Ko je zjutraj ura zvonila, da je zbudila mojo predrago, da je ta nato zbudila mene, sem zastokal. A še preden sem kaj konkretnega izustil, me je zavrnila, da je ne zanima, da naj se pritožim na tramvaj komando, ker ona bo takoj nazaj zaspala in res je v hipu ni bilo več.
Jaz sem pa kot tapravi možak, ki v hiši hlače nosi, potiho odpeketal iz spalnice do kopalnice in si šele med ščetkanjem zob dal duška. Najprej jih je slišala moja predraga, kakopak, kako se to z mano pogovarja, potem pa še Jamarska reševalna služba. Da to ni za nikamor, da to je čisti mazohizem!
Okej, potem prvi kofe v rit in so se oči malo bolj odprle, da sem lahko odšibal po Remiha, da sva nato skupaj odšibala proti bencinski po sendviče in kofete, a čisto malo pred bencinsko me je prijatelj iz sna vrgel, da sem skoraj volan zlomil! Je zavpil, naj bremzam in sem zabremzal, kaj sem pa hotel, ker sem res še pet šestin spal in sploh nisem videl traku, ki je označeval, da je bencinska zaprta!
Še dobro, da imam na moji prastari Škodi nove gume! Zakaj sem potrojil vrednost mojega jamarskega vozilca, sprašujete?! No, kaj potrojil, početveril sem jo, ker sem tudi poln tank goriva natočil dan ali dva nazaj! Registracijo sem imel in je dr. Stibro, ki skrbi za dobro počutje mojega plehovja, ugotovil, da z gumami, ki sem jih imel gor, ne bo šlo čez tehničnega in je nove kupil in namontiral …
Kakor koli, sva samo proti centru odvila, tam pa so reševalci in reševalke reševalnega centra JRS Novo mesto že veselo v kombi vso robo zlagali. Poudarek je na veselo!
Pa še Den je iz ljubljanskega konca prihitel, tudi on vesel, ko da se kaj zastonj daje in smo pičili proti jami.
Mihovski jami. Pri Mihovski vasi. Ne veste, kje to je? Kakšnih 15 minut iz Novega mesta, pod Mihovskim gradom. Kako ne veste?! Pri vasi Konec …
Mrzlo je bilo še za popizdit, ko smo se v opremo prestavljali in ko nam je potem šefica Tanja pri kombiju ob načrtu jame delila naloge, bi bil verjetno zelo zadovoljen in optimističen, če ne bi šel jame prejšnji teden z Borom in Mihatom opremit! Po načrtu enostavna, za jamarja res izi bizi, z nekaj ozkimi vodoravnimi rovi, povsem suhimi, pa nekaj vertikal, sploh ne preglobokih, na koncu pa ogromna in res lepa dvorana. A ko smo jamo opremljali in sem zadevo opazoval z očmi reševalca, jamarskega reševalca, sem stokal! Ker sem vedel, da bomo gagali …
Tanja me je z Mihatom in Sašo z nosili poslala v jamo, na kraj, kjer naj bi začeli izvlek, samo ker sem lih na ušesih sedel, sem preslišal tisti del, ko je rekla, da naj nosila nosiva z Mihatom in sem jih nosil sam, ker Miha je tisti del očitno tudi preslišal. Saj Saša se je večkrat ponudila, da pomaga, a ji nisem dovolil, ker sem vedel, da se bo nosil med izvlekom prenajedla, čeprav bo samo ležala v njih. Pri vsakem zavitem ali ozkem prehodu sem z zadržujočim se dihom nosila rinil in upal, da bodo šla, Saša je pa veselo čebljala, sploh vedela ni, kaj jo čaka. Ker še nikoli ni sodelovala pri reševalni akciji v jami …
Če bi mene hoteli dati v nosila in bi se prebijal proti kraju poškodbe skozi takšno jamo, bi se že ob prvih jebah, ki so se pokazale, enostavno obrnil. Da se ne grem več!
Ampak, kakor rečeno, Saša ni vedela, kaj jo čaka, za jamarja je jama dokaj izi in kaj kmalu smo bili v zadnji dvorani. Sem pristavil za kavo, ker sem vedel, da se bomo načakali, reševalci smo pač takšni, hitimo, da bi čakali in čakamo, da bi potem hiteli.
