Ne spomnim se, da bi me že kdaj poklicalo toliko ljudi in prepričevalo, da to soboto nima smisla imeti vaje jamarske reševalne službe v steni kakor tokrat. Da menda prihaja vesoljni potop. Ker nimam časa vremenske napovedi gledati in ker je toliko klicev vseeno le malce dvoma tudi v meni vzbudilo, sem kakopak poklical komandanta. Da menda prihaja vesoljni potop in kaj čmo zdaj, saj lokacije druge bolj pod streho izbrati ne moremo, ker imamo v bližnji gostilni naročenih petdeset poznih kosil, prestaviti vaje pa tudi kar tako ne moremo, saj smo nato do poletja kar dobro zasedeni.
Komandant, kot se za komandanta spodobi, ni kaj dolgo razmišljal. No, moram biti iskren, se mi zdi, da sploh ni razmišljal, le izstrelil je, da imamo pelerine, pa da v Rakovem Škocjanu je menda tudi kakšen spodmol, ni vrag, in sva zaključila. Jaz sem bil z odgovorom zadovoljen, ker sem imel s tem dober argument za vse prihajajoče očitke jeznih mokrih reševalcev in reševalk, zakaj vaje nisem prestavil, če je pa bil napovedan vesoljni potop, komandantu se pa itak nihče ne upa težit …
Nekaj po šesti sem že po garaži skakal in opremo na kup metal, da jo odnesem v avto, a še preden sem jo odnesel ven, so se vrata zaloputnila in zaklenila! Sem ključ pustil v vratih, kot že neštetokrat, pa še nikoli ni mimo prišel noben psihopat, da bi me zaklenil, kaj šele, da bi mimo prišel psihopat in me zaklenil tako zgodaj zjutraj! Itak da sem se usral!
No, ne za dolgo, ker me je Klemi, ki je itak malo čuden, saj se tako navsezgodaj noben normalen ne odpravi tekat malo naokoli, ne da bi vsaj avtobusa lovil, takoj tudi odklenil. Sva se na hitro pozdravila, kaj veliko nisva debatirala, ker se je meni na vajo mudilo, njemu pa verjetno na avtobus, on je odtekel naprej dobre volje, jaz sem se pa odpeljal slabe.
No, ne, odpeljal sem se dobre volje, ampak ko sem segel k menjalniku po kavo, ki je tam ni bilo, ker sem jo pozabil v garaži, je pa dobra volja izpuhtela.
No, vsaj vreme ni slabo, sem se tolažil, a ne dolgo, ker me je v Trebnjem ujel sodni dan, da so ga brisalci komaj odganjali z vetrobranske šipe!
V Grosupljem sem Potrpina po suhem pobral, ker sem oblak očitno prehitel, v Ljubljani pa prav tako Ticota in Češarka, a smo se tam na parkirišču preveč obirali, saj nas je nevihta dohitela. In nam potem sledila do Rakovega Škocjana, kar me ni tako zelo motilo, bolj me je motilo Češarkovo prepevanje priredbe Domicljeve Vem da danes bo dober dan.
Le da je on kot pokvarjena plošča prepeval o tem, da ve, da bo danes deževen dan, kot da je upal, da se bomo v Rakovem Škocjanu kar domov obrnili …
No, ampak tam dežja ni bilo in čeprav se skoraj petdeset ljudi vedno zeeeeloooo počasi v opremo spravlja, še posebej, če že dolgo niso vadili, smo bili tokrat vsi v opremi že nekaj minut čez osmo! So vsi hiteli opremljati steno, preden vesoljni potop pride …
No, saj kakšna kapljica tu in tam je padla, da so hitreje opremljali, ampak najbolj moker je bil pa Potrpin, vodja operative JRS. Sem ga vprašal, kje je njega zalilo, pa je mirno priznal, da ga je kar od znotraj na ven, ker je pri prehodu čez vozel nekaj zaštrikal in ker so ga vsi gledali …
Kakor koli, cilj vaje je bil, da reševalci vadijo tisto, kar najmanj znajo in da jih nič ne silimo v nič (le skrbimo, da niso na ritih, to pa že) in tega cilja smo se dobro držali, saj so bili res pridni in delovni. Dokler ni prišel vesoljni potop, potem so bili pa kar naenkrat vsi na tirolki, kajti tirolka je bila v spodmolu, torej pod streho.
