Najprej sem moral v Ljubljani dati kratko izjavo za silvestrski program. Mlada novinarka se je želela pripeljati v Novo mesto, a sem imel popoldne itak sestanek v prestolnici in sem ji predlagal, da se dobiva popoldne in se ji ne bo treba voziti. Je bila takoj za, le da nima varstva za sinčka in da bo prišla z njim, če se lahko dobiva kje blizu njenega doma.
Sva se, načrt je bil, da spijeva kavo v bližnjem lokalu in potem opraviva, kar sva imela za opraviti, a se je načrt spremenil. Sinček, star dve leti, se je v vozičku polulal. In ker je že ven iz plenic in je torej ni imel, zunaj je bilo pa mrzlo k svina, sva se kavi odpovedala in kar takoj posnela izjavo, da je s sinčkom lahko odšla domov, na toplo. Meni se je mali kar malo smilil, mislim, polulan sedeti v vpzičku, medtem ko tam en striček nekaj lapa, ni moja predstava o imeti se fajn, ampak mali možakec je bil tako simpatično nezainteresiran za svet okoli sebe, ker mu je mamica na telefonu dala neko edukativno risanko, da ga zamoti. In se je zamotil, nič drugega na tem svetu ga ni zanimalo, tu in tam je z drobcenimi prsti potegnil po ekranu, na obrazu pa je imel najbolj kontenten izraz …
Zvečer pa spet, ko že nekaj zadnjih dni, pri Grdinu v studiu. Do zgodnjih jutranjih ur. Jaz sicer pridem zvečer, prijatelj pa se matra od jutranjih ur! To je tako, ko delaš zahteven projekt zadnjo minuto!
Sva sedela pri njem v Luni (saj jaz mu nič ne pomagam, le švic mu tu in tam s čela obrišem) in se hihitala, da tako se preživi petkov večer, kakšne gostilne in bejbe in žurke in podobne neumnosti, ko mi je nekaj čez polnoč zazvonil telefon. Je klical zlati prijatelj, če ga pridem iskat na drug konec mesta, da je bil na koncertu in da ne dobi taksija, menda se je edini novomeški odpeljal na Reko. Ali v Pulo, se kasneje nista mogla zediniti.
Itak mi je prijalo, da se malo premaknem, le to sem vprašal, ali je s predrago, ker potem bi moral priti z Volvotom in ne jamarsko Škodo, a je kar Škodo dovolil, da je s prijateljem.
Sta sedla v prastaro vozilce in zlati prijatelj še niti ni bil tako nabit, njegov prijatelj je bil pa bohseusmili. Ma, no, bodimo pošteni, bil je, kakršen normalen pob v petek zvečer mora biti. Verjetno sem jaz čuden!
Sem imel rahlo odprto okno, ker če bi dolgo vdihoval zrak, ki ga je izdihoval možak, bi verjetno še jaz napihal, če bi me slučajno ustavili!
Sem se pozanimal, kje živi, da ga odložim doma, a sta oba skočila v zrak, da ne domov, žeja je bila prehuda, da naj ju kar v centru mesta odložim. In ker sem bil tako dober, da sem ju pripeljal v drugo sotilno, sta me kakopak na pivo povabila. Ali dve. Ali tri. Da je petek …
Sem se zahvalil in nazaj do Grdina odpeljal, da sem ga lahko občudoval pri delu. Saj film je končan in je super, zadnja dva dneva le še tvika in izboljšuje in ga je veselje gledati. Bo končan do roka, do zaključne večerje JRS, ki bo jutri. No, danes, ker smo kakopak že danes.
Sva se pa za konec še malo skregala, ko sva se v zgodnjih jutranjih urah domov peljala z mojo Škodičko. Je moj nadvse delovni umetniški prijatelj kakor mimogrede omenil, da jutri (torej danes) bomo pa za likof (filma) malo požurali in da upa, da ga ne bom spet čisto taprvega domov odpeljal. In sem skočil pod strop (vozilca jamarskega), da kdaj sem ga že prvega domov odpeljal in je privlekel en dogodek izpred sedmih let, ki se ga noben od naju več ne spomni in sem prepričan, da si ga je narobe zapomnil!
Zatorej bova jutri (no, danes), žurala do nezavesti (ker v intervencijskem vozilu imaš lahko v izdihanem zraku nula-nula!), domov ga bom pa odpeljal, ko bodo vsi ostali odpeljali pred nama, nič prej!
Sem mu predlagal, naj zjutraj malo potegne, da bo spočit za jutranjo vožnjo domov …