Prijatelji so na različnih delih jame nabijali reševalne manevre in šele ko sem spil že drugo kavo, so večino pricapljali do nas. Razen druge ekipe, Bora, Daniele in Remiha, ki je opremljali zunanje ter vhodne vertikale. Sem jim odnesel eno vrv in nekaj kovačije, ki nam je ostala, saj smo bili z opremo na tesno, plus namenil sem se povabiti jih v jamo, da nam pomagamo, saj so Sašo že pakirali v nosila.
Vrvi so bili veseli, povabila v jamo pa ne, je zlati Bor vprašal, če raje mi njim kakšnega reševalca ali dva ponudimo, da oni so tudi z osebjem švoh! Pa šele zunanje brezno so opremili z napeto prečnico, v notranja tri brezna, ki so bila tudi njihova, še niti pokukali niso! Malo sem postokal, da so se zadeve morda napačno lotili, da bi morda od spodaj začeli, pa se Borčija kaj dosti premakniti ni dalo, da oni trije lahko delajo, kolikor pač delajo in da tukaj nimamo kaj. In sem se strinjal, kaj sem pa hotel, ter se vrnil v jamo.
Saša je bila že zapakirana, ko sem prišel z novico, da smo sami, zato smo kar začeli z iznosom. Tudi nas je bilo bolj malo, poleg Tanje, Anžija, Dena, Mihata in mene samo še Grdin, ki smo ga pa bolj za fotkanje zadolžili, ker mi smo pač mazohisti, ki želimo lepe fotke z akcije enkrat za spremembo, pa čeprav je to pomenilo en par rok manj in veliko opletanja z bliskavicami in kar nekaj čakanja.
Ampak nam je kar šlo, na dno dvorane pod prvo vertikalo smo jo kar po tirolki odpeljali, da je šlo tekoče, medtem ko so se kolegi po manevrih razgubili, sem pa jaz nohte grizel. Ker nas je čakal najbolj zahteven detajl v jami! Nosila smo s protitežo potegnili pod strop jame, od tam smo jih pa morali spraviti v ozek, vodoraven, rahlo poševen rov. In ker smo enkrat za spremembo res potrebovali višino, je Anži res dobro zabil in dvignil sidrišče, a kaj, ko smo pozabili, da bodo šla nosila v višave v vodoravnem položaju in zaradi stefa ne bomo dosegli želene višine. Pa četudi ne bi pozabili, kaj dosti drugače ne bi mogli postaviti!
Anži je kot protiteža potoval dol, jaz kot spremljevalec nosil po delovni vrvi gor, Den je reguliral, v ožini sta z naslednjim manevrom čakala Tanja in Miha. Nosila smo zabili pod strop, a so bile noge še dobrega pol metra pod vhodom v vodoravni rov. Ki se je potem nadaljeval s spustom, zato smo morali v rov najprej spraviti noge. Kar sicer ni zelo težko, saj sem bil na dobrem položaju, ampak to je pomenilo, da bo poškodovanka v nosilih ležala z glavo navzdol! Kar nikoli ni prijetno. Plus skoraj na bok smo jo morali obrniti, da je sploh lahko šla po rovu naprej!
Sem Sašo opozoril, da bo minutko ali dve morda rokenrol, pa se bejba sploh ni kaj dosti sekirala! Smo se pa mi toliko bolj! Kar krepko smo švicali, da smo jo varno in ne preveč sunkovito spravili iz protiteže v rov, pa zelo zelo dobro smo morali biti usklajeni!
Najbolj sem se bal, da morda nosila s poškodovanko v njih v ozek rov sploh ne bodo mogla iti in da jih bomo morali spustiti nazaj, kar bi bilo tudi zelo zanimivo, a nam je z kar veliko truda, švica, znanja in usklajenosti uspelo! Ponekod je šlo res na centimeter ali dva, a je šlo!
Saša se niti enkrat ni pritožila, menda smo zadevo res mojstrsko izvedli.
Potem je prišlo nekaj deset metrov ozkih in nizkih rovov, kjer je bilo prostora le za nosila in so jih reševalci vlekli spredaj in porivali zadaj in je tudi kar šlo, malo pred vhodno dvorano smo pa še enkrat švicnili, saj nas je čakal še drugi zelo zahteven tehnični detajl. Ozek prehod, ki sta ga deloma zapirala dva mogočna kapnika!
