Bosanski

Dođe Mujo kod Hase i vidi veliki gong nasred dnevne sobe i pita ga:

“Koji će ti k*rac gong u dnevnoj sobi?”
Kaže Haso njemu: “Nije to gong nego sat koji govori.”
Muji ništa jasno i Haso da mu pokaže opali iz sve snage u gong,
kad se iza zida začuje glas: “Pizda ti materina, tri su sata ujutro!!”

enozobi-150x1501

Ah, Čaganka

Končno sem se lahko spustil v njeno nederje. V največjo, najglobljo jamo širše Dolenjske … Začetek je bil krvav, vstajanje ob pol šestih zjutraj, kavo sem kar v Ladkota odnesel, potem pa takoj na bencinsko po olje za motor, ker je že lučka gorela in me je model spraševal, katero olje naj da in je bil odgovor lahak – najcenejše, ker drgač Rus ne zna delati! Pa itak se je potem izkazalo, ko je olje že vetrobransko šipo popackalo (kdo še toči olje pri prižani mašini poleg mene!?), da je lučka gorela zaradi prenizkega nivoja zavorne tekočine, ampak to je že druga zgodba. V Dolenjskih toplicah je bil še mrak, le en idiot je tekal v kratkih hlačah, lepo vas prosim, sem odprl okno, da sem čik ven vrgel in sem ga mimogrede še nazaj v posteljo poslal. Pa da naj si termometer še mimgrede v rit vtakne … Ni razumel, jasno, ampak je bil tiho, z možaki v ladi nivi, stari 20 let se ni za zajebavat, vam povem. Pri Črnomlju v gozd in potem po orto terenu do neuglednega vhoda. Plus Andrej in Franci. Je šlo kot po maslu, štriki blatni kot le kaj, malo dol, malo vodoravno čez ožine, smo se naplezali in nahodili in namatrali, da smo prišli na minus 220 metrov v Klepčevo ožino, ki smo jo nameravali širiti. Ker obeta, iz nje močno piha. Čas se je ustavil, samo blato in macola in špica in premikanje odkrušenih kamnov. Dokler se vse skupaj ni toliko razširilo, da smo se zrinili skozi. Adrenalin je šprical v potokih, potem pa malce uplahnel. 10 metrov dol, v manjšo dvorano z jezercem, potem pa spet nič. Pihalo je pa še vseeno … Andrej je opazil luknjico, kjer bi lahko šlo naprej. Adrenalin je spet poskočil, tokrat je meni pripadla čast biti prvopristopnik. Sem se matral kot žival, a je bilo čudovito. Dasiravno sem pristal v lužo in ko sem se malce razgledal okoli, kaj pametnega za naprej ni bilo videti. Še ena ožina, razpoka, ki mogoče obeta, mogoče ne. Je pa res, da piha. Tako da bomo zadevo še naprej raziskovali. Pot navzgor je bila pa čista muka, a nas zaradi naporov vsaj zeblo ni več, ker smo bili celi blatni in premočeni … V noč sem pokukal nekaj čez osem zvečer, zmatran, da roke nisem mogel več dvigniti. Še par fotk in domov. Ladko se je dobro izkazal, jaz pač žal ne. Okoli desetih sem le še kavo lahko spil, se stuširal in okoli pol enih padel v nezavest. Še nikoli nisem bil tako dolgo v jami in garal. Naporno, a ko bolečine minejo, tudi lepo. Ampak to lahko razumejo le jamarji idioti, drugi ne. Kakor jaz recimo ne razumem štrikanje puloverja ali igranja lota …

p1110604 p1110605 p1110614

Hm …

Tole sem našel, baje sem bil star nekaj manj kot šest let, ko sem vzel časopis in začel glasno brati. Starša sta se rolala, jasno, glej ga, kako neki blefira, potem pa ugotovila, da menda dejansko berem in je oče z od ponosa solznimi očmi skočil po fotkič in zadevo ovekovečil. Vse skupaj pač nič posebnega, ampak ko gledam “tehniko” in interier, me navdaja občutek, da sem bil otrok v času, ko je Nikola Tesla izumljal elektriko pa to … 🙁

