Ni zelo veliko stvari na tem svetu, ki mi ne bi dovoljevalo spati (no, razen morda kava pred spanjem). Ampak, ko rečete bolničar, se mi pa poveča srčni utrip!
Namreč, pol jamarske reševalne že ima narejen izpit za bolničarja (pustimo ob strani, koliko znanja imajo, ker so nekateri ta izpit delali skupaj z izpitom za avto, ko še ni bilo semaforjev v križiščih), ostali pa ta tečaj in posledično izpit delamo letos. Ker smo se odločili, da pri izobraževanju damo večji poudarek tudi prvi pomoči, ne samo reševalnim manevrom.
Ja, vem, si mislite, kako pohvalno, tudi sam sem bil kar vesel prvi dan tečaja. Potem pa vidiš, koliko zares znaš, čeprav sem prej mislil, da sem že skoraj kirurg! Plus fotke resničnih poškodb, itak, samo upaš, da nikoli ne boš v kakšni od situacij, kjer bi lahko srečal takšno poškodbo!
Dobro, imamo na tečaju za bolničarja tudi eno tetico (ker nismo samo jamarski reševalci, na srečo, ker smo menda nemogoči, pa ne bom s prstom kazal na Vida, Dena in Borisa, ker tudi ostali nismo dosti boljši!), ki se je že skorajda z vsako od možnih poškodb srečala v širšem družinskem krogu in nam vedno zaupa svojo izkušnjo, vedno se k njej vsi obrnemo, ko pride kakšen nov, še posebej hud scenarij na vrsto. In zelo pogosto pokima in potem pove, da to si je pa napravil en stric iz tretjega kolena in so morali … Okej, z enim primerom iz učbenika se je tudi v ožjem družinskem krogu srečala, samo je imel tisto poškodbo hišni maček in je bilo reševanje malo drugačno od tistega, ki ga priporoča Rdeči križ, da se ga naučimo …
Ampak na srečo imamo v naših vrstah pa Lukca, ki je trenutno sicer še na bolniški, poškodbo je fasal na reševalni intervenciji (no, ko je bila intervencija že končana, mu je spodrsnilo in si je totalno ramo frderbal), on rešuje naše jamarske reševalne vrste. Vsak teden ima kaj za povedati, tako da se tudi k njemu obračamo, predvsem pri lažjih poškodbah, zlomih in hudih krvavitvah in podobnih malenkostih …
Smo obravnavali poškodbe glave in ko je Tina omenila, da iz glave zelo močno krvavimo, ji je Lukec mirno pritrdil in povedal, da je med vikendom rešil enega starega strička, ki je na sprehodu v gozdu padel in si krepko razbil glavo in da je bil res ves krvav. On, ne striček! Okej, tudi striček …
Mene je predvsem fasciniralo, da je imel prvo pomoč s sabo, pa je pojasnil, da je bil njegov avto dokaj blizu, ker se je šele odpravil na sprehod in da je iz avta vzel zadeve in ga porihtal, potem ga je pa še na urgenco peljal, ker so ga tako prosili v zdravstvenem domu, ravno niso imeli na voljo rešilca …
Danes nam je pa zaupal, da je zaustavil krvavitev neke tetice, ki je padla pred nakupovalnim središčem in si porezala roko. Itak da sem na rit padel, da kje je obveze dobil in ostali material, pa je mirno pojasnil, da je imel avto dokaj blizu parkiran in je do njega skočil po prvo pomoč. Da edino rokavic ni imel, kar priporočajo na tečaju, da te je pa že zadnjič porabil pri stričku. Sem mu toplo položil na srce, da naj v svojo avtomobilsko prvo pomoč vstavi dvoje ali troje rokavice in še kakšen dodaten povoj, da če kdo mora paziti, da ima prvo pomoč pošlihtano, je to on! Jaz imam mojo namreč že ene deset let še tovarniško v polivinilu zalimano in vem, da je vse notri …
Aja, zakaj o tem toliko blebetam? Ker sem moral biti pošten do samega sebe in si priznati, da se kaj veliko stvari ne bojim, da četudi Walter zdajle pokliče in pove, da imamo poškodbo v Primadoni, bom verjetno zaklel, ker bom vedel, da bomo crknili pri reševanju, ampak kaj dosti se bal pa ne bom. Ko pa na koledar pogledam in zgrožen opazujem, kako se približuje datum izpita za bolničarja, me pa na kako pritisne!
