Vašo luknjico smo prišli malo pogledat

To sem si vedno želel reči kakšni mladenki in kdor čaka, dočaka. Tomaž mi je poslal navodila, kako do jame, ki se je odprla že pred leti, ko so delali cesto. So jo tudi izmerili, a je potem zapiske izgubil. S Frenkom sva se kakšne tri minute pustila prositi, potem pa odbrzela proti Repčam blizu Trebnjega. Jama je ob cesti, pod hišo policista, a Tomaž pravi, da mu to človek odpusti, ker je tudi aktiven potapljač. Očitno ga ni bilo doma, saj naju nihče ni legitimiral, le ena mladenka je prišla pogledat, kaj ustvarjava. In se nisem mogel upreti, sem kar bleknil, da bova malo njeno luknjico poinšpecirala. Ker od blizu nisem prav nič podoben ginekologu, je takoj vedela, o čem govorim in odšla, je pa prišel sosedov ata, na katerega sva naredila dober vtis, se mi zdi, ker je rekel, da v luknjo on živ že ne bi šel in da sva res prava možaka …

img_3086 img_3104 img_3119 img_3125 img_3166 img_3182

Kar malo napihnjena sva se torej spustila v ozek vhod kot prava profesionalca, meni pa nikakor ni šlo, ne glede na to, da sem želel napraviti vtis na človeka, ki me je gledal kakor frajerja in sem šele po nekaj minutah ugotovil, da se mi je hudičev krempelc zataknil! No, sem popravil in se končno spustil skozi ozek vhod, ki se kmalu razširi v kar solidno dvoranico, globoko kakšnih 7 metrov. Skozi ozek prehod se spustiš naprej, po ožini se odpre kar široko brezno, globoko 24 metrov. Ne preveč zasigano in dokaj blatno.  Po dnu sva malce brkljala in iskala možna nadaljevanja, ki so vsa bolj ali manj silila kvišku, dokler kakšen meter nad tlemi nisem opazil morda meter in pol dolgo ožinico, ki se je, zelo zelo blatna, spustila še 8 m nižje. Malo pred dnom se brezno razdeli v dva dela in spusti še dodatnih 5 metrov in to je to.

Živali je veliko, predvsem prozornih kobilic in čudnih pajkov (žal je to moj najbolj strokoven opis), nekaj mravljam podobnega sem tudi videl in belih stonog (čeprav moram priznati, da nog pa res nisem štel in je morda samo bela oseminšestdesetnoga), prav na dnu pa je bil tudi jamski slepec. Kakšen je jamski slepec, sprašujete? Povsem podoben navadnemu slepcu, le v jamo mora pasti! Je bil kar živahen in še ne preveč shiran in je Frenk celo razmišljal, da bi ga nesel gor, a si je potem premislil, ker je bil že dovolj obtežen z vrvmi in metrom. Aha, poleg slepca je bilo na dnu tudi okostje neke ne prevelike živali, a je slepec zagotovo ni umoril, ker je bilo že deloma zasigano.

Ven sva prišla enkrat za spremembo še podnevi, blatna pa tako, da ni za povedati. Je Tomaž sicer rekel, da je “malo blatna”, a se še nisem privadil jamarskemu žargonu. Za lovskega in ribiškega sem slišal, a je ta mnogo hujši!

Kostanjeviška jama – neturističen del

Pred jamo smo se zbrali ob 8. uri. No, vsaj tak je bil načrt, s Klemnom sva malce zamudila, predvsem zato, ker je popolnoma nesposoben. Ni me uspel zbuditi! V notranjost smo se podali tako jamarji kakor simpatizerji kakor “turisti”, od katerih smo se nekje na koncu osvetljene in z lično betonirano potko opremljene jame poslovili. Saj ne rečem, jama je čudovita, ima vse, kar ima recimo Postojnska jama (razen vlaka, seveda), a mene je bolj zanimal del, kamor turisti nimajo vstopa.
Tako veliko število obiskovalcev neturističnega dela, ki se začne z zelo dolgo ožino, je seveda pomenilo zastoje, ki so mi pa kar odgovarjali, če sem iskren, saj sem si lahko malce spočil od vsega tistega matranja in zvijanja. Najbolj me je motila torba, v katero sem si pripravil malico, vodo, čokolado, rezervne baterijske vložke in čisto perilo, ki se je ves čas zatikala, pa debel flis je povzročal nenormalno potenje, znoj je ves čas silil v oči. Ko smo po kakšnih stotih ali dvestotih metrih končno izplezali iz ožine, sem flis jezno slekel, ga stlačil v torbo in vse skupaj nekam zabrisal, a mi nihče ni povedal, da smo iz taglavnega matra že prišli, zato sem kasneje pogrešal tako toploto kakor hrano, še najbolj pa rezervne baterijske vložke, a na srečo je bilo svetlobe od številnih svetilk dovolj, toplo mi je pa kmalu postalo zaradi adrenalina.

