Dober prijatelj

je tisti, ki prijateljico in kolegico jamarko po prihodu iz ožine poprosi, naj za trenutek postane, ker da je kader perfekten, da se vidi ožina in vse to in da bo fotka res dobra, takšna, za spomin in za pohvalit se pred prijateljicami, dober prijatelj je tisti, ki ga, ko se v sebi nesramno hihita ob kadru, za trenutek, preden pritisne na sprožilec, rahlo rahlo zapeče vest in se zave, da norčevati se iz prijateljic ni lepo, dober prijatelj je tisti, ki potem reče, ah, kurc, fotka bo pa vseen hecna in potem pritisne na sprožilec, dober prijatelj je potem tisti, ki prijateljico in kolegico jamarko prosi za dovoljenje za objavo na svojem blogu, in ko ta objavo seveda odločno prepove, ker je to očitno delanje norca iz človeka, potem dober prijatelj to fotko vseeno objavi, a zabriše obraz. Ker, kurc, fotka je res dobra … 🙂

jamarka

Spodnjo fotko pa objavi človek, ki ni dober prijatelj z žensko, ampak, jebi ga, kaj pa ni oblekla spodnjih hlač. Pol smo pa možaki krivi, ne?!

party

Tikec legenda

Zgodbo bi lahko začel že daleč nazaj, ko je bila Tikčeva mama, naša mačka Mika torej, daleč naokoli znana kot najbolj promiskuitetno dlakavo stvorenje v našem koncu mesta. Ni bilo za zdržat, hiša ves čas pošpricana z mačjimi zaznamki, spredaj in zadaj horde mačkov, ki so čakali na našo Miko in ko so jo dočakali, veselju ni bilo ne konca ne kraja, zagotovo pa so povzročili kakšno travno tudi mojim otrokom, ki so mislili, da vsi tisti silni mački našo fukaro tepejo in so se sekirali …
Kakor koli, ko je Mika nazadnje menda že sedemnajstič v nekaj mesecih povrgla nekaj mladičev, sem imel vsega dovolj. Bi jo že prej peljal na steriliziranje, a je nisem, ker mi je še vsakega mačka po tem strošku povozilo in sem postal vraževeren (ja, lahko tudi rečete, da sem škrt, me ne prizadene!), tokrat sem se pa definitvno odločil, da gre radodajka pod nož.
cat1

