Evo, čeprav je skoraj kazalo, da Proteusa, tečaja za nove jamarske reševalce, tudi letos ne bo (lani ga prvič po dolgih letih ni bilo!), se je ta vikend vseeno zgodil. V bolj zgoščeni in natrpani obliki bo, a vseeno!
Dobili smo se že v petek popoldne v Sežani in kakor se spodobi, smo se po večerji spravili v predavalnico. Da se tanovi predstavijo, sedem se jih je ojunačilo! Plus cel kup predlanskih pripravnikov, ki jih letos čaka izpit za reševalca …
Kot vedno sem jih poprosil, naj se nam predstavijo in v nekaj besedah povedo, zakaj si želijo med jamarske reševalce. Pravzaprav tega nikoli niti ne poslušam nadvse zbrano, ker so odgovori predvidljivi. Saj veste, želimo si pomagati ljudem v stiski. Saj zakaj pa bi drugače kdo želel med nas?!
Dobro, pri izboru lepotic je človek pozoren, ker tam so to resne zadeve, nekatere si želijo, da bi se vojne končale in se zato na ogled postavijo, druge se s tem borijo proti svetovni revščini …, pri gasilcih tu in tam dobiš nekoga, ki se rad z vžigalnikom igra in potem gasi (čeprav, roko na srce, tega na tovrstnih predstavitvah verjetno ne povedo!), pri nas pa presenečenj res ni.
No, do zdaj jih ni bilo!
Začel sem z Alanom, ki je sedel na začetku. Kot rečeno, kaj dosti zanimanja nisem imel, a ko se je predstavil in povedal, da je prišel med nas zato, ker je dobil ukaz, sem zastrigel z ušesi. Aha, ja, sem se takoj spomnil, tehnični potapljač, če hoče biti v takšni elitni druščini podvodoplovcev, ga Jani najprej pošlje k nam. Če je dober za pod zemljo, bo tudi za pod vodo, ali kakršna je pač logika zadaj …
Sem mu pokimal, iskrenost mora človek občudovati, ter se obrnil k Mitji.
Zakaj si pa ti želiš med nas?
Ker si mi ti rekel, naj pridem …
Jah, okej, pošteno, če smo že iskreni, bodimo iskreni do konca! Mitja je iz mojega jamarskega kluba, skupaj pod zemljo občasno trapljava …
Sem se obrnil k tretjemu, Vidu. Se je predstavil in mirno pojasnil, da ga mama ni med gasilce pustila, potem so mu pa rekli, naj gre pa med jamarske reševalce. Ker za gorske reševalce so menda prestrogi pogoji …
Sem glasno ugotovil, da letos imamo pa kandidate za pripravnike vse samo po ukazu, a se je potem na srečo oglasila Tinkara, da ona je pa med nas prišla zato, ker bi rada pomagala. Itak so se potem vsi prejšnji trije kandidati takojci oglasili, da oni itak tudi zaradi tega med nas prihajajo, med drugim, kakopak, medtem je pa duh itak že ušel iz steklenice in smo imeli nato predstavitev kandidatk za miss Srednjih Lakovnic …
Sem jih moril skoraj do polnoči, da so nekateri že čisto stekleno gledali, ker nekateri so že zgodaj zjutraj vstali in odpeketali v službo pa niso več navajeni ponočevati. No, verjetno bi bilo hitreje povedati, da tisti dan edino jaz nisem zjutraj vstal in v službo odpeketal …
Sem pa vstal potem v soboto zjutraj. Ker sem vsem zabičal, da odhod na zajtrk bo ob sedem petnajst in sem si budilko naštimal ob sedmih. Ves munjen sem jo zjutraj ugasnil, si oščetkal zobe ter se oblekel. Potrpin, s katerim sva bila skupaj v sobi, je pa še v postelji sedel! Me je nekaj časa začudeno opazoval, potem je pa tudi on vstal, se ofrišal in oblekel, nato pa s kovančki zacingljal in na kofe povabil. Ker tam pri vhodu imajo namreč kofeavtomat. Sem še ves munjen capljal za njim, res nisem jutranji človek, in ko sva spila prvi kofe na dvorišču in enega pricinila, sva molčala, ker na srečo moj prijatelj ni zelo zgovoren človek prve pol ure, za kar sem mu vedno nadvse hvaležen. Še bolj sem mu bil hvaležen potem, ko nama je kar brez vprašanja iz avtomata prinesel še drugi kofe, ki sva ga tudi v tišini požrla, ob čikcu seveda. Pri tretjem kofetu sem pa končno toliko zakurblal, da sem ga že kar malo nejevoljen vprašal, če kaj ve, kje so vsi ostali.
