Sklep o ustavitvi postopka

Vsake toliko srečaš pametnega človeka, še bolj poredko pa pametnega in duhovitega. Še bolj poredko, če sploh kdaj, pa takšnega človeka srečaš v javni upravi! No, jaz sem ga. Gozdarskega inšpektorja-svetnika Boruta, ki mi je pred kratkim zaradi zapisa na blogu poslal vabilo na zaslišanje. Na blogu sem namreč, kot seveda znam, opletal z jezikom in pisal, kakšen frajer sem, ker z mojim Ladkotom divjam po hostah cele noči in se je odločil, gozdarski inšpektor namreč, tovrstnemu početju narediti konec. Kar je seveda pohvalno, če bi bili moji zapisi povsem resnični in faktografski. Kar pa niso, ker sem pisatelj, ki mu domišljija itak preveč dela. In kaj dodam. Ko sem čakal na zaslišanje, sem se najbolj bal, kako človeku, pa še inšpektorju povrhu vsega, razložiti, da pač gobcam. Kako razložiti resnemu človeku, da lahko drug človek, ki naj bi bil tudi resen, iz ene ali dveh voženj naredi vožnje po cele noči. Kako mu sploh razložiti kar koli, da te ne bi kaznoval zaradi nečesa, kar si napisal, naredil pa ne?!

No, pa se je izkazalo, da je inšpektor razumen človek, ki ve, kaj je pisateljsko blebetanje in je v obrazložitev zapisal, da ne more z gotovostjo trditi, da sem res kršil predpise, ki govorijo o prepovedi voženj z vozili izven gozdnih cest in  da je (POZOR!) “inšpektor med drugim prečital knjigo Neizstreljeni naboj, katere avtor je g. Šinigoj, ter ugotovil, da je v resnici nagnjen k pretiravanju oz. k spreminjanju dejstev zaradi dramatičnosti.” 🙂

sklep-a sklep-b

Evo, oproščen krivde, ker človek ve, kaj je pesniška svoboda in kurčenje  za šankom, za kazen, ker je sploh pomislil, da bi jaz lahko kršil zakon, si je pa kar sam pokoro naložil  – prebral je moj roman. In potem pronicljivo ugotovil, kar še noben književni kritik ni, da sem gobcač, kar je pa čista resnica …

Smučanje z rednecki

Lepo vreme in ogromno snega. Vogel. Bi si človek lahko želel še kaj več? Težko, če je smučar, a tudi to včasih ni dovolj za popolno zadovoljstvo, kajti v vsak raj se mimogrede splazi tudi kakšna kača. Vrste pred vlečnicami me pravzaprav niso motile, sem že v letih, ko človeku malce predaha po spustu kar prija, a kaj, ko si med čakanjem prisiljen poslušati tudi glasbo po izboru lokalnega podajalca sider. Ne vem, ali so starši teh podajalcev sider bratje in sestre, zagotovo pa so si v najbližjem sorodstvu starši ustvarjalcev glasbe, ki sem jo bil proti svoji volji prisiljen poslušati cele dneve. Toliko bebavih rim, tako kretenskih besedil, tako nagravžno (ne)prikrite spolnosti in omenjanja seksa že dolgo dolgo nisem slišal. Kdo to producira, kdo to konzumira!? Mislim, konzumira po svoji prosti volji?! Vsakič znova, ko sem prišel do sidra (ali zastarele sedežnice, ki sem jo na Voglu drsal že pred dvajsetimi leti!) in sem želel vprašati, ali poslušam radijsko postajo ali posneto zgoščenko, me je zanesen in vesel izraz na obrazu podajalca sider in po ritmu tancajoče nožice prepričal, naj tega ne storim. Ker bom povzročil konflikt, saj človek mojega kulturniškega zgražanja zagotovo ne bi razumel! Tu in tam sem sicer slišal kakšno nerganje, predvsem staršev majhnih otrok, za katere je pravzaprav vseeno, ali retardirani pevec poje Usedi se na mojo banano ali pa bi moledujoče cvilil Natakni se na moj kurac in za katere je pravzaprav vseeno, ali bebava blondinka poje Ne grem na kolena ali pa bi užaljeno krakala, da kurca pač ne bo vzela v usta (zaradi kakršnega koli razloga pač ne!), to pa je bilo tudi vse. In ta dva primera sta bila od vsega repertoarja, ki sem ga bil prisiljen preposlušati po nekajkrat, še med najbolj nedolžnimi!!!
Res, če bi mi kdo dokazal, da tovrstno »glasbo« posluša več kot pol Slovencev, si prostovoljno oblečem trenirko (ki je sicer sploh nimam, a si jo nemudoma kupim!), sedem v avto, navijem turbo folk musko na ful in si brundam, da naj se Prešeren in Strniša jebeta, ker itak nimata pojma o poeziji!

