Ja, vem kaj si vi mislite ob takšnem naslovu, a to se le vaše pokvarjene misli igrajo z vami. Napačnih lukenj namreč ni …
No, so, včasih so. Recimo v gradbeništvu. Saj ne, da kaj vem o gradbeništvu, ampak danes me je Klemi povabil, da mu nekaj pri hiši pomagam, da bom imel vsaj o čem pisati. Sicer vedno imam o čem pisati, mislil je bolj, da bom imel o čem pametnem pisati …
Me je prepričal s pojasnilom, da ne bo nič težkega, da bova le par žic potegnila s foršplunkom, da ne more sam. In sem prišel, kaj sem pa hotel, da bom imel o čem pisati.
Pa res ni bilo nič težkega. V vkopano cev je porinil foršpan (to zdaj vem, da je foršpan neke vrste trda žica, ki jo porineš skozi vkopano cev, ko na drugi strani ven pokuka, pa na njen konec prilepiš žico, ki jo hočeš imeti v vkopani cevi in na drugi strani foršpan potegneš in tako žico dobiš skozi cev, foršplung je pa nekaj lesenega pod streho, se mi zdi, jebemti te strokovne gradbeniške izraze, sem moral pol ure guglat!), ki je pokukal na drugi strani vrta, na konec je pa zalepil dva UTP kabla za internet in daljinska dvoriščna vrata ter enega debelejšega za elektriko. Jaz sem vlekel, on je rinil in ajncvajdraj je bilo konec. Sem bil kar malo ponosen sam nase, sem si rekel, bom še kosilo doma ujel, pa niti rokavic si nisem rabil natakniti, a ker sem bil že ravno tam in ker pri novi hiši nikoli ni samo en foršplung bova malo u eno cev zarinila, je Klemi pokazal eno drugo cev v jašku, da naj pa tisti foršprung porinem tja, da morajo iti žice še naprej do vrat. Njemu je pa ravno električar prišel, se je moral nekaj pomeniti, ker električarji in podobni mojstri so pri novi hiši najbolj pomembne stranke!
Ampak mene samega pri delu pustiti tudi ni najbolj pametno, a kaj bi to prijatelju razlagal, me itak pozna, zaupa mi le dela, pri katerem res res in res ne morem nenadzorovan česa pokvariti. Ker pri delih, kjer obstaja možnost, da kaj pokvarim, to so pa skoraj vsa, raje kar sam naredi, ker jaz tudi pod nadzorom lahko kaj narobe …
Torej, Klemi se je pogovarjal z električarjem, jaz sem pa porinil. Pa res ni bilo težko, mi je kar dobro šlo, le na koncu se je zaustavilo. Ker vedno se zaustavi na koncu. In sem vlekel in rinil, mi je bilo jasno, da proti koncu, ko mora cev ven iz zemlje pokukati, se malo ukrivi in je tisti foršpang čez oster ovinek težko poriniti in sem rinil in vlekel in rinil, pa ni šlo. Potem sem si pa rekel, de mene tam neka žica ne bo zafrkavala in sem si rokavice nataknil, porinil in je – počilo!
Saj ni krepko počilo, le sredi zabetonirane plošče, iz katere so tri cevi kukale, je eni cevi pokrov odbilo! In sem ves vesel prijatelja poklical in mu pokazal tisto žico, ki je sredi betonske plošče kukala iz cevi, on je pa le mirno odvrnil, da nisem prave luknje zadel!
Sem najprej mislil, da poskuša biti kaj duhovit ali kaj, dokler ni pojasnil, da mora žica priti do vhodnih vrat in ne sredi plošče. Kar mi je bilo potem, ko je pojasnil, kar nekako logično.
Sem tisti foršprung ven potegnil in ga vtaknil v eno od treh cevi (je Klemi še izrecno poudaril, da je vseeno, katero izberem, to res moram poudariti!), ki so pod zemljo šle v pravo smer in rinil, ko da sem plačan, a ni in ni šlo. In sem odnehal, preden kakšno škodo naredim ter se postavil na drugo stran cevi, torej tja, kjer pri vratih iz zemlje pokuka, Klemi je pa rinil. In rinil in rinil in rinil. Pa ni šlo.
Sem predlagal, da morda tisto žico poskusiva poriniti z moje strani in ker boljših predlogov ne blizu ne daleč ni bilo, je sprejel predlog, izvlekel komplet foršpan iz cevi in prišel do mene. Tam pa takoj našel razlog neuspehu – dve cevi sta imeli pokrov, ena pa ne. In očitno sem vtaknil žico v eno od dveh cevi s pokrovom, kaj pa jaz vem, katera je dobra, če rečeš, da je vseeno! Res pa je, da si v cev brez pokrova nisem upal kaj preveč kukati, če je žica že kaj blizu (slišal sem seveda jo), ker toliko pa že vem, da imam samo dva očesa in bi oba tudi rad zadržal!
Sva odpra obe cevi in potem je Klemi spet s svoje smeri porinil in je foršpan mimogrede ven pokukal z lahkoto, potem sva se pa v trgovino odpeljala po pravo električno žico, ker je prej očitno kupil napačno in ko sva žico začela vlači, sva končala, še preden je ven pokukala, ker jo je kupil en meter premalo!
To povem zato, ker vi kot jaz mislite, da je Klemi zdaj že par let čisti car, a mu vseeno občasno še vedno spodrsne, konec koncev je samo človek …
Sva torej tiste žice nekako speljala in potegnila (namesto prekratke sva potegnila tisto prvo kupljeno, ki je bila kar naenkrat še kar dobra!) in sem si mislil, juhej, zdaj greva pa že skoraj lahko nekaj spit, ko sva tako garala, a je Klemi štiri kupe zemlje pogledal, frišno pripeljane, da se vrt malo izravna in sva potem še tisto malo vozila gor in dol.
Mislim, vozil sem jaz, on je pa v karjole metal. Ima dve, tako da še za čikpavzo ne bi bilo časa, če bi še kadil, ker človek ima kondicijo, je metal hitreje kakor sem jaz lahko razvažal …
Domov sva se seveda odpeljala že po trdi temi, ker če hočeš dobiti kaj pametnega za na blog napisat, ne moreš končati podnevi!
Pa tudi če ne bi šla na koncu na pivo, ne bi končala podnevi, res ne!