branje

Dva junaka

Star stric, kakršen sem, potrebuje veliko vaje, da se lahko zjutraj dvigne iz postelje. Zato moram garat in trenirat. Včeraj sem udaril Veliko vratnico petkrat dol in gor, da mišice ne zakrnijo in je bilo kr kul, potu več ko dovolj, strahu pa tudi. Ker sem namreč ven prilezel okoli enajste ure zvečer in gozd po trdi temi je poln šumov in zvokov, ki poženejo strah v kosti. Do avta, parkiranega kakšnih sto metrov stran, sem umiral, ampak, jebiga, do jutra se mi na štriku ni ljubilo čakati …

Danes pa sva se z Anžetom domenila (no, poklical sem ga, ker je strah v dvoje manjši), da udariva dol Cinkov križ. Tako, malo za trening. V Kočevski rog sva se pripeljala že po temi in do dna malo več ko stometrskega brezna lezla malo več ko uro in pol. Ker mi je na koncu zmanjkalo štrika in sem moral počakati Anžeta, da je prinesel drugega … No, na dnu sva pojedla malo čokolade in začela plezati gor, z namenom, da greva še enkrat dol. Saj veste, trening pa to … Anže je plezal prvi in načrt je bil, da zlezeva ven, malce naloživa na ogenj, ki sva ga zakurila že prej, da je odganjal medvede in podobno svojat, a se je plan seveda sfižil, kajti ko sem bil malo pod vrhom, je Anže že rinil not. Da je sicer malo razpihal ogenj, ki je še malo tlel, potem pa je zaslišal grozljive zvoke. Medveda ali pa jelena. In ni hotel čakati, da bi beštija prišla bliže, da bi ugotovil, katera zver spušča tako grozljive zvoke. Spustila sva se spet na dno brezna, pobrala opremo in začela plezati ven in hkrati razopremljati.

p9210015 p9210002 p9210006

Ker sem plezal prvi, sem ven seveda tudi pokukal prvi. In še nisem dobro stopil na rob, ko sem tudi jaz zaslišal rjovenje. Jebemutristomedvedov nazaj, kar kri mi je zledenela v žilah. Anže je bil še globoko spodaj, sam pa sem tičal na robu brezna, z vrvjo vpeto v desender, da se lahko nemudoma vržem v brezno, če bo to potrebno. Ko se je povzpel malo više, mi je malce zrasel pogum, da sem se odpel, skočil do ognja in ga malo razpihal. Potem sem začel nabirati veje, ko se je beštija spet oglasila. Evo, priznam, v sekundi sem bil spet na robu brezna. Anže je bil morda še kakšnih 30 m dol, a je tudi on slišal. Je medved ali jelen? Sva se (da ne bi crknila od strahu) nekako odločila, da ruli jelen, a ko sem bolj pozorno poslušal in ko se je rjovenje bližalo, mi je bilo vse bolj podobno medvedjemu. Čeprav medveda še nisem slišal, to le moram priznati. Za vsak primer sem v štrik vpel popkovino, da bi se lahko nemudoma vrgel v globino in rešil, če bi medved kar skočil iz teme, a sem se moral odpeti, ko je ven pokukal Anže. Sva pospravila opremo, med tem pa je tudi ogenj malo bolj poprijel, da sva dobila toliko poguma, da sva sedla ob toploto in pojedla sendvič. Pa malo čokolade. In sva se že skoraj pomirila, kajti rjovenje se je oddaljevalo, ko je povsem blizu začel cviliti prašič. Pa jebemutristokosmatihmedvedov, a se ne bo nikoli nehalo?! Zadnji košček čokolade se mi je začel zatikati v grlu, še posebej, ko je Anže povedal, da na Discoveryju pravijo, da je prasec še hujša zver kakor medved. Zagrabila sva vse borše in štrike in vse in do avta prišla v treh sekundah. Potem sem zakurblal Ladkota, da so izpušni plini razgnali gozdno zalego, da sva se lahko preoblekla, potem pa odbrzela domov. Edini strah je bil le še tik pred tem, ko sem obrnil ključ zaganjača, če bo Ladko štartal al ne. Ker če ne bi, bi šla oba na štrik in v brezno, pa naj pridejo beštije! A noč na štriku bi bila dolga, zato sem bil kar vesel, ko je Ladko kresnil. In me okoli ene ure zjutraj pripeljal domov.