img_1610_resize6 img_1561_resize1 img_1571_resize1 img_1585_resize1

Najbolj žalosten pa je bil pogled na tujce, ki so v vrsti čakajoč na poskočne viže migali z ritkami, besedila na srečo itak niso razumeli. In sem se spomnil tiste reklame, ko se švedska družina spoka v avto in odpelje, iz radia pa se zasliši pesem I wanna fuck you in the ass. Punčki zadaj se spogledata in muzata, ata in mama pa med vožnjo veselo migata ob ritmu. In, ja, uganili ste, reklama je bila za šolo učenja tujih jezikov. Kaj pa s takšnimi popevkami reklamirajo nekatere slovenske radijske postaje, mi ni jasno. Mogoče hočejo narajcati čim več Slovencev, da bi bolj fukali in v perspektivi imeli več otrok, da ne bomo izumrli?!?

Ko blog preberejo tudi tisti, ki ga ne znajo brati …

Pred leti, ko mi je Matjaž Pikalo razlagal, da ga tožijo zaradi nečesa, kar je zapisal v leposlovni knjigi, sem le nejeverno zmajeval z glavo in potem še bolj nejeverno spremljal proces, pri Bredi Smolnikar sem se, kljub temu, da ne verujem, pogosto prekrižal, pri Vojnoviču pa sem se samo še smejal. Res. Kdo od normalnih bi šel in tožil pisatelja za besede, ki jih izreče v leposlovnem delu fiktiven junak?!

Ja, v Sloveniji je vse možno. Ne, moram se popraviti. Ja, v Sloveniji je res možno čisto čisto vse! Sam sem pisatelj že debelo število let in dasiravno moja prva knjiga Vojake ubijajo, mar ne? ni izšla v času Jugoslavije, kar je bilo nekako logično, saj sem v njej popisoval vojaka/dezerterja iz JLA, ki je tedaj pri nas še veljala za nekakšno kovačnico bratstva in enotnosti, drugih težav zaradi svojega pisanja nisem imel. Vsaj ne vidnih … No, pred PAR DNEVI pa sem začel pisati tale bogi bogceni blogec, v katerem opisujem svoje neumnosti, ki prav zares nikogar ne zanimajo, kar dobim obvestilo od ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, inšpektorata za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Priporočeno, s povratnico. Evo, saj mi je nerodno priznati, a sem najprej pomislil, da mi je kak daljni daljni sorodnik kakšno njivo zapustil ali travnik, pa je bilo vse kaj drugega.

Vabljen sem namreč na zaslišanje (tudi nekakšne sankcije so noter omenjene) v zvezi z vožnjo z vozili po gozdu zunaj gozdnih cest.

vabilo na zaslišanje

S tem seveda ni nič narobe, celo veseli me, da nekdo v tej državi budno bdi nad nepridipravi, ki povzročajo škodo po kmetijstvu, gozdovih in prehrani, a bolj me skrbi, ker so do tega mojega zločina prišli s pomočjo mojega bloga. Ki ga ustvarjam šele par bogih dni. In v katerem itak pišem na sebi lasten način (tak pač sem), torej pretiravam, dodajam, odvzemam in zamolčim, v zelo širokem smislu Licentie Poetike. Prijatelji itak pravijo, da lažem ko pes teče. A to je stvar gledišča, itak, jaz se branim, da mogoče le tu in tam kaj polepšam, da je bolj zanimivo ali duhovito. Kakor koli že, res me je udarila kriza zgodnjih poznosrednjih let, ker sem že gospod v zgodnjih poznosrednjih letih, res sem si nabavil hudo terensko vozilo s še hujšimi ruskimi ortokramparskimi gumami in res sem ga krstil za Ladkota, res se tu in tam tudi v hosto zapeljem in res sem o tem tudi napisal kratko zgodbico za ta brlog, ki ga pravkar berete, a to seveda še ne pomeni, da je vse, kar napišem, tudi res. Ker se včasih lažem, nič ne tajim. Včasih se pa tudi ne, tudi nič ne tajim. Sem pa nadvse vesel, da je vsaj eden od treh obiskovalcev mojega brloga opazil crime in progress in pozval kriminalca na zaslišanje … Se mu bom odzval, jasno!

P.S. V svojo obrambo in da bo resnici zadoščeno, pa le moram dodati, da se NIKOLI ne vozim izven cest!

