Dan Civilne zaščite je poseben dan za vse vrste reševalcev. Toliko gasilcev v paradnih uniformah ne vidiš nikjer drugje. Pa gasilk v krilih! Sem kar videl našega šefa, kako razmišlja, da bi tudi v JRS uvedli uniforme s krili za ženski del ekipe …
Je lepo videti ljudi, ki prejemajo priznanja za svoje večinoma prostovoljno požrtvovalno delo, a ker smo pri JRS izkušeni reševalci, smo takoj, ko je moderator pozval vse nagrajence na oder za skupinsko fotko, stekli v predverje. K obloženim mizam …
Ko smo se basali z dobrotami, je pa k nam pristopil v res lepo uniformo oblečen mlad moški. Sem se že malo ustrašil, da je preštel kremšnite, ki sem si jih sicer samo po dve na krožnik dajal, a sem večkrat zaokrožil okoli mize s sladicami in da nas bo kaj pokritiziral.
Pa nas ni.
Je samo povedal, da je z mojimi knjigami začel, ko je prvega otroka dobil. Je prebral Očkov kotiček, od takrat pa bere vse moje, celo blog.
In sem bil, s polnimi usti kremšnit, seveda počaščen, a sem seveda moral vprašati, ko je tako hvalil mojo knjigo, če je kakšen od njegovih treh otrok v zaporu ali kaj podobnega. In ko je odgovoril, da ne, da so vsi pridni, sem potem ugotovil, da mogoče pa ta moja knjiga o biti oče res ni napačna …
Se je nasmejal, saj če me redno bere, potem itak ve, kakšen sem …
Še žal ti bo, za kavo se tudi v Domžale pripeljem! Samo še povej, kaj je CZR in nekega lepega dne potrkam. 🙂
Hvala za kompliment. V res lepo uniformo oblečen mlad moški🤣
Ko boš pa kaj mimo Domžal hodil, pa dobrodošel v CZR Domžale😉
Hehehe, Luka, vsi fotri smo isti. Jaz svoje sinove strasim, da nej pocas zacnejo trenirat zame, k bom v plenicah, gasmasko menda se nekje imam 🙂
To sem povedal že večkrat, pa bom še enkrat. Očkov kotiček me je prvič nasmejal do solz še preden sem imel prvega, otroka mislim, ne zobeka. Kako se je znašel na najini polici s knjigami tistega leta 2004 ali pa je bilo začetek 2005 niti ne vem, vem da je bil od nevemkoga poslan takrat. V roke sva ga vzela, ko se je prvič ponesrečilo in sva se oba nasmejala zraven in nama je na nek način pomagalo čez tiste trenutke. Drugič sem se pa nasmejal ko sem seveda prvič odprl pridelek v plenici in se spomnil gasmaske. Čeprav bruhnil od plenice nisem nikoli, od kahle pa enkrat zagotovo, večkrat pa skoraj. Ko v eni sami klobasi, lepo plavajoči v lulanju, vidiš vse obroke dneva…bljak…. še dons se mi obrne…