Zajc, kakršen sem, bom nekaj časa ponoči hodil trenirat samo v jame, kjer lahko parkiram 3 metre proč …

Včasih sem car

Sem se peljal na Trško goro in je nasproti pripeljal en striček. S pripeto prikolico. In se valda ni mogel umakniti. Pa sem se, dober kot sem, poskušal umakniti jaz. In pritisnil s kolesom ob škarpo. In je kolo nemudoma izpustilo dušo, striček v avtomobilu nasproti je pa kar pod volan zlezel. Je mislil, da ga bom iz hlač stresel, a sem bil car in sem ostal miren. In sem ponosen sam nase zaradi tega. Pa na Krstota tudi, ki sem ga na pomoč poklical, z njim je prišel pa še Robert (ker, jasno, nesreča nikoli ne pride sama!), ki seveda ni dosti pomagal, je pa ovekovečil dogodek. In se nisem jezil nanj, ker je postal dober – kaj dober, odličen! – fotograf in dobra fotografija vedno prav pride …

_mg_0789 _mg_0794 _mg_0798

Ko človek stres miri s pijačo

_mg_0430

je nekaj časa ok, ampak potem se zbudiš z mačkom. Jasno, saj to vsi vemo, ampak lahko je še huje. Če dolgo ne piješ in si odgovoren za dobro počutje skoraj 21 pisateljev iz prav toliko različnih EU držav, se zvečer želiš znebiti stresa na hitro in naročiš kar veliko število viskijev. In stres res zgine, samo danes se mi vsi smejijo ali pa umikajo pogled. Jebiga, star stric totalno vejsted verjetno res ni lep pogled, a bolj kot recimo to, da so mi vsi pripovedovali, da sva se sredi gostilne z bogim Štventijem skoraj dol dala, me je motilo popolno pomanjkanje filma. Nič. Nada. Zip. Kakor da se ne bi zgodilo nič, res! In potem Šventiju pošlješ SMS kako je s tem in dober prijatelj, kar Šventi zagotovo je, nemudoma odgovori. Brez humorja in pretiravanja zapiše, da je blo kr kul, da še vedno krvavi! Upam, da iz srca, jasno! 🙂

Evo, kaj alkohol naredi iz človeka …

Dober prijatelj

je tisti, ki prijateljico in kolegico jamarko po prihodu iz ožine poprosi, naj za trenutek postane, ker da je kader perfekten, da se vidi ožina in vse to in da bo fotka res dobra, takšna, za spomin in za pohvalit se pred prijateljicami, dober prijatelj je tisti, ki ga, ko se v sebi nesramno hihita ob kadru, za trenutek, preden pritisne na sprožilec, rahlo rahlo zapeče vest in se zave, da norčevati se iz prijateljic ni lepo, dober prijatelj je tisti, ki potem reče, ah, kurc, fotka bo pa vseen hecna in potem pritisne na sprožilec, dober prijatelj je potem tisti, ki prijateljico in kolegico jamarko prosi za dovoljenje za objavo na svojem blogu, in ko ta objavo seveda odločno prepove, ker je to očitno delanje norca iz človeka, potem dober prijatelj to fotko vseeno objavi, a zabriše obraz. Ker, kurc, fotka je res dobra … 🙂

jamarka

Spodnjo fotko pa objavi človek, ki ni dober prijatelj z žensko, ampak, jebi ga, kaj pa ni oblekla spodnjih hlač. Pol smo pa možaki krivi, ne?!