Drva

Hja, zima je huda, indijanci že dva meseca drva pripravljajo, jaz sem pa danes dobil drugo pošiljko letošnjih drv. In sem napravil klasično začetniško napako – včeraj sem vsem povedal, da bom danes potreboval pridne roke. Ker vsi moji prijatelji dobro vedo, da vzamem tudi tiste, ki imajo eno levo in drugo leseno, so seveda nekam pomrknili. V globoko ilegalo takorekoč! Le Klemi se je prijavil, pa še to samo zato, ker ga je Suki povabil na štihanje vrta in je med dvema grozotama izbral manjšo. Poklical sem še Krstota, ki ima traktor, in poklical sem Kruha, ki ima drva. Je bil sicer na Trški gori z lepimi dekleti in je fotografiral lepo vreme, a biznis je le biznis in je prišel. Krsto je prihitel z ogromnim traktorjem, ki je še prav prijetno dišal po kravjem dreku, saj je malo prej še nadlegoval okoličane s špricanjem, s sabo je prinesel tudi delovno obleko za Klemija. Ki je na delo prišel kakor na ohcet, ves nov. Ko si je kombinezon navlekel nase, je bilo delo takoj lažje, saj mu je Krsto prinesel poletni model z odrezanimi hlačnicami, a podarjenemu oblačilu pač ne gledaš v hlačnice. Naložili smo ajncvajdraj, kakor bi rekel Siki in se odpeljali proti moji hiši. Vozil sem zadnji v koloni, ker Krsto nima luči na prikolici, pa tablice tudi ne, kar mi je celo odgovarjalo, saj jaz pa prve tablice nimam in sva se kar lepo dopolnila. Tudi zložili smo skoraj ajncvajdraj, le Klemi se je malo pootročil in na vsak način želel, da si polena mečemo, ne podajamo iz rok v roke, ker se mu ni dalo sprehajati. Sprehajati smo se morali pa zato, ker nas je bilo premalo. Premalo nas je bilo pa zato, ker so imeli vsi izklopljene telefone ali se niso javili ali pa so morali nujno nekam oditi. Zmagovalec je bil seveda Šventi, ki se je mirno zlagal, da mora v Maribor. Sem mu zagrozil, da bom prišel preverit in sem prepričan, da je v Štajersko prestolnico odšel en dan bolj zgodaj kakor je načrtoval. Da mu le ne bi bilo treba priti k meni. Saj ga po svoje razumem, ker za jesti nisem nič pripravil, soproga je šla pa v gledališče. Spili smo torej le kavo in nekaj piv. Potem smo z Ladkotom spremljali Krstota domov (saj veste, nima luči!), ki je samo parkiral traktor, vzel nekaj suhih klobas in smo odbrzeli v hosto (njegovo, da ne bo pomote!). Še malo Ladkota stestirat po blatnih poteh, zdaj ko je sneg že izginil. A ker še ni bilo dovolj fizkulture z drvmi, se je Klemi, ki je šofiral, tako nagravžno zakopal, da smo se ven kopali vsaj dve uri, on pa je mirno sedel v vozilu, kadil in poslušal glasbo. Zakaj je sedel v vozilu, medtem ko smo mi dvigovali vozilce, podlagali, kopali …? Ker je bil še vedno oblečen kot za na ohcet in se ne spodobi takšen strašiti po hosti …

140220091 20090214-_mg_2924

Ko sem se pripeljal domov, se mi je pa še Luka zahvalil, da sem ga klical ravno tedaj, ko ga ni bilo pri telefonu, čeprav bi mi prišel zagotovo rade volje pomagat z obema rokama, pa U. se je oglasila, ki je včeraj tudi svoje rokice ponujala, a je zažurala in sem jo ob 15. uri dvignil iz postelje. Naj niti ne omenjal, kakšen glas je imela!

P.S.

Pred leti sem bil z očetom na obisku pri njegovem prijatelju in ko smo ravno kofetkali, je noter prišel nek njegov znanec in ga vprašal, če bi mu prišel takrat in takrat pomagat, zidal je hišo. In je ta očetov prijatelj izginil v sosednji sobi in ga nekaj časa ni bilo, nazaj pa je prišel z veliko fotografijo, na kateri je bila v gasilski pozi skupina ljudi.

“Poišči se tle gor,” mu je rekel.

Človek je gledal in iskal in na koncu povedal, da ga na fotki ni.

“No, tle so pofotkani vsi, ki so pomagali, ko sem jaz hišo delal,” je bil kratek in jasen očetov prijatelj.

Moram povedati, da sem tudi jaz naročil fotografa za moje spravilo drv?! 🙂

Mamina pesem

Saj zadeva je že stara in jo verjetno poznate, a kljub temu. Da se vidi razlika med mamami in očeti. Mama dela dramo, oče pa le zamrmra dej mamo vpraš in bere časopis naprej! Po možnosti sporstke novine ali kaj podobno poduhovljenega …

Sivc z Vrha pri Ljubnu

Napredek je hecna zadeva, nekaj stvari se izboljša, a se hkrati tudi poslabša. Paradoks? Niti ne. Vzemimo za primer eskimske pse, ki so jih nadomestile motorne sani. Z njimi prideš dlje in hitreje (če se seveda ne pokvarijo), a jih v kritični situaciji ne moreš pojesti. Saj ne, da bi kdo hotel jesti pse, a če ti gre za nohte … Ali, še boljši primer, voli in traktorji. Vol je analogni traktor, ki je pred pojavom motorizacije opravljal vsa pomembna kmečka opravila, danes pa pospešeno izginja. Skoraj se ga ne da več videti, razen v živalskem vrtu! Povozil ga je čas, žal …

