V nedeljo je predraga soproga zamenjala posteljnino. Kar me je izredno razveselilo. Ne, ni bila tako umazana, da bi me to razveselilo, le ko sem v prevleki rinil prešito odejo, kar je moje delo pri tem opravilu, ker imam očitno daljše roke, sem po skoraj dveh letih lahko zavohal svežino. No, ne ravno svežino, le vonj po prašku sem zaznal. Kar me je res razveselilo, da se mi voh očitno že toliko vrača, da bom spet enkrat končno užival zaspati na sveži posteljnini …
No, ko sem posteljo pospravil, sem pa krokse pred omaro zagledal. In sem se itak stopil, ker sem jih že kakšen mesec iskal, jih imam za po hiši. Pa jih nikjer nisem našel, zdaj so bili pa kar nenadoma pred omaro?! Misterij se je hitro razrešil, je mali po hiši sesal in je še lestve v omari premaknil in so bili pod njimi.
No, vmes je predraga v spalnico prišla in ker je spalnica majhna, je mimogrede po nesreči še daljinca (že stotič) s stola ob postelji na tla zabrisala. In je (že stotič) odletel pokrov za baterije. Je vrtela tisto zadevo po rokah in spraševala, če lahko kako popravim in itak da lahko, pravi možaki imamo za to pri roki vedno silver tejp!
Ampak, to se mi sicer ne zgodi pogosto, sem se odločil še vzrok popraviti, ne samo posledice! Zakaj je daljinec pogosto na tleh? Ker je stol ob postelji poln perila in cunj in vsega in ga potem postavi na rob, kjer pa ni najbolj varno.
Sem jo torej vprašal, kaj je na stolu.
Posteljnina, je bila kratka.
Mater, sem pomislil, imamo veliko posteljnine, potem pa vprašal, zakaj je v omaro ne pospravimo.
Veliko sreče pri tem, je bila kratka.
Sem odmaknil lestve in pokukal v omaro. Je ogromna! Na to sem pa res ponosen, sem jo sam spacal. Mislim, samo zagradil sem en meter spalnice (strop je tam visok skoraj 3 m!), notri nametal po meri naročene police, ob straneh pa palice za zadeve, ki jih obesiš na obešalnik in to je to. Sem prepričan, da imajo črnci v Afriki manjše hiše od naše omare, in čeprav je bila na začetku bolj prazna, je zdaj res do konca nabita!
Na začetku sva imela pol-pol, zdaj imava moja predraga 8 desetin, jaz 1 desetino, kuzla 1 desetino.
A z mano je tako, ko me prime delat, bi delal, to ne smemo spustit, ker ni pogosto. Predraga je samo ven odpeketala, da se v nedeljo zvečer ne bo s tem ukvarjala, jaz sem pa takoj vedel, kaj to pomeni – stran lahko mečem samo moje cunje, njene brez odobritve ne smem!
Enkrat sva že imela podobno zgodbo s podobno omaro v kleti (pozimi ima poletne stvari noter, poleti pa zimske), ki je še večja, ampak me je že skoraj ven zrinila od tam, samo še nekaj nahrbtnikov in smučarske opreme imam tam, jamarske in planinske zadeve imam zdaj v eni omari v shrambi, kamor ji pa tudi pod razno ne pustim niti njenih rokavic ali nogavic prinesti, ker tako se vedno začne! Je stokala, da nima več nobenega prostora, da bi še v enem prostoru naredila omaro, pa mi je kar ventilček ven vrglo. In sem malo pobrskal med njenimi oblačili. Milijon usnjenih jaken, za te sploh nisem spraševal, ampak ko sem zagrabil njeno maturantsko obleko s podloženimi rameni, podobno viteškemu oklepu in ji ponudil 100 e, če jo obleče in jo lahko fotkam, je šla v zabojnik. Obleka, kakopak!
Sva takrat naredila veliko prostora in vsaj dvakrat sem v reciklažni center peljal, samo se mimogrede spet napolni!
