Dva strička in pisoar

Že zvečer sem bil razburjen, ker sem vedel, da bom moral zgodaj vstati, če bom hotel na sestanek na drugo stran Slovenije priti dovolj zgodaj. Ljudje naj kar govorijo, da je Slovenija majhna …

Sem povedal predragemu predsedniku, da se čisto z lahkoto lahko zgodi, da bo na sestanku brez svojega podpredsednika in da bomo to vedeli šele dopoldne, če me k njemu pač ne bo. A sem zjutraj začuda slišal telefonsko budilko, vstal (vedno žal ne, se samo obrnem in v sekundi spet zaspim), skočil pod tuš, pritisnil kofe in malo časopise preletel, ko sem si pritisnil drugi kofe in bi se že skoraj moral odpraviti, sem pa na telefon pogledal, kjer me je čakalo predsednikovo sporočilo od zgodaj zjutraj, da se sestanek premakne za 3 ure …

Torej sem lahko spil še par kofetov, pa še za na pot sem si ga pritisnil, pa pri predragem predsedniku sem ga spil in ko sva čakala, da bo ura za sestanek, sva si tudi dva kofeta prej privoščila, pa na sestanku sva ga tudi dobila …

Zakaj nabijam o teh kofetih?

Pravijo, da je kava diuretik. To je sredstvo, ki pospešuje izločanje seča, če slučajno ne veste.

Saj jaz tega ne vem, mi pa to pogosto povedo, ko jamarimo, da premalo vode pijem in preveč kofetov in premalo lulam in da bom dehidriran …

Kakor koli, malo preden sem predsednika odložil, sem se pa spomnil, da je kava diuretik in da sem jih požrl čisto preveč, ker me je mehur kar nenadoma opomnil, da bo potrebno odtočiti. Saj ob prvem znaku me panika ne zagrabi, ampak ker na avtocesti ne moreš kar zaustaviti in odtočiti, sem vedel, da moram razmišljati o možnostih, kako odtočiti, preden prideva do predsednikove hiše.

Ko si človek načrt naredi, se malo pomiri.

Mehur pa ne …

Ko sva končno z avtoceste zavila, je že krepko pritiskalo. Ampak panike še ni bilo, ker sva bila že kar blizu hiše. Blizu že, če ne računaš prometa. Ki se je premikal po polževo …

Ej, tastar, je še daleč do tvoje hiše, sem vprašal, ker sva vozila po bližnjici, ki je nisem poznal. Scat me mudi …

Jebemti, se je odzval predsednik, mene tudi. Ampak ni več daleč.

Saj nisem vedel, ali naj bi se smejal ali ne, ko dva otroka, ki se zaigrata in pozabita, da je mehur tu in tam potrebno sprazniti in se na koncu polulata v hlače!

Ampak panike še ni bilo, čeprav je bil mehur blizu eksplozije. Ker hiša je blizu …

Promet je bil počasen in ko sem že krepko stiskal sfingerje, sem končno ugotovil, kje sva in zgrožen spoznal, da do njegove hiše ne bom zdržal. Četudi bi imel dva sekreta v pritličju, o čemer sem najbolj razmišljal zadnjih sedem minut!

Tastar, ne bom zdržal do hiše, uscal se bom, sem ne preveč paničen povedal dokaj mirno, čeprav se me je že malo panika lotevala. Ker če bi bila res eksplozija, bi zaustavil, skočil iz avta in odtočil, a tega v centru mesta pač ne moreš narediti …

Materboga, jaz tudi ne, je bil predsednik naenkrat paničen, tukaj zaustavi, greva v to oštarijo.

Pred oštarijo seveda noben parking ni bil prost, zato sem zapeljal še čez križišče in zaustavil kar na malo širšem pasu ob pločniku in oba sva ven skočila, ko da imava dvajset let manj kot jih imava!

Pa direkt proti oštariji, ko najhujša pijanca, ki bi kačo posesala zaradi žeje, pri rdeči luči pri prehodu za pešce tudi zaradi lepšega nisva niti pomislila, da bi se zaustavila.

V gostilno sva planila ko najbolj opasna kavbojca, vrata so kar butnila. Ker sva se oba prerivala med vrati, kdo bo prvi vstopil, kakopak.

Proti sekretu je prvi zavil predsednik, ker je bil njegov teren, domač, je vedel, kje je.

Dober dan zmedeni kelnarci se mi zdi da sva rekla …

V moškem sekretu, majhnem kot telefonska govorilnica, je bil samo en pisoar. Ob katerem je že zakampiral predsednik. Itak.

Panika je malo popustila, bil sem že blizu odrešitve, a kar strici odtakajo počasi, še posebej, če imajo v riti dvajset kav in nobene odtočitve vmes, je trajalo. Pa še stokal je od ugodja vmes …

Tam je bil še kakalnik in sem hotel tja, a je bil zaklenjen, ključ pa pri točilnem pultu. Do katerega (in potem še nazaj) ne bi več prišel, sem vedel! Poleg je bil ženski sekret. Zaklenjen, Ključ pri natakarici …

Poleg je bil še majhen umivalnik. Zelo blizu sem bil, da odtočim tja, boljše ko v hlače.

A par sekund sem še lahko držal in sem priganjal predsednika, naj pohiti. Je menda hitel, a po zvoku ni nič obetalo, da bo kmalu končal. Je celo predlagal, naj poleg stopim in odtočim, kar sem pa odklonil, bi se raje v hlače, kaj pa vem, sabljanje z moškimi ni ravno moj šport …

Da suspenz ne bo prehud, naj kar povem, da na koncu se je vse srečno izšlo, predsednik je samo enkrat otresel, jaz sem pa zadevo že prej pripravil in sva zamenjavo naredila še zadnji hip, da ni bilo bruke!

Pritisk je bil tako močan, da sem se moral od pisuarja umakniti skoraj do umivalnika, da ne bi razbil porcelana, kar je mojega prijatelja krepko presenetilo, ker strici po navadi s takšnimi pritiski ne operiramo več in se scanja v daljavo tam nekje po petdesetem letu začnemo izogibati.

Kakor koli, sva se vrnila v oštarijo, tam pa so, kakopak, vsi v tla gledali. Niso hoteli vedeti, kaj se je v tistem majhnem sekretu dogajalo, ker ven so slišali samo prepir, prej so pa naju videli le za dober dan med tekom na sekret!

Še kofe, kakopak, ko sva ravno prostor v mehurjih naredila, potem pa klasičen predsednikov trik, ko je ven potegnil debel bankovec, da je kelnarca zastokala, jaz pa potem odrešilno plačilno kartico, česar pa pri njih niso sprejemali. In se je bankovec v bližnji trgovini pač po dolgem času razdrobil na manjše enote …

Tokrat je bilo blizu, nič ne tajim, bi bilo kar hecno, če bi se predsednik in popredsednik pojavila v mokrih hlačah …