Franc Staniša iz Vrha pri Ljubnu je dopolnil 60 let ravno na dan, ko me je, meškega možaka, firbec prignal na njegovo kmetijo, ki spada med tiste z najstarejšo tradicijo v vasi. O izginjajoči se živali sem se namreč hotel pozanimati pri človeku, ki o njej ve veliko. Franc je z voli začel delati že pri enajstih letih, ker je bil šesti otrok od sedmih in je bil njegov oče že v letih, zato časa za postopanje pravzaprav ni bilo. Pri 5 hektarjih obdelovalne površine in 11 hektarjih gozda ter seveda vinogradu dela ni manjkalo, pridnih rok nikoli ni bilo preveč. In če so bile roke pridne, tudi lakote v hiši ni bilo. Voli so bili pri njih doma kot delovna živina že od nekdaj in kakor je danes pri vsaki hiši nuja nekaj traktorjev in par živinčet, je bila včasih v hlevu obveza par volov za delo in krava za mleko in teleta. Koliko volov je bilo v hlevu, je bilo odvisno od velikosti posestva, ponavadi je zadoščal en rep, ki si ga občasno po potrebi (za težja dela, recimo oranje) združil s sosedovim. Voz in plug sta bila ista kot za konja in na moje vprašanje, zakaj bi kdo raje imel vola kakor konja, je bil Franc pragmatičen. Ko se konj »iztroši«, ne gre v dom za ostarele temveč na mrhovišče, vol pa v lonec in je tudi na koncu od njega korist.

_mg_1325 _mg_1329 img_1414


Vse to mi je mimogrede razložil kar med potjo do hleva, kjer naj bi bil predstavljen njegovemu Sivcu. Vstopila sva h kravi, biku, volu in teletu, da si zadevo pobliže ogledam, a me je zelo hitro odneslo ven. Pa ne zaradi vonja, da ne boste mislili, da sem kak mehkužec, ampak bik me je prav postrani pogledal. In čeprav je bil privezan, nisem hotel tvegati. Zato sem vstopil pri jaslih (zdaj živino hranijo od spredaj, da ne prihaja več do nesreč) in že na prvi pogled je bilo vse jasno. Bik je bil videti kakor kakšen prav zloben ulični pretepač, s široko glavo in močnim vratom ter kipečimi mišicami, vol pa je bil njegovo pravo nasprotje. Miren, prijazen, radoveden, z manjšo glavo in z ne tako očitnimi mišicami. Bik me je opozarjal, vol pa vabil. Kakšna razlika zaradi samo enega manjkajočega dela! Ko je moški teliček star med dvema in tremi meseci, se ga kastrira in iz njega zraste vol, ki se od svojega »obdarjenega« brata ne bi mogel bolj razlikovati po karakterju. Kot noč in dan. Bika sem se torej ognil, kolikor se je dalo in stopil k Sivcu in Francu, ta je kar bruhal podatke. Pokazal mi je volove zobe in povedal, kako po njih oceniš starost, kar je bilo včasih zelo pomembno, ko jih je še kot fant kupoval v Metliki ali Karlovcu, kajti za vzrejo ni bilo ne časa ne hrane. Da ga je čez Gorjance prignal domov, je potreboval okoli 10 ur. Vol je moral biti star okrog dve leti, da je že k pameti prišel in da je bil dovolj močan, kar je pomenilo, da je imel okoli 600 kg. Ko je bil star čez 6 let, je lahko dosegel težo do ene tone, a takrat so bili bolj ali manj zanimivi le še za mesarje. Vol lahko živi deset let, a ga kmetje nikoli niso obdržali toliko časa, največkrat so ga prodali naprej na sever že čez leto ali še prej. Kako težkega (in močnega in ješčega) vola si imel v hlevu, je narekovala velikost posestva in obseg dela. Premočan vol ni bil izkoriščen, jedel je pa veliko več. Kako močan je vol, Franc ni vedel natančno, bi pa znal praktično pokazati, ker na kmetiji so vse stvari zelo praktično zastavljene. Jermiček (jarem je za par volov) je bil ponavadi iz orehovega lesa, ker je lahek, mehak in ne poči prehitro, praktičen in enostaven, vse ostalo pa tudi, ker komplicirati ni bilo časa! Voz je bil tako oblikovan, da si natančno vedel, koliko naložiti drv ali sena ali česa drugega za posameznega vola, da ni bilo potrebno tehtati in se ni moglo zgoditi, da bi vola uničil. Ker je bilo to delovno živinče včasih ključnega pomena, so zanj lepo skrbeli. Ko so recimo poleti orali, so ga prej dobro nahranili, največkrat z deteljo, ki je bolj močna hrana, po dveh urah dela na soncu pa so ga vrnili v hlev, da se je ohladil, spet najedel in napil, šele potem ponovno na delo. Čustvene navezanosti na žival sicer ni bilo (no, roko na srce, saj na traktor se danes tudi čustveno ne navežeš!), a je bila pri hiši dlje, če je bila pridna. Ceneje ga je bilo kupiti »neuhojenega«, kar je pomenilo, da si ga moral sam naučiti za delo v brazdi ali pred vozom, za kar si potreboval do deset dni, si ga pa potem lažje prodal naprej, že šolanega in malo porejenega. Za komande je pa Franc moral že malo pomisliti, kar nekaj let že ni delal z njimi: na »ej« se vol ustavi, z »gijo« gre naprej, s »cabe« zavije desno, s »hajs« pa levo. Rikverc ima tudi, le komande posebne za vzvratno vožnjo ne …