Torej, sem pogledal po omari v spalnici, po mojih stvareh. V boksih kar nekaj škatel za elektroniko, ki je že zdavnaj več ni. V enem boksu so bile moje pižame. Jih še nikoli nisem imel oblečenih. Eno sem iz firbca vzel ven, v hlačah že ni bilo več elastike. Je razpadla ali pa se raztegnila, kaj pa vem. Sem našel na eni od polic vrečke, papirnate, iz dizajnerskih trgovin (v katerih jaz ne kupujem) in začel v njih metati mojo robo. Mimogrede sem spraznil tri bokse! Ko sem imel že zalet, sem še po kavbojkah malo pobrkljal in vsaj pet parov je romalo v vrečke. Saj so bile še relativno dobre tudi po petnajstih letih, a ker je bilo na njih ene 5 mm prahu, sem vedel, da mi niso več pri srcu …
Sem izpraznil dovolj, po mojem mnenju in odšel po krpo, da pobrišem prah, ko sem nazaj prišel, je bila v spalnici že moja predraga, ki je radovedno kukala v omaro. Sem jo odločno nagnal! Prostor sem spraznil za posteljnino, da se sprazni stol!
In je šla vsa lepo noter, pa še je ostalo nekaj prostora. Okej, sem pa hodnik pred spalnico popolnoma zametal z vrečkami s cujnami za v center, sta in kuzlica in mačka veselo šnofali tam okoli …
Na eni od polic je bilo pa ene deset mojih majic. Sem jih izvleke ven, da vidim, kakšne so in so bile vse še iz nekih projektov, ko sem še v Gogi žulje na rokah pridobival. Sem jih hotel v garažo odnesti, da bodo za krpe, a me je potem nekakšna nostalgija po starih cajtih in sem jih kar v omari pustil.
Naslednji dan me pa Grdin pokliče, da če pridem v Patriota na kavo. To je bil pred leti naš zavod, kjer smo največ časa pustili! Sploh nisem vedel, da so ga spet odprli in itak da sem šel. In itak da je bila kelnarca v prav takšni majčki, kakršno sem v omari našel!
Potem sva pa malo tam na sončku ob kofetkih spomine obujala na skupne projekte in se seveda krohotala kot pečena zajca! Ker so bili vsi projekti A je to, le na koncu je bil rezultat nekako okej.
Vsak mesec sem za revijo Park moral napisati kolumno, za katero smo počeli neumnosti, ko me je enkrat februarja že tik pred tiskom glavni urednik kurcal, zakaj nisem napisal, sem mu pa mirno priznal, da nisem imel nobene ideje, da se gremo lahko le v Krko zabrisat! In smo se šli in je bilo milijon firbcev in smo to še obletnično ponavljali, zdaj imamo pa že nekaj let v Novem mestu skoke z mostu v Krko. Na malo višjem nivoju, kakopak.
Amapak na tistem drugem mostu, s katerega smo mi skakali, se je pa vsem tako dopadlo, da smo imeli tam še kar nekaj projektov. Smo imeli tudi nekakšen literarni natečaj, nagrajene kratke kratke zgodbe smo pa potem na platno natisnili in platna napeli na rob mostu, tako da če si slonel na ograji, si lahko gledal zeleno reko ali pa zgodbice bral. Kar simpatičen projektek.
Zaradi katerega bi me kmalu kap! Namreč, smo naročili ob neki uri tja na most vse nagrajene pisce in novinarje in ostale, še majhen koncertek smo hkrati organizirali, ko sem pol ure prej tja prišel, da vidim, kako vse skupaj izgleda in se nagnil čez ograjo, da preberem eno ali dve zgodbici, tako, za filing, me je pa nekaj zmotilo. Vse zgodbice, natisnjene na platno, so imele naslov, ampak nekateri naslovi so bili nekam hecni: Iz riti potegnjeno …, Kar nekaj …, Z boljšim smo si rit brisal …
To so bile moje na roko napisane pripombe! Ko sem bral, sem si sproti zgoraj napisal opomnik in večinoma res niso bili kakšni presežki in sem si dal duška, saj so bile to le opombe zame, ampak tisti, ki jih je pretipkaval in potem v tisk poslal, je moje opombe kot naslove zapisal …
Saj ne rabim razlagati, da smo malo preden so vsi prišli, vsak s svojim edigsom viseli na drugi strani mostu nad vodo in brisali naslove?! Pa to verjetno še brez varovanja, takrat še nisem bil jamar!
No, evo, človek gre omaro pospravit in ga mimogrede v preteklost potegne …
