Posamezni reševalni centri JRS imajo vaje, pogosto še jaz nesem nos tja, da vidim, koliko še znajo. Danes sem vstal ob minus devet celzija, preden se je kombi segrel, sem zmrzoval ko moker cucek. Tam nekje pri Grosupljem je sonce pokukalo in priznam, saj je bilo kar kul in romantično in kiči, a jebajga, ob tako ranih urah pač nisem romantično razpoložen …
Da je bilo res zgodaj, pokaže že dejstvo, da sem vzel dva leva škornja in sem moral po dolgem času pod zemljo v gojzarjih!
Mislim, da smo bili ob osmih zjutraj že pred jamo in komaj sem čakal, da se spustim pod zemljo, v toploto, a sem potem vedno čakal v ožinah, kjer je pihalo za popizdit, da sem skoraj zanohtnico na prstih rok dobil. V jami so bile na vseh stopnjah ledene sveče …
Tam nekje na stotih metrih globine so se zadeve malo umirile in ker sem bolj ko ne le nadziral in ocenjeval (zlati Marko Z. bi rekel, da sem samo čike žulil), delali so pa drugi, sem enkrat vmes potem iz svoje transportke vzel kofe aparat, da se še sam vsaj malo koristnega počutim. Sem liter vode na plinski gorilnik postavil nato pa kot kokoš, ki zakokodaka, da je jajce znesla, tudi jaz zakokodakal, da jajce bo, še preden sem ga znesel. In se mi je kar milo storilo, ko sem iz različnih koncev jame zaslišal vzdihe navdušenja! Še posebej Katarinca je tako milo zastokala, da ji bom s tem življenje rešil, ker je že ob pol šestih zjutraj še pred vajo skočila še na en hrib za ogrevanje (in skoraj zmrznila, a to je druga zgodba) in kave še sploh ni spila, da sem se kar stopil. Kako dober človek sem pa to …
No, voda je zavrela, jaz sem pa še kar po jamarskem bidonu brskal za kavicami! Torbi z jamarsko opremo imam vedno pripravljeni, v eni osebno jamarsko opremo, pas, kombinezon, podkombinezon, rokavice, čelado itd, v drugi pa stvari za udobje, torej kavice, čike, rezervne baterije, prvo pomoč, silikonske skodelice, plinski gorilnik … In vedno, ko domov pridem, zadevo dopolnim s tistim, kar sem porabil!
Kako sem lahko pozabil v bidon vreči par kofetov, potem ko smo jih na zadnji vaji porabili, nimam blage veze, a ko sem vse ven zmetal, sem našel le eno vrečko s kavo! In se je potem pojavila dilema …
Saj poznate tisto Cezarjevo, ko so mu v puščavi prinesli kozarec ledeno hladne vode, njegovi ljudje pa že dva dni niso pili in je model zadevo z besedami za enega je preveč, za vse je premalo zlil v pesek …
No, jaz nisem Cezar, vsakič, ko sem o tem razmišljal, sem moral biti iskren, da jaz bi tisto vodo požrl, kaj čmo, naj bo vsaj eden odžejan, tudi to je nekaj.
Tokrat pa sem med vretjem vode in tisto edino vrečko razmišljal, če morda pa lahko kaj storim, da vse le ne bo šlo v nič. Ja, sem razmišljal o tem, da bi samo en kofe skuhal in ga na skrivaj požrl, a sem jih imel v riti že kar nekaj in čisto zares neke življenjske nuje ni bilo, vedel sem pa tudi, da se ne bi mogel odločiti, komu isto edino kavo potem ponuditi, ker stokov navdušenja je bilo kar nekaj!
Saj veste, jaz imam vse moje reševalce enako rad …
No, potem sem tisto edino vrečko kave stresel kar v liter vode in čeprav še vedno nimam ne okusa ne voha, sem že in na videz in ob prvem požirku ugotovil, da sem naredil en drek. Skuhal češpljevo vodo, za katero mi noben ne bo hvaležen … Mar bi skuhal le eno kavo in bi bil vsaj jaz zadovoljen!
In mi itak ni bil. Še najmanj boga Katarinca, ki je s tako velikim veseljem do mene priskakljala in sem že ob njenem prvem pogledu na čolobodro v njenih očeh opazil tisto razočaranje Cankarjeve matere! Saj je spila, bogica, kaj je pa hotla, ampak bila je le malo bolj rjava topla voda, ki ji kakšnega zadovoljstva pač ni ponudila. Tako zelo švoh je bila zadeva, da skodelic in lonca sploh splahniti nisem rabil, ker v njih sploh ni bilo nobene kavne usedline!
No, saj kaj dosti stokati niso imeli časa, ker smo se dela lotili in Dena iz jame odnesli. Pa ni šlo hitro, ker nas je bilo za dokaj zahtevno jamo premalo, s premalo opreme in smo improvizirali, Z Bizijem sva pa za njimi capljala in pospravljala ter razopremljala. Tam nekje na sredini mi je bilo že pošteno vroče, ker sem pod sabo vlekel štiri transportke z dvema vrtalnikoma in kovačijo in štriki, a je bilo bogemu Biziju še bolj. In je bilo potem meni lažje, saj veste, če se nekdo bolj matra od tebe je potem tebi lažje …
Zunaj me je potem Katarinca naskočila, če morda vem, kje je njena torba, ker je med milijoni torb ni našla. Sem ji povedal, da sva vse ven prinesla in prav ničesar v jami pustila, a ko je še kar ni našla, sem se potem spomnil, da je bil za mano Bizi. Ki mi je na začetku, še v vodoravnih delih, čez veliko skalo torbe podajal in je bil torej on zadnji, ki je vse pregledal …
Posledično to pomeni, da je njena torba skoraj zagotovo v jami, bo šla drug teden dol pogledat sama …
Je pa postala dobre volje, ko smo se v restavraciji ustavili na večerji in sem ji kavo naročil, potem sem še jaz dobre volje postal, ko je ona naročila zame kofe, ko sva prvega spila, potem sem med kosilom spet jaz dva kofeta naročil, pred sladico spet ona, potem je pa že Potrpin postrani pogledal, da če bi morda kaj sredstev JRS še za naslednjo akcijo prihranili …
Ja, tudi ta vaja je bila dobra, ljudje znajo in so pridni, kavice na koncu so bile pa tudi dobre …