Franc je v mladih letih včasih tudi do trikrat letno romal v Metliko po novo žival, kar je pomenilo dodaten denar pri hiši. Če je vol krepko delal, so ga morali tudi podkovati, da si ni poškodoval parkljev, kar pa je bilo težaško opravilo, ki je zahtevalo pet ljudi. Žival so obuli v posebni ploščici, za vsak parkelj posebej, za vsako nogo so potrebovali najmanj 15 minut, na prvih nogah so se podkve prej izrabile. Zakaj toliko ljudi, če vol ni zloben? Pri podkovanju sicer ni bil zloben, ubogal pa tudi ni!

Kakor koli. Zakaj danes volov ni več, je popolnoma jasno, nadomestili so jih traktorji. In z njimi en človek lahko naredi veliko veliko več. Ter hitreje. Za kar pri vsem skupaj pravzaprav sploh gre. Pravo vprašanje je, zakaj bi danes sploh kdo še hotel imeti vola. In odgovor je enostaven ­– največkrat zaradi mesa. A za meso so za rejce bolj zanimivi biki, ki se hitreje zredijo, vole pa imajo le še tisti, ki so nanje vezani čustveno, kakor koli se to že čudno sliši.

Sivc se mojega obiska ni kaj preveč razveselil, saj se najbolj udobno in varno počuti v hlevu in mu trava ter odprt prostor ne dišita najbolje. Verjetno je bil vesel, ko se je vrnil v svoj kotiček, a dolgo ne bo več v njem, ker bo kmalu dosegel želeno težo. Je pa krava poleg njega breja in ne dvomim, da bo Franc iz telička spet kdaj »naredil« to čudovito, ogromno in mirno žival …

img_1398 vol-5 vol-1 vol-3

Fotke je prispeval Robert Kruh, nekaj je tudi mojih, objavljeno pa je bilo v Nedeljskem dnevniku.

LADKO

Ladko v akciji!