party

Tikec legenda

Zgodbo bi lahko začel že daleč nazaj, ko je bila Tikčeva mama, naša mačka Mika torej, daleč naokoli znana kot najbolj promiskuitetno dlakavo stvorenje v našem koncu mesta. Ni bilo za zdržat, hiša ves čas pošpricana z mačjimi zaznamki, spredaj in zadaj horde mačkov, ki so čakali na našo Miko in ko so jo dočakali, veselju ni bilo ne konca ne kraja, zagotovo pa so povzročili kakšno travno tudi mojim otrokom, ki so mislili, da vsi tisti silni mački našo fukaro tepejo in so se sekirali …
Kakor koli, ko je Mika nazadnje menda že sedemnajstič v nekaj mesecih povrgla nekaj mladičev, sem imel vsega dovolj. Bi jo že prej peljal na steriliziranje, a je nisem, ker mi je še vsakega mačka po tem strošku povozilo in sem postal vraževeren (ja, lahko tudi rečete, da sem škrt, me ne prizadene!), tokrat sem se pa definitvno odločil, da gre radodajka pod nož.
cat1

Pa ni šla. Zakaj? Ker je (menda se to kaj pogosto dogaja v naravi) pri zadnji skotitvi povrgla pet normalnih mladičkov in enega retardinkota, ki je bil oplojen, ko so se ostali že debelo razvijali. In je bil potem ta retardinjo trikrat manjši od bratcev in sestric, so ga tepli in se izživljali nad njim, on pa se jim je poskusil v igri pridružiti, a kaj, ko je bil tako nerazvit in nedorasel, da še hoditi pravzaprav ni mogel. Se mi je smilil, to že, a pomagati mu nisem mogel, ker v življenju še nisem ubil toplokrvnega bitja in sem nekako upal, da bo kar sam napravil konec svojemu bednemu življenju.
In res je nekega lepega dne kar izginil. Izpuhtel v noč. Priznam, sem si oddahnil in si nisem preveč belil glave, kaj se je zgodilo, niti policije nisem klical ali forenzikov, zadovoljil sem se s hipno mislijo, da ga je odnesla lisica in to je bilo to. Da smo sredi mesta in da so bile edine divje živali, ki jih je kdaj zaneslo na naš vrt jež in dvakrat slepec, je bilo pa že preveč za razmišljat …
Potem sem pa nekega lepega dne ne dosti kasneje (menda smo komaj oddali zadnjo mačjo zalego, torej par mesecev recimo), na stopnicah v zgornje nadstropje srečal najbolj čudno stvorenje v mojem lajfu in se kar zgrozil. Bilo je nekakšna mešanica med siamskim mačkom in bengalskim tigrom, z odločno neproporcionalno glavo (preveliko, kakopak), z modrimi očmi, ki so tako navzkriž gledali, da če bi stvorenje jokalo, bi solze zagotovo na hrbet metalo, z zadnjim delom športno spuščenim kakor kakšen ferari, zvoki, ki jih je spuščalo, so bili nekaj med mijavkanjem in zavijanjem kojota … Skratka, šok je bil popoln. Res! Stvorenje je tekalo v krogu na zgornjem podestu, pred vhodom v taščin del in z vsakim krogom še nabiralo hitrost. Seveda sem začuden poklical taščo, da vidi to svetsko čudo, a ko je stvor zaslišal moj glas, se je očitno prestrašil, nehal tekati v krogih in se s polno brzino zaletel v zid. In obležal. Z odprtimi usti sem opazoval zadevo in razmišljal, če ne bi morebiti Darwin ob takšnem odkritju že ploskal z ritjo, ko je končno prišla moja preljuba tašča in zadevo nežno pobrala s tal.
»A si Tikca prestrašil in se je zaletel v zid?«
Tristokosmatihmedvedovnazaj, kar nisem mogel dojeti. »A?«
»Malo bolj slabo vidi pa prostorska orientacija mu dela težave in če se prestraši …«
Ojoj, ojoj. Bitje, za katero sem bil prepričan, da se je ob srečanju z zidom ubilo, je počasi prihajalo k sebi, postavljeno na tla je spet začelo bežati v krogih …
Evo, tako sem spoznal Tikca. Skrivnost izginotja tistega mačjega retardinjota je bila torej razjasnjena! Usmilila se ga je moja tašča in ker je vedela, da bi temu nasprotoval, ga je imela zaprtega v sobi kot kakšnega hudo prizadetega sorodnika, ki ga obiskom pač ne kažeš … In res mi ni bilo všeč všeč, da imamo toliko mačkov (pa še psa) pri hiši, zato sem Miko, našo znano radodajko, namesto k veterinarju hvaležno odpeljal k prijatelju na kmete, kakšnih trideset kilometrov proč. In je bila stvar zaključena. Saj bi odpeljal Tikca, a bogec je bil tako grd, da ga nihče ne bi vzel pa še skoraj 24/7 oskrbo je potreboval …
