Trikratna jama

Klemi, Jure in Yuri naj bi čez vikend obiskali Skalarja, ker je gor še vedno taprava zima z novozapadlim snegom in je vhod v brezno zasut, so spremenili načrte. Si izbrali nekaj lažjega.

Na voljo so imeli Čaganko z mano ali …

In so vsi trije kot nori pritiskali tipko B, še preden se je vedelo, kaj je druga izbira.

Klemi je predlagal Štirnico, nekaj čez 200 m globoko jamo dokaj blizu Čaganke. Saj logika je bila razumljiva in sem tudi jaz z veseljem pograbil alternativno jamo. O Štirnici smo sanjali, še ko je bila Čaganka globoka “samo” 250 m in smo se je, kljub temu, da smo bili samo jamarji začetniki, že malo preobjedli. Predvsem Možato brezno, ki ga je še analogno ovekovečil Pršina (najbolj zgornja lučka na fotki je Anži, ki je še mladoleten prišel v klub in je nama s Klemijem ta podvig dolgo časa na kruh mazal) je burilo duhove, nič ne tajim!

A ni bilo opreme in, predvsem, ni bilo znanja opremiti tako mogočno jamo. Mislim, z najinim takratnim znanjem …

Tokrat smo v soboto zvečer pred bivakom pri Čaganki zakurili, vrgli mesnine na vročino in bili kar sami nase ponosni, kako dobri jamarji smo postali v teh letih, da se takšnega mogočnega brezna lotimo kar mimogrede! V nedeljo opremimo do dna, v ponedeljek razširimo tisto potencionalno nadaljevanje, ki je bilo kakšnih dvajset let nazaj pretrd oreh za tedanje znanje, nato pa pijemo in nazdravljamo novemu uspehu …

No, saj malo smo nazdravili že v soboto, kljub temu, da naj bi nas naslednji dan čakal naporen dan, pa ker se je še ura premaknila (naprej), smo šli spat kar pozno. Vstali pa, kakopak, kar po stari uri, kakor so jim notranje ure narekovale!

Klemi je car, kavica je bila že skuhana (ura je imela pa šele enomestno številko!), pa jajčka so se pekla (konec koncev je bila velika noč), ko sem pa jaz ves zmečkan prišel mimo ponve in hotel tudi malo pomagati, da me ne bodo imeli za povsem brezkoristnega, sem pa v tista jajca narezano čebulo, ki je na krožniku ostala od prejšnje noči, v ponev zabrisal. In še sreča, da sem to storil med hojo in sem se že umaknil, ko se je vse skupaj vžgalo, ker ob tako zgodnji uri nimam refleksov za odskočiti od ognjene krogle!

Kako naj pa jaz vem, da če v vrelo olje streseš tudi malo vode, da vse skupaj eksplodira?!

Kakor koli, mudilo se nam ni, je bil čas za dve kavi, potem sta pa prva odšla Klemi in Jure, da opremita prvi del, kakšni dve uri za njima pa z Yurijem prineseva dodatne vrvi in opremiva, kar ostane.

Yuri se je v posteljo spravil, jaz sem malo bral, potem sva pa odpeketala za prijateljema, ko so tapridni že drugič klečali v cerkvah. Pa ker tam ni bilo najboljšega signala, sva vhod v jamo iskala ko zmešana in ga seveda nisva našla, kajti moj spomin že za tri dni nazaj ni najboljši, kaj šele za petnajst let nazaj!

Sem skoraj obupal in od vandranja po strminah tudi že malo omagal, ko sem končno zagledal vrv, privezano na drevo in prav neugleden vhod v nekoč najmogočnejše brezno Dolenjske. Ki to že dolgo ni več, kajti tudi naključni drvarji, ki smo jih spraševala o Štirnici, če morda vedo, kje je vhod, so odkimavali z glavami in naju proti Čaganki pošiljali!

V lepem, sončnem in vročem zelo zgodnjem popoldnevu sva se podala v temo.

Zahteven in razvejan jamski poligon Štirnice sestavlja niz notranjih brezen, je zapisal Hribar v Dolenjskem krasu ob odkritju jame. Najbolj impresivna je vertikala brezna Devetdesetmeterca in gladke stene 48 m globokega Možatega brezna. Brezna so med sabo povezana z ozkimi meandri in visokimi kamini, ki jih je treba premagati s plezanjem ali prečenjem. Spodnji del Štirnice je dinamično zgrajen. Izoblikoval se je v zelo pretrti in korodirani coni, vzdolž razpotegnjene Velike podorne dvorane, ki jo sestavljajo tri med sabo povezana brezna. Ob prelomu se odpira več stropnih kaminov, med podornimi gmotami kamenja pa so prehodi v končna brezna in možna nadaljevanja.