Zadnjič sem se z znanim slovenskim pisateljem peljal proti Ljubljani (v njegovem nadvse dragem avtomobilu, jasno) in človek je kar naenkrat zaklel, da mu gre ta kriza ful na k… Ker meni ne gre, saj na srečo nimam presežka denarja, da bi ga vlagal v razno razne finančne sklade (in to je, vsaj zaenkrat, edino veselje nas revežev!), sem mislil, da kaj veliko materiala za pogovor pač ne bo, dokler ni dodal, da je zadnjih nekaj kilometrov računal, koliko denarja se je v plehu peljalo mimo in da to že ne more biti kriza. In sva se potem vso pot naprej skupaj zabavala z računanjem. On je govoril znamke avtomobilov (ki jih jaz ne poznam sploh) in koliko koštajo (kar se meni sanja še manj!), jaz pa sem računal. Na mobitel, jasno, saj nisem kakšen fizikalec, dasiravno ne vlagam v finančne sklade. Moram reči, da sem bil nadvse začuden nad končno vsoto pleha na kilometer slovenske ceste, še bolj pa nad cenami posameznih vozil. OK, tole pišem že kakšen mesec kasneje, zato sem znamke vozil in njihove astronomske cene že pozabil, mi je pa v spominu ostala lada niva, ki je v nekem trenutku prismrdela nasproti. Ko sem ga vprašal, koliko prištejem za to terensko vozilo, je samo zamahnil z roko in odvrnil, da to sranje košta manj, kot sva midva dala za kosilo in že začel cediti sline nad mercedezovim terencem, ki mu je sledil poršev terenec in malo z njim avdijev terenec in nato … Saj ne, da bi moral braniti Ruse ali njihova vozila pred komer koli, a sva kasneje vseeno udarila debato tudi na to temo. Zakaj kupiti ogromnega, dragega terenca prestižne znamke, če z njim niti na travnik ne moreš, ker se ti ga zdi škoda, če pa ga že spraviš na teren, te v off-road zmogljivostih naščije že čisto navadna, usrana in skoraj zastonj lada niva. Prijatelj je na koncu priznal, da je za teren res boljše kupiti zastonj nivo, jaz pa sem se, domov prišedši, nemudoma usedel za računalnik in pobrskal med rabljenimi vozili. Ker, kdo pa si v življenju še ni zaželel terenskega vozila, vas vprašam? No, verjetno si ga kdo še ni, zato moram vprašati drugače: Kdo od PRAVIH možakov pa si v življenju še ni zaželel terenskega vozila? No, vidite. A rezultati niso bili najbolj optimistični za moj nadvse plitvi žep, čeprav sem gledal samo stare nive. Sanje sem nemudoma pokopal, le na dopoldanski kavici s Klemijem sem jih še za kratek hipec obudil v življenje, a je bil že ta kratek hipec dovolj, da so sanje spet obljubile realnost postati. Kajti, danes so dovoljene sanje, jutri pa je lada niva že lahko v vaši garaži! Klemi se je takoj spoznal v terminu pravi možak, ki si zaželi pravega pravcatega džipa in je izkoristil priložnost. Ponudil mi je partnerstvo. In čeprav v kompaniji še krava crkne, pravi pregovor, sva kar mimogrede udarila v roke in najela vsak svoj kredit, kriza gor ali dol! Ni bilo časa za razmišljanje, na internetu sva nemudoma izbrala svojo lepotico (ki je, mimogrede, le malo mlajša od mene in kar nekaj starejša od mojega mlajšega partnerja), v naslednjem hipu pa sva bila že na drugem koncu Slovenije, bogu za hrbtom. Da si ne bi premislila, ker če bi idejo prespala, od najinega džipa ne bi bilo nič, to vam zagotavljam. Prodajalcu je zagotovo ritka ploskala, ker takšnih kupcev zagotovo še v življenju ni imel! Je hotel odpreti pokrov motorja, pa sva mu to preprečila s prostodušnim priznanjem, da lahko tisti motor sicer pogledava, a kaj dosti nama to povedalo ne bo, da naj nama raje ceno spusti za 100 evrov in pove, kje se prešalta v štirikolesni pogon pa koj pljunemo v roke! In je mojster povedal, da ima lada niva stalen štirikolesen pogon (jupijej!), da tavelika ročka je za reduktor, kar še poveča prestavna razmerja in je štirikolesen pogon še bolj opasen (juhej in juhej!), da tamala ročka je pa »špera« in da to je pa le za najhujše primere, ko res ne moreš ven iz kakšne hude jebovine (trikrat hura!) in da z njo morava pa pazit, ker je res strupena pa to. Sva plačala, registrirala (tudi pri registraciji sva bila malo bolj vesoljska, ker ko me je uradnica vprašala, če potrebujem zeleno karto in nisem vedel, kaj je to, da je morala pojasniti, da je to za tujino, sem mirno rekel, da ne, ker bom samo po hostah divjal) in že sva letela proti Dolenjski.

