stisnil, verjetno zelo skoncentriranega od vsega hudega, da je kisik pobralo v ožini, mi je telo v paniki javljalo, da je nekaj fino narobe, da ne more dihati. Sem šele čez čas ugotovil, kaj se dogaja …
Kakor koli, tokratna vaja je bila super, zabavna in ne pretežka in dokaj hitro smo končali. Pa še z opreme smo blato prejšnjega dne malo očistili, ker je bila jama čistejša …
Zunaj smo spet nekaj pomalicali, na sončku. Pa kavico sem si privoščil in en čik, potem sem pa tako kontent samo sedel in užival, ko me je nekaj zmotilo. Sem se zabuljil v čepečo kolegico reševalko, ki so ji do pol hrbta ven črne čipkaste tangice gledale. In mi je bilo kar malo žal, da se je skregala z mano, priznam. Večer prej si ga je malo popila in ko sem iz jame prišel v bazo, se je prišla predstavit. Sva malo kramljala in mi je bilo kar simpatično, da je mislila, da sem Poljak in je celo malo po poljsko poskusila z mano, a potem me je nekaj pičilo in sem jo prepričal, da sem iz Pakistana (kar glede na količino pokonzumiranega alkohola ni bilo zelo težko, se mi zdi). Kar mi je potem naslednji dan, ko so ji verjetno malo spomin obujali in štukali, malo zamerila. No, veliko. Če bi vedel, v kakšnih gatah v jamo hodi, bi se zagotovo lepše obnašal, majkemi!
Potrpin Vidova ekipa vaje v jami ni imela, jo je samo razopremila, pa že to je bilo dovolj. Prijatelj je še bolj zasran v bazo prišel kot smo bili mi dan prej!
Smo dobili čudovito čudovito večerjo, po večerji pa kakopak druženje. Vid se je družil ko tavelik, je imel že par piv pod kapo, jaz sem tudi dva spil, ker sem bil še od prejšnjega dne dehidriran, Katarinca je uživala v svojem svetu, Potrpin je začel pa domov siliti. Ravno ko je nam luštno ratalo!
Smo mu nudili rakijo in viski in pivo, pa ni popustil. Le izjavil je, da zanj je alkohol preteklost, potem je pa vedno kje blizu nas tičal z žalostnim obrazom, da bi nam vzbudil slabo vest in bi se domov odpravili.
Pa se nam ni zelo mudilo, smo skoraj do polnoči zdržali, nazaj grede smo pa mi trije v kafane rinili, pa prijatelj ni dal. Še celo tako junački je bil, da je predlagal, da lahko gremo pa tudi kar direktno nočno spet domov, da njemu ni noben problem zadaj se na klop uležat …
Zbudil nas je malo po sedmi uri zjutraj Vid, ki je vpil po stanovanju, naj vsi pridemo pogledat, kako lep sončni vzhod imamo! Katarinca je poleg njega edina dobre volje vstala, ona je vedno dobre volje, zjutraj tako veselo poje, da se moje in Potrpinovo godrnjanje sploh ne sliši …
Sicer bi morali počakati gazdarico, da pride po ključe, a smo samo na hitro pospravili in se na kofe odpeljali. Dan prej smo se z Ivano preganjali, koliko moramo pospraviti, ker na bukingu tudi lastniki stanovanj ocenjujejo stranke, ne le obratno in smo se na koncu strinjali, da za kakšne tri zvezdice od petih se bomo pa potrudili. In smo se. Koliko zvezdic je Ivana lastnici dala, pa ne vem. Sem ji po pravici povedal, da stanovanje je imelo postelje, sekret in tuš ter da me je to edino zanimalo in da naj ji pritisne, kolikor pač hoče. Sem se šele kasneje spomnil, da smo tisto stanovanje najeli zato, ker je imelo na postelji odeje s tigrovim vzorcem! Ki pa jih tokrat ni bilo. So bili pa vsaj copati z leopardjimi vzorci, pa ene balerinke. Ko sem prijatelje poprosil, da si jih za fotko obujejo, so to takoj storili, balerinke ja na svoje plavutke seveda Vid nekako nataknil. Ampak o Vidu ne smem preveč razlagati, kaj vse je počel, človek se bo v kratkem ženil in ne bi bil jaz rad razlog kakšnim odpovedim z bodoče žene strani …
Kakor koli, smo kofetkali na terasi na sončku, ko se je gazdarica mimo pripeljala. Nas je po kombiju z lučkami prepoznala. Sem ji podal ključe v avto, da preveri stanovanje, če smo ga v redu pustili, pa še vprašal sem jo, če nas potrebuje poleg. Kaj pa jaz vem kako se je treba pri buknigu obnašat. Je razmišljala, a jo je prehitel prijatelj, ki pa kaj dosti ni razmišljal. Mislim, da je verjetno zaradi zgodnje ure mislil, da je v Italiji, ker je samo od daleč povedal, da plačali smo in da je finito. Pa se je ženska strinjala in ponovila, da je finito, kaj je pa drugega hotela …
Za nas je bilo tudi finito. Smo se odpeljali do baze, kjer smo se poslovili od vseh, potem pa proti domu.
Čez kakšno uro pa spet nazaj, ker je Katarinca na srečo še pred mejo ugotovila, da je tam pozabila potni list. In smo se še enkrat poslovili ter zares pičili proti domu. Do meje je peljal Potrpin, v Srbiji ga je pa zadnja klop poklicala in je spet veseli in vedno razpoloženi Vid sedel za volan. Katarinca je pa na zadnji klopi ležala, a je bila vesela šele na hrvaškem, ker sem ji jaz naredil hotspot za prenos podatkov in je potem instagramala in whatsapala ali kaj ti ga jaz vem kaj počnejo mlada dekleta …
Aja, ja, v Srbiji smo si še res fensi kosilo privoščili, ampak bolj sem na rit padel zato, ker so bili na mizi pepelniki. Polna restavracija finih ljudi je mirno obedovala, jaz pa kelnerja vprašam, če se noter lahko kadi. Me presenečeno pogleda ter pove, da lahko. Pa ste prepričani, ga vprašam še enkrat. Seveda se lahko kadi, mi zatrdi še enkrat, saj so na mizah pepelniki.
Pa ste res prepričani prepričani?!
Pa puši brate, se je kar malo vznejevoljil …
In sem ga pripušil, kaj sem pa hotel, čeprav mi ni najbolj pasalo …
Kakor koli. Dolga pot domov je bila kratka. Kot vedno, ko je človek v res dobri družbi.
Vaja z bolgarskimi kolegi je torej mimo. Dobri so. Kot mi. Pa zmešani in zabavni tudi. Skoraj kot mi …