Zato sem z veseljem sprejel Potrpinov predlog, da danes pri njem ponovimo, kar smo se naučili. Brez inštruktorja, da vidimo, kje smo. Meni je bilo jasno, da ne bomo rabili nič gledati, da bomo videli, kje smo, ker jaz zelo dobro vem, kje smo oz nismo! Me pa izredno veseli, da tudi kolege malo stiska, kar pomeni, da nisem edini šalabajzer glede te teme! In koliko smo resni, sem že v prvih minutah spoznal, ko smo odprli priročnik in se začeli kregati, katere organe lahko nadzorujemo in katere ne. Edino za srce smo se vsi strinjali, da ga ne moremo nadzorovati, pri prebavi je bil pa že Simon odločno proti, da to pa lahko nadzorujemo! Jaz sem mu nasprotoval, da prebave ne moremo nadzorovati, on pa meni, da jo lahko, da se on sam odloči, kdaj bo šel odmetat. In da se o tem odloča vsakodnevno! Sem poskusil biti pameten, da prebave zagotovo ne nadzorujemo razumsko, da pa mogoče lahko nadzorujemo danko, kdaj jo bomo odprli in odmetali, pa sem takoj dobil od Dena pod nos, da jaz tudi tega zagotovo ne nadzorujem več zaradi mojih let …
Itak da bolj ko smo po priročniku se sprehajali, bolj me je stiskalo, čeprav me je doktor Češarek tolažil, da bo izi in je res veliko znal, ker je popoldne malo ponovil, ampak bolj ko smo trenirali, bolj mi je bilo jasno, da bo izpit brutalen. Ker je priročnika skoraj 300 strani in smo prišli do polovice že povsem izčrpani in panični, ko je bila ura že globoko globoko v noč in je bilo vsem jasno, da se bomo blamirali, je Miha ugotovil, da mogoče bo pa šlo, ker nas bodo izpraševale naše dohtarce. So se vsi olajšano strinjali, da to je to, da izpit bomo tudi z našim znanjem naredili, da se nimamo kaj preveč za sekirat, ampak potem sem jih jaz spomnil, da naša Tinca ima neverjetno veliko potrpljenja in razumevanja, a ko smo to potrpljenje na tečaju preskušali, se ji je enkrat odtrgalo. Upravičeno!
In smo potem vsi naenkrat začeli vpiti, da bomo šli prvi na izpit, ko bo še imela vsaj nekaj potrpljenja, elastika bo počila pa pri tistih, ki jih danes ni bilo na utrjevanju!
In smo takojci lažje zadihali, vsaj plan je, če nič drugega, morda uspe.
Potem nas je pa zlakotnilo in je Potrpin domačo salamo narezal in smo enkrat za spremembo namesto kikirikijev in smokijev dobro in zdravo jedli, a kaj, ko smo se tako nažrli, da nam ni bilo več za živeti, kaj šele za učiti se!
In smo se domov odpeljali, saj imamo še ene pet dni do izpita, človek mora vmes pa tudi kaj spati, ne?! No, tako me je potolažil Češarek, da časa je še dovolj, da v petih dneh se marsikaj lahko noter prinese, a ker se poznam, bom na to računal vsak dan, ko se do izpita ne bom učil. Tam pri “samo še tri ure imam do izpita” bom priročnik pa zagotovo res odprl …
Na naslednjo seanso tečaja za bolničarja bom pa morda tudi jaz lahko prinesel partizansko zgodbico, bomo videli. Ker enkrat vmes me je soseda poklicala, če bova kofe na terasi spila in ko sem ji zdaj že menda petič povedal, da ne morem, ker sem na tečaju za bolničarja, se je kar malo razjezila in zagrozila, da si bo naslednjič nogo zvila, da potem bom pa moral priti, vmes bom pa še kofe dobil …
Aja, pa enkrat vmes me je pasja frizerka klicala, da sva termin za kuzličin lepotilni tretma določila in kaj se bo delalo. In ker prijatelji niso slišali, da se dogovarjam za mojo kuzlico, slišali so samo, da naročam žensko osebo za kompleten servis, plus pranje, ker smrdi, pa povedal sem še, da je bila njena mati vaška kurba, ko sem dobil vprašanje o pasmi, ker je seveda mešanka, so mislili, da se dogovarjam za mojo predrago soprogo in so me kar malo zgroženo gledali …
Ampak vprašanje dneva je bilo pa zagotovo Mihatovo! Je odskakljal na stranišče, ko smo ostali popravljali in ko je Potrpin snel platno, naj bi mu Luka nato podal razpelo, da ga obesi nazaj na zid. Vmes je pa Miha iz sekreta prišel in seveda je moral vprašati.
Luka, zakaj pa Jezusa Kristusa v rokah držiš?
No, morda je mislil, da ga namerava oživiti, kaj pa vem, konec koncev postajamo bolničarji …