_MG_1416.jpg_MG_1396.jpg_MG_1403.jpg

Na tem mestu moram potiho priznati, da me je bilo pri vožnji domov v ladi nivi kar malo sram, sem se počutil kot kakšen red neck, pa tudi malo sem se že soproge in njene reakcije začel bati, a ker je bila Slovenija tedaj še pod snegom in ker sva se ravno peljala mimo Gorjancev, sem zaustavil, Klemi je prisedel in v temni noči sva že orala svež sneg proti vrhu. V najinem čisto pravem džipu!Po cesti ni bilo dovolj adrenalinsko, zato sva zavila v cel sneg, saj zakaj sva pa kupila džipa, vas vprašam!? In sva zaglavila, kaj bi pa drugega. A se nisva nič bala, le spogledala sva se in vključila tamalo, tastrupeno ročko! Ne morem verjeti, s kakšno pobožno ponižnostjo sem pritisnil na plin in kar nekako pričakoval, da naju bo kar samo prestavilo na cesto. Pa naju seveda ni. S povešenimi rilci sva s telefonom svetila ob ročicah in v tisti ruščini poskusila ugotoviti, ali imava vklopljene vse tiste špere in reduktorje in kaj jaz vem kaj še vse, a seveda nisva nič ugotovila. Sva se morala kar sama izkopati, brez lopate in v teniskah in nizkih čevljih! Dobra izkušnja za prvič, res! A naslednjo noč je Ladko že polno natovorjen letel proti širnim zasneženim gozdovom, tokrat z naučeno lekcijo – v prtljažniku smo imeli lopato! In tako cel teden vse noči, z različnimi sopotniki, popoldne smo pa šravfali. Saj kaj veliko nismo mogli narediti, ker smo bili s tistimi izvijači in orodjem videti kakor kakšni avtomobilski ginekologi, a dobro je pa le delo. Mi možaki, sami šravfamo džipa! Recimo števec za nivo goriva je kazal prazen rezervoar, čeprav je bil poln. In sva z interneta snela navodila, pogledala, kje se zadeva nahaja, jo poiskala in popravila. Kako? Malo sva pomigala žičke in se ni nič zgodilo, potem pa je Klemi dal levo žičko na desno in desno na levo in števček je začel delati. Kako ponosna sva bila, vam povem. Res. Dokler seveda nisva ugotovila, da je števček kazal poln rezervoar tudi po celodnevni vožnji! A kaj bi to. Namontirali smo še meglenke, tudi zadaj, da smo se ponoči lahko smučali in bilo je super. Kot na vodi, po zasneženih hostah, polna luna itd … Dokler se seveda žice niso vžgale, ker je dal Klemi pretanke, a to smo rešili kar tam, ko se je zadeva malo ohladila in razkadila. Namesto izolacije smo uporabili obliže iz prve pomoči. Priročno, človek se mora znajti! Tudi ko nam je pri oranju po brezpotjih odletela izpušna cev, smo jo kar tam nekako privezali, da smo se privlekli do mesta, žal mi je bilo le spečih ljudi, ki so verjetno mislili, da kakšen avion bolj nizko leti. Ko smo to popravili in spet odšli na nočno vožnjo globoko v kočevski rog, pa se je zgodilo, kar se je moralo zgoditi. Takšni strokovnjaki, kot smo, smo se seveda zakopali in sežgali sklopko. Kaj to pomeni? Ne vem, tako mi je povedal mehanik, kaj je sklopka, se mi niti sanja ne! No, k mehaniku je Ladkota po nekaj dneh samevanja nekje v gozdu odvlekel Krsto s traktorjem, prijatelji pa se nama s Klemijem v nočnih urah ne odzivajo več na telefon, dokler bova imela tistga džipa. ker nikoli ne vedo, ali jih bova klicala nekje iz še vragu za hrbtom, naj naju pridejo iskat …

IMG_1442.JPG_MG_1433.jpg_MG_1437.jpg

OK, izjema je samo Pejo, naj ga ta lepa navada pomagati človeku v težavah še dolgo spremlja! Sicer pa, zdaj sva nabavila tudi prave original ruske orto hude kramparce in ni ga več terena, ki bi nama preprečil pot domov …

Bivakiranje v snegu

Vsake toliko se mora človek preveriti, koliko prenese. In prenesemo veliko, še posebej Robert, Grdin in jaz. Mraza in divjih zveri. In nam en takšen zimski bivak ni kaj prehudega, še posebej, če z nami ne gre znani junak Klemi, ki se tako zelo boji medvedov, da še pred spanjem za vsak slučaj pogleda pod posteljo. Saj je strah premagal, ko si je kupil solzilec, a z nami ni šel zato, ker je tisti zadevici verjetno potekel rok trajanja … Konec koncev smo bili prav veseli, da ga ni bilo med nami, ker bi se vsi nalezli njegovega strahu in proti zasneženemu Snežniku smo se vozili prav prešerne volje. Grdin je bil celo tako zelo pogumen, da je izjavil, da en ali dva medveda nista nič, da ju bo tako zgrizel, da bodo lovci potem mislili, da jih je s šibrovko ustrelil. Zaradi plomb, saj razumete, ima še svinčene, belih zalivk v njegovih mladosti še ni bilo, dasiravno še ni tako star … Kakor koli, poguma je bilo dovolj in še preveč, dokler nas firbec ni zaustavil med Kočevjem in Ribnico, kjer smo si ogledali pravega rjavega medveda, ki ga ima en gostilničar za turistično atrakcijo. Šolski avtobusi se zaustavljajo, ker hočejo otroci videti zverino, vmes jih pa še lakota in žeja primeta in biznis cveti. Recimo. No, da smo se ustavili, je bila napaka! Tisti medvedek je bil videti majhen, vse dokler ni začel stegovati jezika in krempljev čez mrežo, ker mu je Grdin košček sendviča vrgel pred ograjo namesto noter. In smo si ogledali njegove zobe in mačete, ki jih je imel namesto nohtov! Smo kar hitro odbrzeli naprej, ker če bi ga še malo opazovali, bi obrnili, to vam zagotavljam.