Pa ni šla. Zakaj? Ker je (menda se to kaj pogosto dogaja v naravi) pri zadnji skotitvi povrgla pet normalnih mladičkov in enega retardinkota, ki je bil oplojen, ko so se ostali že debelo razvijali. In je bil potem ta retardinjo trikrat manjši od bratcev in sestric, so ga tepli in se izživljali nad njim, on pa se jim je poskusil v igri pridružiti, a kaj, ko je bil tako nerazvit in nedorasel, da še hoditi pravzaprav ni mogel. Se mi je smilil, to že, a pomagati mu nisem mogel, ker v življenju še nisem ubil toplokrvnega bitja in sem nekako upal, da bo kar sam napravil konec svojemu bednemu življenju.
In res je nekega lepega dne kar izginil. Izpuhtel v noč. Priznam, sem si oddahnil in si nisem preveč belil glave, kaj se je zgodilo, niti policije nisem klical ali forenzikov, zadovoljil sem se s hipno mislijo, da ga je odnesla lisica in to je bilo to. Da smo sredi mesta in da so bile edine divje živali, ki jih je kdaj zaneslo na naš vrt jež in dvakrat slepec, je bilo pa že preveč za razmišljat …
Potem sem pa nekega lepega dne ne dosti kasneje (menda smo komaj oddali zadnjo mačjo zalego, torej par mesecev recimo), na stopnicah v zgornje nadstropje srečal najbolj čudno stvorenje v mojem lajfu in se kar zgrozil. Bilo je nekakšna mešanica med siamskim mačkom in bengalskim tigrom, z odločno neproporcionalno glavo (preveliko, kakopak), z modrimi očmi, ki so tako navzkriž gledali, da če bi stvorenje jokalo, bi solze zagotovo na hrbet metalo, z zadnjim delom športno spuščenim kakor kakšen ferari, zvoki, ki jih je spuščalo, so bili nekaj med mijavkanjem in zavijanjem kojota … Skratka, šok je bil popoln. Res! Stvorenje je tekalo v krogu na zgornjem podestu, pred vhodom v taščin del in z vsakim krogom še nabiralo hitrost. Seveda sem začuden poklical taščo, da vidi to svetsko čudo, a ko je stvor zaslišal moj glas, se je očitno prestrašil, nehal tekati v krogih in se s polno brzino zaletel v zid. In obležal. Z odprtimi usti sem opazoval zadevo in razmišljal, če ne bi morebiti Darwin ob takšnem odkritju že ploskal z ritjo, ko je končno prišla moja preljuba tašča in zadevo nežno pobrala s tal.
»A si Tikca prestrašil in se je zaletel v zid?«
Tristokosmatihmedvedovnazaj, kar nisem mogel dojeti. »A?«
»Malo bolj slabo vidi pa prostorska orientacija mu dela težave in če se prestraši …«
Ojoj, ojoj. Bitje, za katero sem bil prepričan, da se je ob srečanju z zidom ubilo, je počasi prihajalo k sebi, postavljeno na tla je spet začelo bežati v krogih …
Evo, tako sem spoznal Tikca. Skrivnost izginotja tistega mačjega retardinjota je bila torej razjasnjena! Usmilila se ga je moja tašča in ker je vedela, da bi temu nasprotoval, ga je imela zaprtega v sobi kot kakšnega hudo prizadetega sorodnika, ki ga obiskom pač ne kažeš … In res mi ni bilo všeč všeč, da imamo toliko mačkov (pa še psa) pri hiši, zato sem Miko, našo znano radodajko, namesto k veterinarju hvaležno odpeljal k prijatelju na kmete, kakšnih trideset kilometrov proč. In je bila stvar zaključena. Saj bi odpeljal Tikca, a bogec je bil tako grd, da ga nihče ne bi vzel pa še skoraj 24/7 oskrbo je potreboval …
Tikca torej nisem videval, ker sploh ni zapuščal taščinih prostorov, Mika je bila pa daleč. Dokler seveda po dveh mesecih ni prišla nazaj (in sem potem borko res zapeljal k veterinarju in je zdaj že kakšnih devet let mir pri bajti in ni nič ženinov okrog hiše, le frdamana mačka še zdaj ne more pozabiti, kaj sem ji storil in me ne mara!), vmes se je pa tudi Tikec že tako ojunačil, da je občasno do hodnika prišel, če je tašča pozabila zapreti vrata in sva se tudi nekako navadila drug na drugega. Ne morem reči, da sva postala prijatelja, a drug mimo drugega sva kljub vsemu lahko živela brez večjih težav.
Moram priznati, da mi ga je bilo včasih, ko tašče ni bilo doma in je bitjece zatavalo na hodnik, prav zanimivo opazovati. Tekal je neumorno v krogih in se ni znal vrniti nazaj v sobo kljub odprtim vratom, enkrat je pa celo na stopnico padel in ni znal več nazaj gor splezati in je hodil tri ure samo levo in desno po stopnici. Ne vem kdo je bil bolj mentalno prizadet – ali maček, ki ne zna skočiti na stopnico ali jaz, ki sem ga tri ure opazoval?!
Enkrat je bilo še posebno zanimivo, ko sem ravno prišel z vrta in je z neba padel prav on. Pred moje noge. In takoj sicer poskušal zbežati v divjih krogih, a mu ni šlo najbolje. Takrat sem ga menda prvič prijel, koliko se spomnim. Za vrat, kakor se prime mačke in ga odnesel k tašči. A sem že med hojo po stopnicah ugotovil, da je ubogi retardinjo izpustil dušico in se preselil v lepši svet. Mi je bilo kar malo hudo za taščo, ki je resnično čudovit človek, a ko sem ji prinesel crkovino, ni bila videti kaj posebno pretresena.
»Maček je padel in se ubil,« sem sočustvujoče rekel.
»Ne, ne, kar na tla ga postavi, bo že, če ga primeš za vrat, se mu nekaj prekine in potem ga moraš samo po ritki in je …«
Nejeveren sem zadevo postavil na tla, previdno, ni se sploh premaknila, obležala je kot mrtva. Tašča ga je potrepljala po ferarijevsko spuščeni koščeni ritki s krivljastim repom in ravno ko sem pomislil, da je nekaj takšnega nazadnje uspelo Kristusu, je Tikec oživel, parkrat divje otresel glavo, kot bi prišel iz vode, recimo, potem pa brez nepotrebnih krogov udaril direktnega v televizor in omamljen in utrujen obležal v ljubečem taščinem objemu.
»Pa sej ne moreš verjamt,« bi rekel Goran V.!
S to njegovo napačno napeljavo sem se še parkrat pohecal, vedno znova me je fascinirala ta njegova reinkarnacija, potem me je pa minilo in sva spet živela drug mimo drugega.
Dokler letos nisem prišel z dopusta in je tašča povedala, da je ubogemu Tikcu, ki je dopolnil skorajda osem let, dokončno scvrlo varovalke. Menda je bilo dan pred našim prihodom domov v Novem mestu grozno neurje s hrupnimi strelami in bliski in se je Tikcu dokončno odrolalo. Ali pa je kaj prišlo v kakšno resonanco, vse tisto bliskanje pa to, bogsigavedi, končno in neizpodbitno dejstvo je bilo, da je s Tikcom konec. Se je zaganjal v zidove, poskušal skakati po pohištvu (a seveda vedno znova zgrešil!) in spuščal je čudne glasove.
Takšna je bila taščina anamneza a ker je bilo že pozno, smo se odločili, da ga k veterinarju po injekcijo za pančkat odpeljemo šele naslednji dan, ko so uradne ure za krematorij. A ker se ga je tašča malo bala, ga je zaprla na balkon in ker je ubogo bitje prvič spalo zunaj, je spuščalo še bolj čudne glasove, jaz spodaj sem pa popizdeval, ko sem sedel ponoči na vrtu, bral časopise (bil sem na morju, ne pozabite in se jih je kar nabralo!) in mislil, da so nekje blizu neki pijančki v kakšen ravs padli. Me je po uri ali kaj vseeno postalo malce strah in sem se preselil raje v hišo …
Kakor koli, ko sem naslednji dan poklical taščo, če bova retardinjota odpeljala k veterinarju, je srečna povedala, da ne bo potrebno, ker mu je očitno noč na prostem koristila, je malo kontepliral in razmišljal in prišel k sebi. In tako je Tikec ostal.
Do prejšnjega tedna, ko je nehal jesti in kar vidno hiral in smo ga res morali odpeljati. Da mu skrajšajo muke. Priznam, ni mi bilo popolnoma vseeno in dasiravno na grob ne bom hodil, se ga bom še kar nekaj časa spominjal.
Prišel je tiho in odšel v legendo!

P.S. Poleg Tikca smo imeli tudi Rikca, polha, ki se je zatekel neke jeseni k nam in smo ga dali v kletko in ga kot v Janku in Metki fotrali, da že čez nekaj dni ni več mogel ven in je bil največji polh, kar sem jih kdaj videl, ker ga je tašča ljubeče hranila z lešniki in orehi in vsem, kar je imel rad, a ga je kmalu pobralo. Imajo žal krajšo življenjsko dobo. Bil je pa res tako ogromen, da bi iz dveh takšnih lahko naredil kučmo, kar tašča ni rada slišala niti v hecu, ampak o njem ne bom pisal, ker je prehitro odšel in je legenda prihranjena samo za Tikca …

Ko profija pelješ pod zemljo

Tomaža Grdina poznam že od takrat, ko se je še s plastičnimi pištolcami igral in Need for speed vse nivoje žime prevozil ter imel še dolge lase, in prav tu morda leži razlog, da me vedno znova preseneti. No, ok, včasih tudi s kakšno neumnostjo, predvsem pa s svojo profesionalnostjo. Tomi je namreč carski fotograf. Ne, Tomi je CARSKI fotograf. In kaj se zgodi, ko takšnega carja pelješ v Astino jamo? Najprej crkneš od dosade, to itak, ker model potrebuje 8 (osem!) ur za deset fotk in ti tega ne štekaš, pa še zebe te pa še lačen si pa še tečen si in človeku najedaš, da naj že za božjo voljo prtisne tist sprožilec, da gremo končno lahko ven, potem te pa čez par dni pokliče in pokaže, kaj je posnel in padeš na rit. In ti je potem vse jasno. In greš in zradiraš vse fotografije, kar si jih kdaj posnel sam v jami in kolneš, zakaj nisi, ko si bil mlad, več igral Need for speed al pa se družil z Borutom Peterlinom ali Boštjanom Pucljem ali Robertom Kruhom ali Juretom Šventom
Ah, u rit, sej vsi ne mormo bit dobri fotografi, ker kdo bi pa potem vso to fotografsko svojat pod zemljo vozil?!

astina_jama_012 astina_jama_022 astina_jama_032 astina_jama_042 astina_jama_052 astina_jama_062 astina_jama_072 astina_jama_082 astina_jama_092 astina_jama_102 p90300142 p90300172 030909_2111_mg_39122 030909_2111_mg_39132
P.S. Saj vem, da je to skoraj “naloga nemogoče”, a vseeno – kdor ugane, kateri dve fotografiji sta moji, lahko spije kavo v knjigarni Goga na svoj račun in se potreplja po hrbtu!

Spet v arestu

prison

Danes sem imel literarni večer, no, bolj literarno dopoldne. Na Dobu. To je največji slovenski zapor, če ne veste. Nisem pričakoval kaj posebnega, pravzaprav o tem kaj dosti sploh nisem razmišljal. Dokler že navsezgodaj zjutraj nisem parkiral na parkirišču za obiskovalce. Malo me je hecalo vse skupaj, ker je bilo eno parkirišče za obiskovalce ob sredah, drugo za ob četrtkih, danes pa je petek, pa še kar pozen sem bil. A sem kar ruknil vozilo na četrtkovo parkirišče in po navodilih mobilnik pustil v avtu. In odhitel v sprejemnico. Kjer sem dobil prepustnico in so me napotili v notranji kompleks. Tam pa človeka kar malo stisne. Odprejo se drsne rešetke, kakor v filmih, greš čez detektor kovin, na drugi strani te še osebno preišče paznik (brez gumijastih rokavic na srečo!), potem se vhodne drsne rešetke zaprejo in odprejo se rešetke v notranjost ustanove.

Saj strah me ni bilo, jasno, sem dedec in aktiven jamar, ampak tesnoba je pa bila, moram priznati. Dokler nisem prišel v nek prostor, kjer me je čakalo veliko najrazličnejših ljudi. Zapornikov. Ki so vsi prebrali moje knjige (jebiga, sem jim izrekel sožalje, da so jim že tako hudo kazen še poostrili!) in se izkazali za najbolj ČUDOVITO publiko ever. Res. Saj sem že sodeloval v kar nekaj debatah na temo “lik i djela Damijana Šinigoja”, ampak ta je bila pa v vseh pogledih najboljša. Saj ne vem, ali je v redu, da te toliko in toliko zapornikov cmari po mislih, a o tem čisto zares nisem kaj dosti razmišljal. Odgovarjal sem, se pogovarjal in užival. Tri ure (s čik pavzo vmes) so minile, kot bi mignil.

In sem odšel domov. No, pravzaprav najprej ven. Iz zapora. In prisežem, da zrak na drugi strani drugače diši!

Pa še najboljši kompliment, ki sem ga dobil v zadnjem času: Človek je bral Očkov kotiček in se (tako je povedal) rolal od smeha, sojetnik v sobi pa ga je vsake tri minute spraševal, zakaj se smeje in da naj mu prebere. In mu je nekaj časa bral, potem pa se naveličal. In je človek potem knjigo sam prebral. Zakaj je to kompliment? Ker gre baje za edinega človeka na Dobu, ki v življenju ni prebral niti ene knjige! In je potem prebral vse moje tri. Spet, zakaj si ljudje še sami nalagajo dodatne kazni, ne vem, a tako pač je … Ako su lagali mene, ja lažem vas! Aja, na literarno dopoldne ga pa ni bilo, ker je bral mojo knjigo in zamudil na raport (ali nekaj takšnega) in je potem sledilo neko delo za kazen …

Aja, pa še nekdo me je vprašal, če poznam Miho Mazzinija. In sem mu rekel, da ga in da je Miha največji car in se je nemudoma strinjal, a vseeno dodal, da žeblja pa ne zna zabiti. Da mu ga je moral on (potem, ko je v zid Miha naredil že devet lukenj), po tem pa ga je poprosil, naj Miha kar piše knjige in se ne pusti motiti, za žeblje naj pa njega pokliče. Kolikor poznam Mihata, je verjetno to ponudbo še večkrat izkoristil (konec koncev je Gorenjec), če je vse skupaj res, pa ne vem. Tako so mi povedali …

Torej, Miha, nekdo, ki ti je nekoč zabil žebelj v zid, te pozdravlja!

Drekpumparji

Starosta našega jamarskega kluba JKNM, legenda Borivoj, si ni zaman prislužil svojega slovesa. Človek ve, kako se stvarem streže, ni kaj. Ga pokličejo, da je sredi mesta zapacan vodnjak, prihiti na sceno, izmeri, poriše, razišče, ugotovi, da gre za štirno in ne vodnjak, izmeri, koliko je smeti in koliko vode, kdo je smeti nametal noter, mimogrede še ugotovi, kdaj je bil vodnjak zgrajen in kateri mojster ga je delal, kdo je kupil hišo, na katerega dvorišču omenjena packarija stoji itd … Potem sojamarjem napiše navdušujoč mail, da lastnik išče mlade in močne, ki bi to spucali in vso zadevo predstavi tako filmsko adrenalinsko, da se nas takoj javi 16 komadov, ki imamo več v rokah kakor v glavi, on pa vse organizira in odide na nujni in neodložljivi oddih na morje. Mi pridemo ob 16. uri na sceno, pljunemo drug drugemu v roke, se potopimo v drek, ob 20. uri pa pogledamo ven, ko je že mrak, a je vsaj svež zrak. Mi smo seveda moja malenkost, pa Miha, Uroš in Drago, Klemna ne bom omenjal, ker je samo prišel, povohal in odhitel na nujno sejo o hitrostnem kvačkanju!
Dogovorjeno je bilo, da nas bo čakal sodček za smeti in viličar za dvigovanje sodčka, pa smo bili veseli, da smo vsaj vrečke za smeti lahko dobili, drugače je bilo pa vse, kakor je bilo vnaprej dogovorjeno! Z Mihatom sva se prostovoljno spustila v kakšnega pol metra v več letih nalaganega dreka in vode, Drago in Uroš pa sta zgoraj praznila vedro. Delo je potekalo po planu, jaz sem spodaj opazoval svečo, če je še dovolj kisika, Miha je smeti metal v vedro, Uroš je nadomestil viličarja, Drago pa je vedro praznil v vrečke. Delo je potekalo v prijetnem vzdušju, Miha je bil nadvse vesel, da sem spodaj jaz, ker sem ga kratkočasil, da je pozabil na smrad, prav tako je bil vesel Uroš, ki je najprej vpil, da so vedra lahka in sem jih potem čisto iz heca malo bolj polnil, da je moral uporabiti vse konjske moči, kar jih premore in je bolj malo govoril, Drago je pa itak tako tekal, da ni imel časa niti misliti niti govoriti …
Dobro, saj vsi veste, kako se v nekaj letih organski odpadki zmeljejo skupaj in kako sva z Mihatom trpela (pa še enega je vmes stisnil, častna beseda, da je svečo upihnilo!), zato v detajle ne bom šel, po nekaj urah pa sva le pokukala ven. V mrakobno Novo mesto. Potem je Miha vzel še visokotlačno vodno črpalko (al kako se že z učeno tujko reče kirharju?!), se navezal spet na štrik in je vodni curek vse opravil namesto njega, pa še vrtiljak je imel. Luštno, res, a ga nisem hotel preveč zafrkavati, ker mi je spodaj, ko sva bila še do kolen v dreku, ko se med ljudmi spletejo posebne vezi, priznal, da se je za delo javil samo zato, ker smo se prijavili samo “abervezniki in šalabajzerji” in se je bal, da se bo komu kaj zgodilo in je zatorej na akcijo zvlekel še strokovnjaka, torej sebe!
Ja, ljudje delajo različne stvari iz različnih motivov, kar je res, je res, tudi najbolj čudnih. Potem smo še oprali opremo, oprali še sebe in potem skoraj debelo uro posedeli na prijetni terasi lastnika štirne. Ki je res prijazen človek, zabaven in dobrohoten, vsakemu od udeležencev akcije je na roko plačal po 500 evrov. In smo šli domov siti in zadovoljni.

p9010019 p9010025 p9010034

P.S. Da je vsak od nas dobil na roke po 500 evrov, sem zapisal samo zato, da se bodo tisti, ki se niso hoteli pridružiti, ugriznili v rit od fovšije. Seveda nismo dobili toliko!

p9010051 p9010055 p9010110

P.S.S. V resnici smo dobili vsak samo po 475 evrov in 13 centov, tako da za fovšijo ni potrebe, ker itak vsi vemo, da denar ni vse in da nekateri delamo tudi iz samega užitka do dela! 🙂

Podzemni vodovodarji

Celo soboto smo preživeli v Šolnovem breznu. Fascinantna, nadvse lepa jama, skoraj 120 m globoka, s skoraj nepopisno lepimi kapniškimi tvorbami. A nismo šli not in dol jamo občudovat (no, tudi, seveda!), šli smo garat in raziskovat. Od petčlanske odprave je zadnja dva na vhodu ujel hud naliv s točo (predzadnji sem bil seveda jaz, zadnja Urša) in sva bila mokra kot miša, kar potem za celodnevno pohajkovanje po mrzlem podzemlju ni ravno dobra popotnica. A kaj bi stokali, šli smo dol raziskati možnost, ali obstaja sifon z možnim (še neraziskanim) nadaljevanjem. Smo se spustili na dno do jezera, kjer smo se zaradi dih jemajoče lepote zadržali dlje, kot smo hoteli potem pa se s cevjo, ki je tam ostala od ene druge jamarske akcije pred skoraj desetletjem, dvignili kakih 50 metrov višje in začeli prazniti sifon. Nikar se ne bojte, se bo ob prvem večjem dežju spet napolnil, mi smo ga želeli sprazniti samo zato, da pogledamo v nadaljevanje. Kar nam seveda ni uspelo, saj je po kakšnih treh urah akcije, ko se je nivo gladine vode znižal za skoraj meter in pol in bi že skoraj pokukali na drugo stran, zadeva sfižila. Je potegnilo zrak, potem smo pa cev poškodovali in kljub trudu ni šlo. Bomo cev odnesli ven in poskusili z novo, če bo kakšen rezultat, pa tudi javim, jasno, saj smo si čas spodaj krajšali predvsem z iskanjem imena – ali se bo novoodkrito nadaljevanje imenovalo Šini-Urša-Klemi-Suki-Anžetovo nadaljevanje ali se bo imenovalo Klemi-Suki-Anže-Urša-Šinijevo nadaljevanje ali se bo imenovalo Suki-Klemi-Šini-Urša-Anžetovo nadaljevanje …

dsc06154 p8290001 p8290050 p8290079

Več fotk tukaj

Klemi & Šini

Smo raziskali novo jamo, Šumečo polšno, akcija je bila naporna, trajala je nekaj dni, nazadnje smo bili v blatnem in krušljivem podzemlju kar cel dan. In ko človek pride spet na sonce, je pač vesel, ko s sebe vrže umazano jamarsko opremo. Kar se seveda vidi tudi na fotki …

manekenmaneken

P.S. Klemi je HillBilly z desne, da ne bo pomote! 🙂

Ko je Afrika udarila ob Evropo

So se dvignile Alpe. Menda so nastale iz ostankov školjk in podobnih zadev. Ne vem, domnevam pa, da je trajalo kar nekaj časa. Par milijonov let. Kakšno leto gor ali dol … Sem bil teden dni na Kaninu, z našimi jamarji, tam je kar nekaj več stometrskih brezen in jam, teden dni smo širili jamo NM 9 in poskušali najti nadaljevanje, ki ga obeta piš vetra iz nje. Kar je pomenilo macolanje in dletanje, nič kaj lahkoten posel, pa čakanje v ožini, da prideš na vrsto. In ko sem čakal na svoj del tlake in opazoval različnih barv različne sloje, me je nenadoma prešinilo, da če se dotaknem v kamnini že milijone let ujete školjke, se dotaknem zgodovine milijone let nazaj …

p8070390 p8060321 p8060330

In sem se je dotaknil, kaj sem pa hotel. Potem sem se še malo po nosu povrtal, potem sem bil pa že na vrsti za macolo …

Več fotk pa tukaj