dsc051011 dsc05125 dsc05139 dsc05164 dsc05140

Mimo dvorane netopirjev, Lepe dvorane in Velikega balvana smo prišli do zadnje dvorane, Velikega jezera. Do jezera smo se spustili po lestvicah. Miha je nadzoroval spuščanje in da je vse potekalo varno, meni pa je s samo s prstom pokazal, kje je pred leti odkril nadaljevanje. In sem že bil v blatu, bolj pravilno rečeno, blato je že bilo v meni. Gladina vode je bila ravno prav nizka, da smo se lahko zrinili na drugo stran, v Šumečo dvorano, bučanje deroče vode je postalo še bolj glasno. Začutil sem tisto jamarsko vznemirjenje in čeprav nisem bil prvopristopnik, kar ni hotelo popustiti. Štirje najbolj firbčni smo se podali naprej, kar ni bilo zelo težko, saj so bile v blatu zelo jasno vidne sledi prejšnjih obiskov. In smo hodili in hodili, dokler nismo prišli do podzemne reke. Kjer smo si, čeprav ne vem, zakaj, oprali škornje ter počakali na ostale. Prišli so skoraj vsi razen Šulca, ki je čakal pri lestvah, ker se mu do jezera ni ljubilo spuščati! Malo je vrtal po nosu, ko pa je enkrat pogledal navzdol, ni bilo nikjer več nobenega. Kam smo izginili, se mu seveda ni niti sanjalo. Danes ga malo boli rit, ker se zaradi tega že ves čas grize vanjo!
Nazaj je šlo enostavno, ker smo bili vsi pod vtisom videnega, le ožina se mi je zdela še bolj ozka, ne vem, zakaj. Klemnu in Šulcu pa bolj adrenalinska, ker je nekdo v ožini, ki ni najbolj prevetrena, enega hinavskega stisnil. Pa se nista sekirala zaradi smradu, ker mi jamarji smo namreč vsega hudega vajeni, saj to itak vsi vemo, le odprt plamen sta imela na čeladi in sta se bala eksplozije …
V turističnem delu smo, z blatom zamazani od pet do glave, srečali veliko skupino starejših obiskovalcev, ki so nas presenečeno opazovali. In sem jim rekel, naj nas nikar tako zviška ne gledajo, da bodo oni tudi takšni ven šli, zato je njihov vodič potreboval veliko retoričnih spretnosti, da jih prepričeval v nasprotno, čeprav sem po izrazih na obrazih nekaterih starejših mamic videl, da mu ne verjamejo najbolj in so jo hotele kar podurhati ven!
Na piknik placu so nas čakale dobrote z žara, hrane je bilo več ko preveč, dobra je bila, da smo si prste oblizovali, za popestritev zaključka pa je poskrbel bik, ki je skočil na kravo, ki se je delala fino in se mu izmikala, za malo smeha pa je poskrbel Šulc. Ko smo se namreč mestni fantje, ki takšno pornografijo lahko gledamo samo na animal planetu, približali obori, da bi bolje videli, je Šulc zagrabil za električnega pastirja in potem še za Klemna …