Moram priznati, da sem komaj čakal, da pridem do Možatega brezna, potem sem bil pa seveda razočaran. Sedemdesetmetrca v Čaganki ga enostavno pelje scat! Kaj naredi ena dobra fotografija …

Nekje na sredini sva ujela prijatelja, ko sta se pri opremljanju ravno zamenjala, naprej v globino naj bi opremljal Jure, do tam je pa Klemi. Smo malo posedeli in pokramljali, potem sem se pa jaz za Juretom podal, da mu pomagam in predvsem družbo delam, ker mi je malo dolgčas postalo. In ko sem se spustil do njega, sem začuden spoznal, da sem usran ko prasec in da z mojih škornjem na prijatelja v globini pada blato!

Štirnico so nam prodajali kot čudovito jamo, ki pa potem na dnu malo blatna postane, ampak če ljudje mislijo, da je Čaganka blatna, potem to samo pomeni, da še niso bili v Štirnici!

Takšnega dreka že dolgo nisem videl! Za prijateljem sem se spuščal previdno ko po jajcih, da ga padajoč drek ne bi poškodoval, čeprav je smer spuščanja odmikal iz vertikale, kolikor je mogel. Ne bom vam opisoval, kakšne zvoke je spuščal pri zabijanju sider, naj le namignem, da jih verjetno najpogosteje sliši le njegova Karin, ko enkrat ni dosegel stene in je prosil, naj ga malo zaniham na vrvi, je pa od mene toliko blata odpadlo, da sem ga skoraj ubil!

Potem sem bil še bolj previden, se sploh nisem upal dotakniti nobene stene in so me noge bolele, ko da mi hočejo odpasti in sva oba stokala ko pri najhujšem seksu, ko sva pa končno pristala na polici, malo nad dnom, da sva poklicala prijatelja, naj se nama pridružita in si malo odpočijeva noge, je pa Klemi le do vrha brezna pokukal in sporočil, da je spust (za naju dol) preveč nevaren in predlagal, da gremo vem.

S čimer sva se takoj strinjala! Ker res ni bilo ničemur podobno! Gor sem se odpravil prvi (pa še vrtalnik je name obesil, ker on ga je imel pa par ur za dol!), Jure mi je, preden sem začel plezati, predlagal, da mi očisti škornje.

Sem bil malo presenečen, nič ne tajim, potem sem pa na škorenj pogledal in bi me kmalu kap!

Namesto škornja sem imel na nogi blatno kepo (v velikosti košarkaške žoge!), nekje globoko v njej pa je bil skrit pantin, ki naj bi ga vpel na vrv! Enako je bilo z žimarjema! Plezanje v takšnih pogojih je bilo ubijajoče in počasno, Jure pod mano je pa vpil, ko je dol letelo. A je bil skrit pod polico, naj sem se še tako trudil zadeti ga, mi ni uspelo …

Plezala sva raztežaj za raztežajem in se čakala, da če je že kaj dol padlo, da ni preveč bolelo …

Na sredini je čakal Klemi, ki sem mu podal blatno torbo z vrtalnikom in ostalo opremo in smo počasi ven pičili. Mislim, Klemi je šel hitro, midva z Juretom sva šla počasi, ker nič ni prijemalo. Ko si po desetih minutah končno uspel odpreti tisto kepo blata z žimarjem in jo pripeti na vrv, je drsela dol, ko si ga na pritrdišču hotel pa odpeti, da ga pripneš na naslednjo vrv, ga pa nisi mogel, ker je blato tako močno držalo …

Možato brezno sem kar malo zasovražil, nič ne tajim, si ga gor grede, ko sem imel čas, zanalašč nisem hotel podrobneje ogledati, malo preden sva ven prišla, me je pa Jure poklical, naj ga pred izhodom počakam. Sem mislil, da hoče iti naprej, da plezam prepočasi, a je povedal, da ga malo skrbi zadnja ožina.

Mene ni, ker sem bil preveč togoten zaradi blata, ampak potem me pa malo vseeno je, a ni bilo hudega …

Smo se odpeljali proti bivaku in sem se, saj vem, da ne boste verjeli, izgubil! Sva z Yurijem tja prišla vsaj deset minut za Klemijem in Juretom, čeprav sva se odpeljala pred njima!

Tam je bil pa že Potrpin, ki je dan prej praznoval rojstni dan in je bil tako ranjen, da še enega praznovanja ne bi zdržal in se je raje kar k nam pripeljal, ker je vedel, da bo bolj kulturno in nam je bogovsko večerjo pripravil.

Smo se v postelje spet spravili bolj pozno in iz njih bolj zgodaj, a na srečo smo načrte spremenili in ni bili treba še enkrat iti v Štirnico. Da bi opremili po drugem breznu in potem širili nadaljevanje … Ker je bil ravno 1. april, je Klemi priznal, da zato ne, ker smo imeli preveč umazano opremo …

Bo Štirnica počakala na prvomajski tabor (ampak ne mene, grem raje na uro pogledat na dno Čaganke!), jaz sem potem pa kar v ponedeljek v potoku že opremo opral, ker če bi se tisto blato na jamarski opremi zasušilo …

In moram priznati, da če mi Štirnica ni uspela hrbta zlomit, mi ga je pa krtačenje blatne jamarske opreme!

Ne pravijo zaman, da pazi, kaj si želiš. Jaz sem bil tokrat v Štirnici trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več …

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja