V soboto smo bili enkrat za spremembo vsi doma. Smo skupaj jedli kosilo, kar se ne zgodi zelo pogosto. Ko sem kot zadnji sedel za mizo, ostali so že imeli jed na krožnikih, sem malo po otrocih pogledal in so vsi imeli nek čuden izraz na obrazih, plus zelo z zanimanjem so me opazovali. Nič mi ni bilo jasno, kaj se dogaja, a ko sem dal prvi grižljaj nekakšne zeljnate pite z gorgonzolo v usta in malce previdno požvečil, sem verjetno kakšno faco zvil, da so vsi moji trije sinovi navdušeno zavpili.
No, evo, stari sploh nima okusa pa tudi ne mara!
Ja, moja predraga je spet poskusila nepoljšljivi moški del familije na zdravo in malo bolj fensi hrano navaditi in kot vedno je kolosalno pogorela. Žal. Saj ne, da smo nehvaležni, ampak zvečer smo potem vsi štirje na nutello navalili, nihče ni hotel ostankov kosila pojesti. Pa ne, da ostankov kosila ne maramo, kakšne špagete ali šnicel z veseljem tudi mrzle pojemo …
Kakor koli, v nedeljo, ko naj bi človek malo počival po napornem delovnem tednu, sva se z Grdinom pa spet na pot podala. Ker (vsaj zame velja) če se čez teden po riti praskaš, pa vsaj v nedeljo malo migaj …
Najprej sva v Ljubljani oddelala Katarinco, Alana in Dena. Pri Katarinci doma, ker je bilo zunaj mrzlo in deževno. Nas je povabila v kuhinjo in v dnevno sobo in na hodnik, a noben prostor režiserju Grdinu ni dišal, je zahteval videti njeno sobo. Deklica se je pa izmikala in izvijala, da je boljša kuhinja pa to, a se Grdin ni dal, ni razumel, zakaj se izvija. Jaz sem razumel, ker imam že skoraj odrasle otroke, mi je bilo v hipu jasno – draga deklica ni pospravila svoje sobe!
Kar sem si jaz samo mislil, je njena mati ubesedila in ko je bila zadeva razkrita, smo lahko njo posneli v njeni sobi, Alana smo v hodniku udarili, Dena pa tudi, le z druge strani. Alan je profesionalno povedal, da je ob klicu na intervencijo v Primadoni ravno potapljaško opremo pospravljal, ker je bil na vaji Enote za tehnične potope, Katarinca je priznala, da je zaključevala svoj striporoman Sumatra, Den pa …
Najprej je bil presenečen, kako to, da je dala svojemu stripu tako žgečkljiv naslov, od kod da ji ta drzna zamisel. Katarinca kakopak ni razumela, jaz pa sem, ker malega poznam. Da je Sumatra dejanski otok, kjer je Katarinca preživela poletje in dobila navdih za svoje kolosalno delo, ni vedel, pa pomešal je Kama Sutro s Kama Sumatro …
Kaj pa ta današnja mladina ve!
A se je izkazalo, da je samo odolgovlačil, ker se pred kamero ni najboj počutil. Drugače tako pameten in drzen in navihan in vedno v prvih vrstah nabritih, ga je malo stisnilo, ko je Grdin vanj uperil taveliki objektiv. Pa ni imel težke naloge, le iskren je moral biti.
Iz jame v jamo, z umazanim kombinezonom, je bila njegova vrstica. Ker je bil skupaj z mano na vaji v jami, ko smo ven prišli, nas je pa klic na intervencijo dosegel.