Foto: Miha Rukše

Apolonova jama

Ime te označuje, bi lahko rekli za jamo, v katero smo se spustili tokrat, saj je res lepa. Na akcijo sva s Klemnom tokrat povabila še Roberta in Gregorja, ki sta začuda pristala. No, Gregor se je na Goginem pikniku izognil obisku podzemlja in je zahteval nekaj težjega, pa sva mu željo izpolnila, Robert pa se je v Jazbini tako navdušil nad podzemnim svetom, da je hotel še. Če bo šlo tako naprej, bo drugo leto jamarskega podmladka na tečaju kot listja in trave …

img_2905 img_2913 img_2932

Robert in Gregor sta se dobro obnesla, nobenih težav ni bilo, le domov sta morala predčasno, ker je bil Gregor varuška, Frenk, Klemi, Kaco in jaz pa smo se odločili pokukati še v dve luknji, ki ju je odkril Frenk pri pohajkovanju po kočevskih hostah, a žal kaj več od brezna nismo videli. Nobenih nadaljevanj, le zasuto, zatrpano dno. In nekaj kosti, živalskih na srečo …

img_2950 img_2974 img_29792

Prasec akcije je bil tokrat (spet) Klemi. Ja, kdor zna, pač zna!

GOGA piknik

Za avtorje in prijatelje Goge, hrane in pijače v izobilju, piknik prostor prečudovit, za malce adrenalinčka pa še obisk jame Jazbina. Bil sem prepričan, da kaj veliko interesentov ne bo, a sem se seveda motil. Bolj je bilo blatno in bolj ozko, bolj so rinili! Še celo Bjanka in Urška, res, pa Stanka in Igor, ki se je edini malce zataknil, premočne prsne mišice pa to, le lektorica Nina se je zahvalila za sodelovanje pri prvi ožini, pa veliki Miha Mazzini tudi, a on je vsaj počakal, da smo se vrnili in smo prišli ven skupaj! 🙂

Jamarji imamo očitno večje glave od intelektualnih Gogašev …

img_2848

Kdaj so bile nazadnje tako blatne in hkrati tako vesele? 🙂

img_2866

Več fotografij tukaj.

Čas leti …

Maks, za katerega se mi zdi, da se je rodil pred kratkim, bo imel valeto, na kateri bodo rolali fotografije učencev. In je model poziral, kot se je njemu zdelo, da je kul. Saj ne rečem, je kul, ampak jaz sem se ves čas tresel za vzvratno ogledalo …

max-ape

Avtor fotografije je seveda Robert Kruh.

Porod v Cinkovem križu

Na obletnico izkrcanja v Normandiji sva se tudi s Klemnom soočila s težko preteklostjo, le da sva se odločila ne čakati in se šele na visoko starost vrniti na kraj mladostne travme (ok, jaz sem to še komaj ujel, visoka starost je žal že skoraj tu!). Cinkov križ, še nekaj let nazaj eno najglobljih brezen na  Dolenjskem, smo obiskali, še preden smo postali člani jamarskega kluba in danes te naše arogance pravzaprav skoraj ne morem razumeti. Še dobro, da se nikomur ni nič zgodilo in še dobro, da se ni kdo spomnil namesto v več ko 100m globoko brezno spustiti se recimo tega, da bi šli pilotirat helikopter …

Poleg Klemna, Sukija in mene se je ekspedicije udeležil še Jernej iz Šentjerneja, ki ima skoraj dve leti jamarske kilometrine več, a je kasneje priznal, da mu je bilo pri spuščanju vseeno tesno pri srcu. V takšno brezno se pač ne spuščaš vsak dan! No, nam trem se je žvižgalo, veselo smo bingljali na vrvi in preklinjali tesne pasove, ki so rezali v boke, ko smo čakali, da je Jernej zavrtaval nova pritrdišča, čas pa smo si krajšali vsak po svoje. Jaz recimo sem pljuval na Sukija, ki je bil pod mano, a ga nisem uspel zadeti, ker je bil prenizko, kako se je zabaval Klemi, pa ne vem, ker je bil previsoko. Aja, vem, pel je in moram povedati, da je bil to eden tesnobnejših trenutkov v breznu. On gor ruli, ti pa ne veš, ali mu je slabo ali kaj …

Klemnov filmček, ki čudovito pokaže, kako malo se je potrebno zatakniti pa že frčijo grde besede in seksualne grožnje na vse strani! 🙂

Do prvega dna na malce več ko 100 m smo prišli relativno hitro in brez kakršnih koli težav. Malce sem se razgledal po nezanimivi dvorani in bil kar malce razočaran. Kako so me ob prvem obisku prevevali čudoviti občutki, poln sem bil adrenalina in strahu, tokrat ni bilo nič od tega. Le pričakovanje nadaljnega spusta, zaradi česar smo se v Cink križ sploh spustili. Namreč, brezno se nadaljuje še več ko 80 m, edina težava je bila ožina, ki jo moraš premagati. Ob prvem obisku smo mislili, da je prehod zasut, tokrat smo vedeli, da ni. Da je le ozek! Jernej se je prvi podal naprej, po velikih težavah nam je izginil spred oči. Sledil mu je Suki, ki se je po kakšnih dveh metrih zataknil in se po blagem paničnem napadku odločil, da bo imel za tisti dan dovolj. Komaj sem čakal, da zleze ven, da poskusim še sam in pokažem, kako stvarem strežemo pravi jamarji. Zrinil sem se v ožino, ki pa pravzaprav še ni bila prava ožina, ta me je čakala tam, kjer se je zataknil Suki. Bilo je ozko, da si se pomikal dobesedno po centimetrih in ves čas iskal pravi položaj telesa, da se nisi zataknil. Roke so bile, kot so pač bile, kaj dosti popravljati nisi mogel, premikal si se lahko le kot črv. Dokler med ritnicami nisem začutil kamna, ki bi moral biti na boku, če bi hotel priti naprej, kajti če je med ritnicami, pomeni, da te pritisne ob nasprotno skalo in se zagozdiš. Kar se mi je seveda zgodilo. Panike ni bilo, ker sta bila zunaj prijatelja (no, Suki in Klemi), pa tudi vrv sem pustil, da sta mi pomagala ven z vlečenjem. Kako bi se sam izvlekel, se mi niti sanja ne, ker se mi je zavora na prsih zagozdila v skale, z nogami nisem imel popolnoma nobenega oprijema, pa le eno roko prosto, da se potegnem ven, če bi imel dovolj moči. Ni šlo, naj sem si še tako želel, hkrati pa se je pojavilo zavedanje, da če že pridem dol, bom moral tudi gor. Kar je nedvomno mnogo mnogo težje. In pred koncem ožine je čakala še ena neprijetna ožina, e bolj grozna od te, v katero sem se itak že zataknil. In sem odnehal, na kar je Klemi komaj čakal, v sekundi je bil v rovu. Njemu je seveda nekako uspelo priti čez neprijetno ožino, jo je vzel nad ritjo, kakor je potrebno, potem pa se je globoko zamislil. Kar videl sem, kako mu delajo koleščki v glavi, da se mu je iz ušes kadilo. Prišel je čez težavo in bi se lahko spustil naprej in bi naju s Sukijem lahko na ta račun jebal vsaj pol leta, a hkrati se je zavedal, da je dol iti 20% težave in da ga 80% čaka pri poti navzgor. In ko se mu je iz ušes končno zeleno pokadilo, sem vedel, da bo odnehal. Sicer se je poskusil potem nekaj možatiti zaradi tistih petih centimetrov, ki jih je globlje pregrizel kot midva, a se seveda nisva dala in je odnehal. Nato smo iz ožine poklicali Jerneja, ki je potrpežljivo čakal kakšnih 10m nižje od nas skoraj uro in pol (že to pove, kako ozko je bilo, če smo trije poskušali 3 m preplaziti toliko časa!), da je začel mukotrpni vzpon. Mu je kar šlo, a skozi zadnjo ožino sva ga s Sukijem vlekla na vso moč, pa ni šlo, ker se mu je zataknila vreča z vrvjo. In smo se matrali in trudili in poskušali, dokler ga nismo potegnili iz ožine in na koncu sem imel ves izmučen občutek, da sem sodeloval pri kakšnem kravjem porodu, ko tele iz krave vlečejo s pomočjo vrvi. Le da so pri teletu bolj obzirni kakor smo bili mi pri Jerneju, a se kaj dosti ni pritoževal …

Ostalo nam je le še plezanje ven, kar za nas izkušene jamarje ni več nobena težava, sam sem šel zadnji in razopremljal smer.  Malce je bilo nerodno, ker sem za sabo vlekel 115 m vrvi, ki sem jo moral sproti pospravljati v torbo, a je bil trud poplačan na vrhu, ker je Suki ravno skuhal kavo, ki sem jo z užitkom vrgel v rito, Dodal je še juho, s katero sem potem lažje počakal na klobase z žara, s kumaricami in papriko, potem pa smo le še pospravili in odpeketali domov.