Če bi šlo za resnično intervencijo in resnično poškodbo, se ne bi nič spraševali, eden od kapnikov bi žal šel, a ker je šlo za vajo, smo rekli, da poskusimo, če ne bo šlo, bo šla pač iz nosil in za prehodom spet vanje. Ko si je Tanja tisto luknjivo ogledovala, je zastokala in predlagala, da Sašo kar ven damo, a smo zatrmulili in bogo poškodovanko spet opozorili, da bo malo rokenrola ter nadaljevali. Nosila smo postavili na bok in jih dvignili, nato pa porinili skozi ozek prehod in spet je šlo na centimeter ali dva!
A je šlo!
Itak pa je šlo samo zato, ker nam je končno prišla na pomoč zunanja ekipa, tle se nimamo kaj sprenevedati. No, pa ugibati tudi ne, saj je to Remih povedal že ob prihodu. Da naj se Saša nič ne boji, da zdaj je on tam …
Še tri protiteže smo imeli do ven, a ker so morali vsi šele splezati na manevre, je kar trajalo. Pa ker smo vmes tudi že razopremljali jamo, smo tiste, ki so ven plezali na položaje, še z dodatnimi prasicami obremenili, da ne bodo prazni plezali. Sem jim jih z velikim veseljem obešal, ker nisem vedel, da bom potem na odmiku, kjer sem pazil, da se nosila ne zataknejo, veliko nazaj dobil. Ker reševalec na manevru ne sme imeti nič pod sabo …
Zadnji manevri so bili tudi dokaj zahtevni, jama res niti najmanj ni enostavna, čeprav ni ne zelo dolga ne zelo globoka! Ven smo prišli še na sonček …
Saša začuda vesela, menda je nismo nikjer preveč matrali. Jo bomo lahko še kdaj uporabili, čeprav Denu to ni najbolj prav, se mi zdi. Ker do zdaj je bil on najlažji …
Ko smo vse pospravili v vozila in se preoblekli, smo pa še analizo udarili, kot vedno. In sem na rit padel. Ker so prav vsi navdušeno zatrjevali, da tako dobre vaje pa že dolgo nismo imeli! Ja, reševalci smo res čudna druščina – bolj nas matrajo, bolj uživamo … Pa še šefica je bila tudi zadovoljna, kar ni najbolj vsakdanji pojav, le to je prosila, da naj v blogu ne lažem preveč, če pa že bom, naj se zlažem tudi, da je šlo hitro. Da ne bo Walter jezen pa to.
Ker nisem vodil dnevnika akcij, sem jo res presenečen vprašal, koliko časa je trajal izvlek in ko sem izvedel, da le nekaj več kot dve uri, sem skoraj na rit padel od navdušenja. Ker sploh nismo bili počasni glede na zahtevnost jame! Pa potolažil sem jo, naj se nikar ne sekira, ker se je tudi naš vrhovni komandant spremenil, se zdaj zna tudi nasmehniti včasih in, ne boste verjeli, tudi kdaj pohvaliti!
Res so prišli čudni časi …
Med demokratičnim glasovanjem, kakšno hrano si želimo, je zmagala pica in da smo jo lažje počakali, so si večinoma še pivo naročili, le jaz sem si naročil radler in kofe. Pa Den je zastokal, da on bi tudi radler, a se boji, ker šofira. Ga je natakar pomiril, da vsaj tri lahko spije, pa ne bo nič narobe, zato sem mu pojasnil, da naš mali Den šofira vozilo z modrimi lučkami.
Pol jih pa lahko spije šest, je rekel, je mislil, da je policist, zato sem moral dodatno pojasniti, da vozi kombi jamarske reševalne, ne policijskega.
Aja, no, pol pa dva lahko u izi rukne, je bil natakar razumevajoč, a je bil Den bolj pameten in je raje cedevito naročil …
V glavnem, s Sašo v nosilih smo res ravnali ko s princesko. Ker je novinarka in bo o tem napisala članek. A četudi ga ne bi, bi se vseeno potrudili. Le ko imamo Dena v nosilih, si damo duška, pa še to le zato, ker je pobič mlad in se mora naučiti, da življenje ni bombonijera …