Tikca torej nisem videval, ker sploh ni zapuščal taščinih prostorov, Mika je bila pa daleč. Dokler seveda po dveh mesecih ni prišla nazaj (in sem potem borko res zapeljal k veterinarju in je zdaj že kakšnih devet let mir pri bajti in ni nič ženinov okrog hiše, le frdamana mačka še zdaj ne more pozabiti, kaj sem ji storil in me ne mara!), vmes se je pa tudi Tikec že tako ojunačil, da je občasno do hodnika prišel, če je tašča pozabila zapreti vrata in sva se tudi nekako navadila drug na drugega. Ne morem reči, da sva postala prijatelja, a drug mimo drugega sva kljub vsemu lahko živela brez večjih težav.
Moram priznati, da mi ga je bilo včasih, ko tašče ni bilo doma in je bitjece zatavalo na hodnik, prav zanimivo opazovati. Tekal je neumorno v krogih in se ni znal vrniti nazaj v sobo kljub odprtim vratom, enkrat je pa celo na stopnico padel in ni znal več nazaj gor splezati in je hodil tri ure samo levo in desno po stopnici. Ne vem kdo je bil bolj mentalno prizadet – ali maček, ki ne zna skočiti na stopnico ali jaz, ki sem ga tri ure opazoval?!
Enkrat je bilo še posebno zanimivo, ko sem ravno prišel z vrta in je z neba padel prav on. Pred moje noge. In takoj sicer poskušal zbežati v divjih krogih, a mu ni šlo najbolje. Takrat sem ga menda prvič prijel, koliko se spomnim. Za vrat, kakor se prime mačke in ga odnesel k tašči. A sem že med hojo po stopnicah ugotovil, da je ubogi retardinjo izpustil dušico in se preselil v lepši svet. Mi je bilo kar malo hudo za taščo, ki je resnično čudovit človek, a ko sem ji prinesel crkovino, ni bila videti kaj posebno pretresena.
»Maček je padel in se ubil,« sem sočustvujoče rekel.
»Ne, ne, kar na tla ga postavi, bo že, če ga primeš za vrat, se mu nekaj prekine in potem ga moraš samo po ritki in je …«
Nejeveren sem zadevo postavil na tla, previdno, ni se sploh premaknila, obležala je kot mrtva. Tašča ga je potrepljala po ferarijevsko spuščeni koščeni ritki s krivljastim repom in ravno ko sem pomislil, da je nekaj takšnega nazadnje uspelo Kristusu, je Tikec oživel, parkrat divje otresel glavo, kot bi prišel iz vode, recimo, potem pa brez nepotrebnih krogov udaril direktnega v televizor in omamljen in utrujen obležal v ljubečem taščinem objemu.
»Pa sej ne moreš verjamt,« bi rekel Goran V.!
S to njegovo napačno napeljavo sem se še parkrat pohecal, vedno znova me je fascinirala ta njegova reinkarnacija, potem me je pa minilo in sva spet živela drug mimo drugega.
Dokler letos nisem prišel z dopusta in je tašča povedala, da je ubogemu Tikcu, ki je dopolnil skorajda osem let, dokončno scvrlo varovalke. Menda je bilo dan pred našim prihodom domov v Novem mestu grozno neurje s hrupnimi strelami in bliski in se je Tikcu dokončno odrolalo. Ali pa je kaj prišlo v kakšno resonanco, vse tisto bliskanje pa to, bogsigavedi, končno in neizpodbitno dejstvo je bilo, da je s Tikcom konec. Se je zaganjal v zidove, poskušal skakati po pohištvu (a seveda vedno znova zgrešil!) in spuščal je čudne glasove.
Takšna je bila taščina anamneza a ker je bilo že pozno, smo se odločili, da ga k veterinarju po injekcijo za pančkat odpeljemo šele naslednji dan, ko so uradne ure za krematorij. A ker se ga je tašča malo bala, ga je zaprla na balkon in ker je ubogo bitje prvič spalo zunaj, je spuščalo še bolj čudne glasove, jaz spodaj sem pa popizdeval, ko sem sedel ponoči na vrtu, bral časopise (bil sem na morju, ne pozabite in se jih je kar nabralo!) in mislil, da so nekje blizu neki pijančki v kakšen ravs padli. Me je po uri ali kaj vseeno postalo malce strah in sem se preselil raje v hišo …
Kakor koli, ko sem naslednji dan poklical taščo, če bova retardinjota odpeljala k veterinarju, je srečna povedala, da ne bo potrebno, ker mu je očitno noč na prostem koristila, je malo kontepliral in razmišljal in prišel k sebi. In tako je Tikec ostal.
Do prejšnjega tedna, ko je nehal jesti in kar vidno hiral in smo ga res morali odpeljati. Da mu skrajšajo muke. Priznam, ni mi bilo popolnoma vseeno in dasiravno na grob ne bom hodil, se ga bom še kar nekaj časa spominjal.
Prišel je tiho in odšel v legendo!