Lepo, dokaj naporno, a hkrati kljub vsemu malce grenak priokus – Cinkov križ nam najglobljih lukenj ni dovolil pogledati, kar pomeni, da bomo kmalu spet dol, morda z macolo in majzlom. Suki sicer sanja o kompresorju, a sanjati pač ni prepovedano …

Hecna jama

Klemi je težil, da ponoči ne bo več hodil okoli (ker so medvedi iz brlogov prišli!) in sva enkrat za spremembo udarila popoldanski izlet. Predlagal sem Veliko vratnico, pa je rekel, da v jame, kjer je že bil, ne bo non-stop rinil in prek weba izbral dve potencialni drugi. In sem takoj vedel, da se bo stvar zavlekla pozno v noč. Zakaj? Ker sva najprej Ladkota ene pol ure filala z vsemi pripomočki in opremo (še prej je pa jasno zamudil pa še kavo sva morala spiti pri meni), potem sva se morala pa še v Kočevski rog odpeljat. In je bilo še vedno čisto ok, kar se časa tiče, a sva seveda jamo iskala kot blesava. Nikoli je ni tam, kjer je zarisana! Ampak res! In sva cepetljala po hosti, gor in dol in dol in gor (vmes sem za nekaj časa nehal jamo iskati, ker sem slastne gozdne jagode našel, a tega nisem povedal Klemiju), pa spet gor in dol, dokler se Klemi ni začel smejati in me je poklical k avtu. Sem takoj vedel, da je jamo našel, a se mi je vse skupaj zdelo malce čudno, ker je stal na cesti. “Vidiš znak Pihalnik?” Sem ga videl, a kazal je na desno stran ceste, kjer je bila skoraj prepadna strmina, poleg tega je bila na zemljevidu narisana na levi strani. In ker nisem vedel, kje bi luknja bila, je s prstom zmagoslavno pokazal na kanalizacijski pokrov. Vhod v skoraj sto metrov globoko jamo je bil na cesti! Na asfaltirani cesti! Saj ne moreš verjet. Sva takoj dvignila pokrov in se smejala in smejala, potem pa sem ladkota porinil v rikverc na cesto pred vhod in vključil vse štiri žmigavce. Da bi šla not. Štrik pa kar na odbijač navezala. A sem seveda delal račun brez krčmarja Klemija, ki je takoj videl milijon pijanih voznikov, ki bi se zaletavali v avtomobil, potem je celo videl pol milijona psihičev, ki bi ustavili in vrv prerezali, tako da od spusta v Pihalnik ni bilo nič. A ker je bilo še relativno zgodaj popoldne, sem pač udaril po rezervnem predlogu, po jami Ahnenloch. Hecno ime, še posebej, ker leži pri Podstenicah, sredi Kočevskega gozda, a je menda lepa jama, močno zasigana, globoka in dolga. Vrvi sva imela dovolj, železja tudi, a sem kar vedel, da zadeve ne bova našla. Sva z Ladkotom in GPSom tavala po gozdu, pa nič. Mislim, ceste so … No, sploh niso ceste, narejene so za buldožerje. In ko sva končno obupala, da se bova z avtom pripeljala in sem predlagal, da zadevo poiščeva peš, dokler je vsaj še malo svetlobe, se je Klemi uprl z vsemi štirimi. Ker da v Podstenicah pa največ medvedov na kvadratni meter ozemlja v Sloveniji hodi in sva se odpeljala domov …

01062009002 01062009 01062009001 01062009003 01062009004

Pogovor z Goranom Vojnovićem

img_2676

V Šmarjeških toplicah, kjer si obnavlja košarkaško koleno, zaradi katerega je postal pisatelj. OK, sklepam po tisti znani slovenski, da če nisi za šport pa kaj drugega poskusi … Morda si je z nastopom priboril kakšen popust (vsekakor si je pridobil nekaj novih oboževalcev), ne vem, jaz sem si prislužil masažo in savno, morda celo kaj več, pregovori o honorarju še niso zaključeni …