Okej, lažem, Erki je bil na odprtem, ker on se strel in grmenja ne boji! Res je bil oblečen v nekakšno cestarsko protidežno obleko in sem se kar njemu pridružil, saj jaz sem imel pa pelerino. Den, Vid in Remih tega niso imeli, ampak ker so bili željni znanja, jih tista par urna plohica pač ni motila. Se mi zdi …
Saj je bilo za zdržat (se mi zdi), dokler ni začelo po čeladi ropotat! Najprej sem mislil, da toča trka, a so mi potem pametni povedali, da je naše vadbišče pobelila sodra. Bi se lahko kepali, če bi čas imeli …
Sem stopil do termovke s kavo, od katere so vsi pod streho zbežali in si privoščil par skodelic (kaj so jo pa samo pustili z mano!), potem me je pa komandant k sebi poklical. Sem mislil, da me bo nadrl, ker sem skoraj vso kavo spil, pa mi je le kruh s tatarcem ponudil, vmes pa še par kolobarčkov domače suhe klobase iz divjega prašiča, ki jo je sproti pedantno rezal. Sicer je meni škoda nuditi takšne dobrote, bi mi lahko tudi poli salamo ponudil, bi bilo ceneje, a ker čisto malo okusa pa že imam, sem ponujeno z užitkom pokonzumiral. In ker sem že stal tam pri njemu in ker se ne spodobi, da bi molčala, je spregovoril komandant, ker jaz sem imel polna usta.
No, saj ni tako slabo, kot so se bali, je mirno rekel in še on zagrizel v domače dobrote, vmes pa malo na štrike pogledal, kjer so manever izvajali popolnoma mokri reševalci. Sem se strinjal z njim, kaj sem pa hotel, komandantu se nikoli ne ugovarja, še posebej, če sedi v res lepem spodmolu, kamor ne dež ne sodra niti približno nista segla …
In ker ima komandant vedno prav in ker kdor čaka, dočaka, je tudi na nas posijalo sonce. Dobesedno. In ker so vsi delali, da se je kar kadilo od njih (dobesedno!) so se kmalu posušili in delovna vnema je le večja postala. Če je to sploh možno …
No, edino Den je malo zaštrikal. Ne na manevru, tisto obvlada, le ko je Remiha na vrvi premetaval, je nespametno vprašal, če se je zredil. To je vprašal človek, ki smo ga morali v nevihtici privezati, da ga ni odpihnilo! In itak da je Remih malo surlico potegnil ter mirno priznal, da ga je na analizi mislil pohvaliti, da zdaj ga pa ne bo, ker pravilno se menda vpraša, če je pridobil na mišični masi. Den, ki se je torej za pohvalo lahko pod nosom obrisal, je pa zaključil, da on bolj maso vidi kot mišice, kako se je končalo pa nisem videl, ker sem moral na drugo delovišče. No, kaj govorim, delovišče, mislil sem gledišče …
Malo pred tretjo uro popoldne smo pa izvedli še povezan izvlek za konec. S tirolke z odmikom prevzem na protitežo, iz te potem na naslednjo protitežo in nato še na tretjo, da so vsi švicali, nato varovanje s sistemom dvojnega škripčevja, da smo nosila spravili na tla in na ravno, potem pa do res kompliciranega ozkega, strmega in spolzega dela do Reharja. Ki se je kot inštruktor hotel izkazati in je še posebej zakompliciral, tako da so se šele pri njem nosila zvrnila na bok in da je Mateja, ki je bila v njih, šele tam zastokala …
Potem smo še vse pospravili, kar je tudi trajalo, ker nas je potem pa že ura priganjala in pozno kosilo klicalo, smo analizo malce pospešili. Po navadi vsakdo pove svoje mnenje in predvsem pohvali, tokrat sem reševalce pozval, naj svoje povedo le tisti, ki so nezadovoljni. In ni bilo nobenega! No, inštruktorji so pa dobili besedo in niso bili tako zadovoljni, govorimo predvsem o detajlih, a ker prihaja lepo vreme in z njim tudi več vaj, se bomo kmalu spravili (spet) v odlično formo.
Potem smo pa še na obilno pozno kosilo odpeketali in nato domov. Domov je pa Mateja vozila, ki jo je pred dnevi v vrat heksenšus udaril menda prav grozen, a je nato po dolgih urah počivanja v nosilih kar malo čudežnoi zginil. Tako da je bila tudi ona vesela.
Moram pa priznati, da sem parkrat tudi jaz v temo ustrelil, se očitno zgodi tudi najboljšim. Vsakič, ko je v gostilni kdo ven na čik skočil, sem se mu pridružil in se šele potem zunaj spomnil, da ne kadim več …