P.S. Poleg Tikca smo imeli tudi Rikca, polha, ki se je zatekel neke jeseni k nam in smo ga dali v kletko in ga kot v Janku in Metki fotrali, da že čez nekaj dni ni več mogel ven in je bil največji polh, kar sem jih kdaj videl, ker ga je tašča ljubeče hranila z lešniki in orehi in vsem, kar je imel rad, a ga je kmalu pobralo. Imajo žal krajšo življenjsko dobo. Bil je pa res tako ogromen, da bi iz dveh takšnih lahko naredil kučmo, kar tašča ni rada slišala niti v hecu, ampak o njem ne bom pisal, ker je prehitro odšel in je legenda prihranjena samo za Tikca …

Ko profija pelješ pod zemljo

Tomaža Grdina poznam že od takrat, ko se je še s plastičnimi pištolcami igral in Need for speed vse nivoje žime prevozil ter imel še dolge lase, in prav tu morda leži razlog, da me vedno znova preseneti. No, ok, včasih tudi s kakšno neumnostjo, predvsem pa s svojo profesionalnostjo. Tomi je namreč carski fotograf. Ne, Tomi je CARSKI fotograf. In kaj se zgodi, ko takšnega carja pelješ v Astino jamo? Najprej crkneš od dosade, to itak, ker model potrebuje 8 (osem!) ur za deset fotk in ti tega ne štekaš, pa še zebe te pa še lačen si pa še tečen si in človeku najedaš, da naj že za božjo voljo prtisne tist sprožilec, da gremo končno lahko ven, potem te pa čez par dni pokliče in pokaže, kaj je posnel in padeš na rit. In ti je potem vse jasno. In greš in zradiraš vse fotografije, kar si jih kdaj posnel sam v jami in kolneš, zakaj nisi, ko si bil mlad, več igral Need for speed al pa se družil z Borutom Peterlinom ali Boštjanom Pucljem ali Robertom Kruhom ali Juretom Šventom
Ah, u rit, sej vsi ne mormo bit dobri fotografi, ker kdo bi pa potem vso to fotografsko svojat pod zemljo vozil?!

astina_jama_012 astina_jama_022 astina_jama_032 astina_jama_042 astina_jama_052 astina_jama_062 astina_jama_072 astina_jama_082 astina_jama_092 astina_jama_102 p90300142 p90300172 030909_2111_mg_39122 030909_2111_mg_39132
P.S. Saj vem, da je to skoraj “naloga nemogoče”, a vseeno – kdor ugane, kateri dve fotografiji sta moji, lahko spije kavo v knjigarni Goga na svoj račun in se potreplja po hrbtu!