Ni rabil veliko govoriti, ker je bil na intervenciji bolj zgovoren, kar je Grdin pribeležil in bo morda v filmčku, čeprav si Den želi, da morda ne bi bilo. Zakaj? Menda bi si tisto njegovo duhovičenje 300 m pod zemljo v ledu in mrazu lahko kdo razlagal kot homoeritično! Nekdo, ki ga ne pozna. Nekdo, ki recimo bere Kama Sumatro …
No, na srečo sva potem odpeketala do komandanta, ki je imel več za povedati in se je na akcijo tudi bolje pripravil, celo hlače si je preoblekel, čeprav ga je Grdin prepričeval, da si jih ne rabi, ker ga bo samo do pasu snemal. A ko smo začeli snemati, je komandantova boljša polovica seveda pa zgroženo ugotovila, da nogavic nima barvno usklajenih s hlačami in da tako pa ne gre. Njo smo pa potem vsi potolažili, da tisto se pa sploh ne bo videlo, a ni povsem verjela. Če se bodo nogavice na posnetku videle, bomo vsi v težavah, sem prepričan …
Po Walterju sva se pa še na Vrhniko podala, posneti najino zadnjo zvezdo filma, zdravnico Tino. Na srečo sva jo malo pred Ljubljano poklicala, da ji poveva, da malo zamujava in da naj se pripravi, da nama je lahko povedala, da je povsem pozabila, da bo danes zvezda in da ni na Vrhniki temveč nekje v Savinjskih krajih na vikendu. Je Gugle pokazal, da tista pot ne bo veliko ur daljša in sva spremenila kurz in še pred deveto zvečer že parkirala pred njeno hišo. Če se je Tinkara zadnjič sekirala, ker ni imela opranih las (in se je pomirila, ko ji je Grdin zagotovil, da bo to v posprodukciji popravil!), se je tokrat Tinca sekirala, ker je imela malce rdečo kožo na obrazu. Sva mislila, da zaradi vročine, ker je v sobi peč delala na polno, a je prostodušno priznala, da si je kozarček vina privoščila, da ji je ta lička obarval …
No, ji je Grdin zagotovil, da v postprodukciji se to vse zrihta in smo se lotili pogovora. Sem spet izvedel veliko novih stvari. Mi kot reševalci gremo v jamo in razmišljamo samo o manevrih, ki jih bomo uporabljali, ona kot zdravnica ima pa še dodatno skrb – kaj od arcnij še vse dol vzeti. Na to nisem nikoli pomislil!
Je povedala, da se je že zunaj posvetovala s kolegico kirurginjo, kako namestiti izpahnjeno ramo (ker ko ramo namestiš nazaj, bolečina v hipu izgine), a ker je bila veliko večja verjetnost, da tega v jami ne bo mogla narediti (ker je rama po 18 urah že tako otečena, da so imeli celo v bolnišnici zunaj potem težavo namestiti jo nazaj!), je pripravila 8 različnih protibolečinskih terapij. Zakaj toliko? Približno je izračunala, koliko časa bo vse skupaj trajalo in ker je moral biti poškodovanec ravno prav zadet, da ni preveč bolelo, da je pa še lahko hodil, je morala dol veliko računati in kombinirati!
Vse je povedala na kratek, jedrnat in zanimiv način, prava profesionalka, jaz sem se pa potem na koncu moral res z vso silo v jezik gristi, da ji nisem zastavil še enega vprašanja, na katerega bi bil odgovor verjetno lahko srčika filma! Namreč, ko jo je, ko je bilo že vsega konec, rahlo nadut mlad zdravnik z ignoranco v obrate spravil, mu je povedala, kot zna le ona – da je že štirideset ur v istih gatah in da takšnega neprofesionalnega obnašanja ne dovoli!
Ker mi je to povedala takoj po dogodku in ker se ji je potem tisti mladič stokrat opravičil po vseh možnih kanalih, je nisem hotel sprovocirati za nastajajoči film. Ampak bi bil pa dober naslov, ki bi povedal vse o vseh nas: več ko štirideset ur v istih gatah. In se pri tem še smejati in zafrkavati, čeprav ti zobje zaradi mraza šklepetajo, modrikasti premrli prsti bolijo, mišice pa stiskajo vse bolj pogosti krči …
Ma, tam dol je res vse nekako na Kama Sumatro vleklo, če bolje pomislim. Res upam, no, vem, da bo Grdinu uspelo tisto akcijo na film prenest …