Spijo, je mirno pojasnil.
Priznam, me je kar prizdignilo, kakor da bi še peti kofe spil!
Pa sem jim rekel, da ne bomo nikogar čakali, sem skoraj vzrojil!
Saj ne bomo, je še bolj mirno pojasnil, meni ni bilo pa popolnoma nič jasno!
Nato mi je, kakor da jaz ne bi imel vseh koleščkov v glavi, počasi in zlogovaje pojasnil, da je do odhoda na zajtrk še pol ure!
Verjetno sem ga gledal kot črnc gleda sneg v Afriki, po še eni kavi sva pa misterij končno razjasnila. Zvonila je njegova budilka. No, njegov telefon je zvonil. Ima enakega kot jaz. In prav takšno melodijo za bujenje kot jaz. Ker mi, starejši občani, nastavitev telefonov nič ne spreminjamo!
Okej, misterij, zakaj sem tako zgodaj vstal, je bil razjasnjen, se mi je pa takojci pojavil drugi – zakaj je on svojo budilko nastavil na tako zgodnjo zgodnjo uro!?
Ja, kaj ni super, da ima človek zjutraj v miru čas malo k sebi priti, je bil kakor logičen.
Globoko globoko se nisem strinjal in resno sem razmišljal, če bi za deset minut še v posteljo skočil, saj če na turbo spim, je to kakor 15 minut, kar bi bilo že 15% celonočnega spanca, ki sem ga uspel ujeti, a takrat so pa že drugi začeli kapljati in kakor se spodobi za pridne učence, so začele kapljati tudi dodatne kave. Ki so me zmedle, tako da nisem skočil v posteljo, smo se kar na zajtrk odpeljali.
K naši mizi je strežnica prva prinesla umešana jajca s pečeno klobaso. Kar šest ogromnih krožnikov je držala v rokah in Maksi ji je enega vzel ter jo poprosil za prazne krožnike še za nas ostale, ker da to je preveč za njega, da bo še drugim potalal, a meni se ni ljubilo čakati in sem ji kar drugi krožnik z jajci iz rok vzel ter ga predse postavil. Ter se precej dela lotil, ker prej bom pojedel, prej bom lahko šel na kofe, a bolj sem jedel, več je bilo vsega skupaj. In ko mi je bilo že kar malo slabo od hrane, ker zjutraj sicer nikoli ne jem, mi je nekdo zaupal, da vsega pa le ne rabim pojesti, ker je k vsaki mizi, za katero nas je sedelo po šest, pripadal le en krožnik!
Pa kako naj jaz to vem, če nisem jutranja oseba, vas prašam!?
Sem odšel ven na teraso, da si kofe v miru spijem, vmes je pa Klemi h kombijem odnesel velik zaboj. V katerem so bili lunch paketi s sendviči, sadjem in vodo za vse, saj smo se odločili v steni le kratko pavzo za malico vzeti, da ne izgubljamo brez veze časa še z vožnjo na kosilo v hotel in potem spet nazaj, itak bi si potem pozno popoldne obilno večerjo privoščili.
Presenetljivo dokaj hitro smo jih uspeli nagnati v kombije in presenetljivo hitro smo bili v kamnolomu. Reševalci so opremili steno in postavili tudi poligon za sprejemni izpit za nove, potem smo pa čas preverili, koliko povprečen reševalec potrebuje za ne zelo zahteven poligon (postavil ga je Tičar, ki sem ga prosil, naj ne divja preveč!) in smo se dela lotili. V transportno vrečo smo jim nametali kamenje (saj lahko bi jim dali vrtalnike in opremo, kakršno ponavadi nosimo po jamah, a so jo potrebovali reševalci) potem so pa eden za drugim zadevo preplezali, mi smo jim pa čas merili. Ki ni smel biti daljši od dvakratnika časa, ki ga je postavil malo zabremzani Tičar!
Tinkara se je na vrvi odpravila zadnja, je medtem zelo zelo pozorno opazovala kolege, kakšne tehnike uporabljajo pa to, ko je zakampirala na napeti prečnici, se je pa glasno pridušala, da je bila pa prav zanjo pa najmanj v skrbeh!
