Jamarski reševalci, ki obiskujemo tečaj za bolničarja, smo najhujši, je morala priznati Tinca, ko sem jo pobaral o tem, če ima kdaj večje neresneže na tečajih. Ni potrebovala kaj dosti razmišljati …
Najprej se ustavimo v slaščičarni, kjer si po ogromni kremšniti vedno obljubim, da naslednjič ne bo, ker me kar trebuh boli, potem pa seveda v učilnico Rehar prinese torbo z milijon vrečkami smokijev, čipsov, arašidov (soljenih in na olju praženih, kakopak!), čokobananicami …
Vedno, ko od bolničarjev pridem domov in me predraga soproga vpraša, če bom kaj jedel, odgovorim, da ne, da bom pa verjetno bruhal!
Tokrat smo začeli s prakso. Nisem bil povsem pozoren in sta Den in Vid sedla skupaj, kar je vedno super, če hočeš cirkus! Potem se pa še boris z verige spusti …
Ampak najjači je pa vedno in venomer Miha P. Ki ga vse zanima, pa vedno seveda uporabi tudi kakšen primer iz jamarske prakse, največkrat njegove. Zadnjič je vprašal, kaj bi naredila Tinca, če bi njenemu jamarskemu kompanjonu z višine kakšnih deset metrov padel kamen na hrbet in bi ta potem vpil, kot bi ga dajali iz kože. Tinca ga je, seveda, najprej vprašala, kaj je storil on, preden mu je pravilen odgovor podala.
Ker je Miha iskren, kot je iskren lahko samo Miha, potem je odgovor slišati takole: No, takrat še nisem vedel nič o prvi pomoči v jamah, no, saj tudi zdaj še nič ne vem …
Plus priznal je, da itak ni imel nobene prve pomoči s sabo.
In seveda je Tinco zanimalo, kako je zadevo rešil.
Pa je bil Miha spet iskren, sta kar tistega Hrvata rešitev uporabila, saj jo poznate – plezaj, p*zda ti materna …
Na srečo nista bila pregloboko …
Vadili smo poškodbe glave, in kakor si lahko predstavljate, je bila učilnica videti kot sprejemna soba za ranjence iz Ukrajine. Še dobro, da na čik niso skočili kar poviti, ker je bilo kar mrzlo.
Ja, če že sprašujete, iz navade sem med pavzo tudi jaz skočil na mraz …