IMG_1441.JPG IMG_1446.JPGIMG_1451.JPG

No, zasnežen gozd je bil za našega Ladkota mačji kašelj, sneg je drobil pod močnimi ultra narezanimi original ruskimi gumami kot za šalo, a ko ga je bilo preveč, ga je bilo pač preveč. Tudi najboljši imajo svoje meje, kaj hočemo. Pa tudi že mrak se je počasi spuščal in smo si morali kar hitro poiskati dober prostor za kampiranje. Pa ogenj pripraviti, pa skuhati, pa … Delo smo si razdelili, seveda, kam pa pridemo brez organizacije!? Robert je kuril ogenj (no, poskušal je), Grdin je pripravljal drva, jaz pa sem nam na majhnem plinskem kuhalničku pripravljal čaj. Ki ga je, ravno ko je bil skuhan, Grdin prevrnil, ko je poskušal pomagati Robertu, ki pomoči ni potreboval, še posebej ne pihanja njemu direkt v obraz, ker se je dima že preobjedel! Drva so bila mokra in sveža in niso hotela zagrabiti, dokler nisem zagrabil jaz in jih nekaj nacepil, potem je bilo. In smo se vsi vrgli v pripravo postelje in strehe iz smrekovih vej, vmes smo pa še malo kurjavo pripravljali, ki jo je mraz zahteval v velikih količinah. Jebemu vraga nazaj in tristokosmatihmedvedov, doma nikoli ne garam tako močno kot smo garali tam!

IMG_1454.JPGIMG_1463.JPGIMG_1468.JPG

Ko smo vsaj za silo pripravili zadeve, je bila že trda noč, zato smo na hitro malo podimili hrenovke, da smo lažje čakali na polsuhe klobase, ki so se kuhale v loncu, vmes smo pa še par kavic s plinskega gorilnika v rito vrgli. Grdin jih ni prevrnil, ker sem ga imel ves čas na očesu. Ja, klobase z gorčico so teknile, še posebej njihova toplota, ki je vsaj za silo grela premražene roke. Okoli enih zjutraj smo se siti in prijetno utrujeni spravili v dom, sladki dom, a so se kmalu pokazale težave. Grdin je imel dve spalki a ni imel blazine, Robert je imel blazino, a ni imel dveh spalk. Jaz sem imel vse po dvoje a se mi je žvižgalo za njiju, ker se še spomnim podobnega bivakirnja dve leti nazaj, ko smo spali na snegu in se še do zdaj nisem dobro ogrel … Kakor koli, smo se nekako uredili in zavlekli v spalke in en, dva, tri, sta že smrčala. Jaz pa buden kot sova. Malo pred spanjem je Robert, poznavalec host in divjih zveri, razlagal o stoletnih poteh divjadi, ki da vse potekajo iz Kočevskega roga čez Snežnik. Kdo bi potem sploh spal, razen njiju dveh, vas vprašam!? Pripalil sem par čikcov, še malo polen na ogenj vrgel in se ulegel, da zaspim, ko je gozd oživel. Zazdelo se mi je, da slišim volčje tuljenje. Pa bogtenimarad, kje ravno takrat, ko ni bilo Klemija s solzilcem? V hipu sem spet bil pokonci in še malo bolj naložil. Za vsak primer. Lepotici sta seveda spali brez vseh skrbi. Drevje je od mraza pokalo, sneg se je usipal z vej, veter je pihal, ogenj metal groteskne sence, jaz sem pa drgetal. Pa ne od mraza, nič ne tajim. Očitno obstaja nekakšno pravilo, da nekoga mora vedno biti strah, in če ni Klemija, je bila verjetno vrsta na meni. Ne vem. Vsake pol ure sem nalagal, dokler se ob štirih zjutraj zaradi mraza ni prebudil Robert in je on prevzel stražo. Saj kaj dosti nisem spal, ker je ob petih že Grdin nalagal (ja, dobro smo se pripravili s kurjavo!) in sem lahko malo hladne polsuhe klobase gricknil, da sem potem lažje zaspal, a le do sedmih zjutraj, ko je vstal Robert. In je bilo konec hecanja, potem sva pa oba skupaj težila Grdinu, ki bi še kar spal. Za zajtrk klobas nismo jedli, ker so šle v oglje, saj smo jih ponoči postavili preblizu ognja. Zakaj smo jih postavili preblizu ognja? Ker sem mislil, da potem divje živali zaradi dima ne bodo zavohale okusne delikatese!

IMG_1479.JPGIMG_1489.JPGIMG_1496.JPGIMG_1497.JPG

Pospravili smo, kolikor smo lahko, ne zaradi ekološke osveščenosti, temveč zaradi mraza, da smo se malo ogreli, se spustili do avta in še preden so cerkveni zvonovi začeli klicati lokalne Talibane, smo že bili v prijetni gostilnici na dobri kavici. So nas gledali postrani, ker smo smrdeli po dimu in klobasah, a se kaj dosti sekirali nismo. Ko jih jebe. Dokler nismo ugotovili, da zahojeneži ne sprejemajo plačilnih kartic in smo kot blazni prevrnili vse žepe, da smo nabrali dovolj drobiža … A kaj bi to, vsaj prenočišče je bilo zastonj!

Iglu januar 2007

Bivakiranje v snegu februarja 2007

Šotorjenje v snegu februar 2006