Ko smo brez nadzora odgovornih oseb (beri: odraslih!), je vse bolj, kako bi rekel, neodgovorno, otroško.
Luka leži na tleh, igra poškodovanca. Vid pristopi do njega, kakor smo se učili, od spredaj, da poškodovanec ne obrača glave in si še kaj dodatno ne poškoduje.
Gospod, gospod, ste v redu? Kaj se je zgodilo?!
Fukal sem.
Vid je itak zmrznil, mi pa tudi. Takšnega scenarija na treningih prve pomoči še nismo preigravali.
Aja, ne, ne, fuknil sem! S strehe!
Je bilo že prepozno. Itak da smo se za pol ure izgubili! Ter naštevali poškodbe, ki bi lahko nastale pri najprej omenjeni dejavnosti. Ko padeš s strehe, itak vse vemo. Je naš Samo, reševalec in medicinec, na slemenu strehe opazil dva razbita škorca in se ju odločil zamenjati, ker ni bilo previsoko, se ni nič varoval. Saj če si reševalec, se ne rabiš. Moraš pa potem zamenjati 15 strešnikov na nadstrešku, ki si jih pri padcu razbil ter poklicati rešilca. Vse razbite in poškodovane strešnike nato zamenja tvoj sin, itak …
Smo se malo zresnili, odigrali scenarij do konca, nato smo se lotili lutk. Sem že vnaprej zabičal, da lutk ne smemo zlorabljati, da jih bomo uporabljali le za ta, čemur so namenjene. Masaži srca.
Začuda smo se tega vsi držali. Dokler nismo prišli do podatka, da odraslim otrokom narediš toliko in toliko stisov srca, otrokom toliko in toliko, dojenčkom pa toliko in toliko. Vse tri lutke smo imeli tam. In itak da je takoj padlo vprašanje, kako veš, katero je otrok in katero je odrasel. Pri današnji zgodaj dozoreli mladini res ne moreš točno vedeti …
In je padel odgovor, da otroku se še niso jajčka spustila.
In itak smo potem vsi skočili na našega reševalca z najmanj mesa na kosteh in je šlo vse k vragu!
Pa ti potem naredi izpit za bolničarja …