Jap, gledati ali delati je čisto majcena razlika …
Ko sem že pri besedi, moram povedati, da so sprejemca vsi naredili, ker, roko na srce, ni tako težak, le dol ne smeš pasti, smo pa z lahkoto ugotovili, kdaj je bil na vrveh potapljač. Ima posebno tehniko glasnega dihanja, neke vrste sopihanja, podobnega dihanju starih maratoncev nekje blizu cilja, pa moker je bil tudi tako, kakor da je ravnokar iz vode prišel …
Potem smo se podili po vrveh in manevrih, okoli enih, ko so se že vsem želodci oglašali, sem pa predlagal pavzo in lunc pakete gor v senci in so bili vsi takojci za. Smo posedli pod drevesa v mehko travo in čakali, da nam paketki v naročje padejo, paketki nam pa nikakor niso hoteli v naročje pasti! Vse kombije smo dvakrat detajlno preiskali, paketkov s hrano pa nikjer! Pa kombijev ni bilo 7!
Seveda smo potem s forenzično preiskavo kmalu ugotovili, v katerem grmu tiči morilec! Klemi je pakete postavil zadaj za kombi, ker je bil ta zaklenjen (saj ne, da kaj s prstom kažem, a bil je velenjski kombi, Denov!), reševalci so pa, kakor se za reševalce spodobi, ko se jim mudi na delo, samo v vozilo poskakali in odbrzeli!
Priznam, da mi je bilo nerodno, ko sem poklical v hotel, če je kdo pakete s parkinga na recepcijo nazaj prinesel, ker me ženska itak ni razumela, kaj jo sploh sprašujem, le zagotavljala mi je, da nam je ona pakete dala, da majkeji! Situacijo je rešil Erki, ki je skočil do hotela po hrano, da jo zabriše v biokontejner, ker kaj si bodo pa ljudje o nas mislili, potem bi skočil pa še v Mercator po nove sendviče. Mi smo itak protestirali, da smo lačni, da naj kar tiste sendviče prinese, da kdo bo čakal na gospo Slavico, da bo 35 žemljic prerezala in 70 rezin posebne salame, a se Erki ni dal. Da če tisto pojemo, ki se že 5 ur marinira na vročem soncu, dva tedna ne bomo nič delali, le na sekretu bomo sedeli.
Pa da skrajšam suspenz, smo pojedli tiste sendviče in jabolka, ker je bila zadeva na Erkijevo presenečenje še ful mrzla. Malo je pomagalo, da je bila v senci, malo pa, da so bile poleg zelo hladne plastenke vode …
Delali smo skoraj do večera, potem nekaj povečerjali, nato seveda še predavanja, pa ker to še ni bilo dovolj, smo potem še zunaj na dvorišču debatirali, ko da se že sto let nismo videli, dokler ni prišla gospa varnostnica in povedala, da bo počasi dovolj, da ob takšni uri že vojaška policija okrog hodi. Nima blage, kaj to sploh je, a je zaleglo, smo se pobrali v sobe in sem z noči z nedelje na nedeljo uspel celo malo več spati, ker nisem takoj vstal na Potrpinovo budilko, sem počakal, da je šel najprej on v kopalnico …
Lunch pakete nismo pozabili in tudi bolj nasitni so bili. Ker sem jih namreč v hotelu poprosil, če malo pojačajo zadevo, da ljudje cel dan na soncu delajo v kamnolomu ko črne živine, da rabijo hrano in so res kruh pol centimetra bolj debelo odrezali …
Kaj je bila šala vikenda, sprašujete? Ko je Maks tanovim pojasnil, da če kje vidijo zeleno prasico ležat, jo morajo k nosilom odnest. Namreč, edina torba zelene barve je torba, v kateri je oprema za nosila in mora biti vedno pri nosilih. Prej se je vedno izgubljala, ko je bila rumena ali rdeča, jo je kdo odnesel naprej ali kaj, odkar je edina zelene barve, reševalca z njo na hrbtu takoj opozorijo, da jo mora odnesti k nosilom.
Kje je šala? Maks je pokazal na zeleno transportko, tanovi so pa vsi Katarino v zelenem kombinezonu ob njej gledali …
Ja, na koncu na analizi so tanovi povedali, da so zadovoljni. Če smo zadovoljni tudi mi z njimi, bomo pa čez kakšen mesec povedali. Zaenkrat dobro kaže …
