Šala mala

Sej verjetn je že star, jaz ga prodajam kot novga, ker sem ga pravkar slišal prvič:

Bosanec se sprehaja po marini in gleda vse tiste velike jahte in čolne in se čudi in ne more verjet, potem pa izdavi: “Jebomater, ovaj Forsale ima para ko govna, koliko samo ima brodova!”

Ko se človek še išče

chat

In seveda ni protestiral proti temu, ker bi z morebitno objavo klepeta svetovni javnosti izdal kakšno veliko ali temačno skrivnost, temveč zato, ker smo se imeli lepo na dan, ko je tudi Suki želel, da bi se imeli lepo pri njem in je izbral, kakor je pač izbral in se je zlagal, kakor se je pač zlagal …

Kragulj

Še pred kosilom smo izkoristili lepo vreme in se podali v jamarsko plezarijo, pa še Ladkota je bilo potrebno malce prepucati, je dolgo stal. Polno naloženi z opremo smo pičili proti Mirni peči, kjer kakšne divjadi na cesti ponavadi ni, tokrat pa bi kmalu prišlo do nesreče. Na levi strani cestišča je dokaj velik kragulj (da je bil kragulj, sem seveda poguglal kasneje, sem najprej mislil, da je bila kanja)  mirno malical nekaj povoženega, ko smo prižgali mi z Ladkotom, jo je verjetno zaradi slabe vesti hotel podurhati. In mu skoraj ne bi uspelo. Ker je ta pernata ujeda dokaj velika, rabi za vzletišče dokaj dolgo pisto in ko je napravil dva zamaha s krili proti mojemu voznemu pasu, ni mnogo manjkalo, pa bi ga zbili v letu. Sem moral odviti na travnik, da ni prišlo do nesreče! Potem pa nisem vedel, ali naj mi bo žal ali ne, ker res še za nobenega nisem slišal, da bi ptico roparico v letu zbil. OK, srno zna vsak Pepe dol udart, ampak kragulja u letu je pa nekaj takšnega kakor če Karate Kid muho s paličicami ujame …

pb290017 pb290008 pb290012_01

Ampak, pustimo to. Jama. Ja, je bila. Se nam je pridružil Dejan, ki je alpinist. In je mislil, da je jamarstvo samo v drugo smer obrnjena in mnogo lažja oblika alpinizma. A se je seveda zmotil. Od vseh treh je bil edino on ves premočen, iz vsakega lasu mu je kapljalo, zagotovo je kakšne pol kile scurel v zrak! Pa še skozi eno nit ne ožinico sva ga z Robertom spravila in je pri spravljanju iz nje podihal skoraj ves kisik, ko se je blago zataknil! ZRobertom sva pa kot profesionalni baletki samo spolzela ven …

pb290019 pb290020 pb290022

Ja, moram pohvalit tudi Roberta, ki je samostojno razkopal in pospravil eno smer in ni nič švicnil, pa mojo finsko prijateljico pisateljico tudi, čeprav je v raj prišel nemir. Namreč, si je želela v jamo, močno si je želela, pa je možak nekako ni pustil, da to pa res ne gre potikati se po slovenskih jamah brez njega (on pa ni šel, ker je spal) in se je potem odločila, da vseeno gre. Domov bosta posledično šla vsak s svojim avionom, ampak to je pa že tretja zgodba, ki nima veze s kraguljem, ki bi ga lahko v letu zbil z avtom, pa ga nisem hotel in se zato ponosno trepljam po hrbtu …

Klemija pa ni

Se je šel zabavat nekam na sever Slovenije. S celo bando. Saj sem bil povabljen, a se mi ni ljubilo iti. Sem ga pa klical dopoldne, če greva na kavo in je popizdil. Da mi je stokrat povedal, da gre z doma in da zares ne razume, kako si ne uspem zapomnit vsaj tu in tam kakšne stvari. Je že hujši ko moja preljuba soproga! Jaz sem na srečo slišal približno nekaj takšnega: bla bla bla bla sem ti stokrat povedal bla bla bla bla pa res stokrat bla bla bla bla … In ga popoldne spet klical a sem se še pravočasno spomnil in prekinil! Ah, ta naš Klemi …

klemci

D.I.S.C.O.

Ja, možak je v nekaj dneh šestnajstkrat spremenil načrt za rojstnodnevno zabavo, na koncu sva ostala sama. V hosti. S klobasami in pivom. Jebemuvraga, klobase mi čez ušesa gledajo (so pa dobre za popizdit!), tolikokrat smo jih letos že spekli, piva sem pa spil kot nikoli prej v vsem življenju. Je pa res, da so nas te nočne žurke naučile vsaj nekaj koristnega – ogenj zakuriti tudi z mokrimi drvmi. OK, priznam, vseeno traja kar nekaj časa, da zagrabi in se razgori in da smo ponavadi že hudičevo lačni, preden je žerjavica nared za base, a smo iz dneva v dan boljši! Še malo, pa bomo pravi survajverji, res. Komaj čakamo, da pade sneg, da gremo spet bivakirat v Rog. Saj mraz ni problem, večji problem je strah pred medvedi. A Klemi ima solzilec in niti za trenutek ne spusti prsta s “sprožilca”, Robert pa namerava spati s prižgano motorko. No, bomo videli …

Kakor koli, žur za Robertov rd je bil kul, celo divjo disko musko sva imela, pa ne zato, ker bi hotela plesati ali zaradi kakšnih nostalgičnih razlogov, temveč sva z njo odganjala zveri. Uspešno. Nobena se ni približala …

Vse najboljše, dragi Robert!

Moj prijateljček je v že letih, ko verjetno ne bi bil najbolj vesel, če bi izdali, da je danes star 30 let, zato bomo starost zamolčali! In sem malo pobrskal po kompu, da bi našel kakšno fotko, ko je bil še mlad in sem izbrskal spodnji dve, ko sva bila kakšnih 5 let nazaj skupaj na smučanju v Franciji in je bil še mlad, lep, perspektiven, dolgolas, brez gubic, neciničen, optimističen, vesel, radoveden, nezagrenjen, neobremenjen z bejbami, nealkoholik, zagret za delo, optimističen, lepo pobrit, neavanturističen in vedno pripravljen pomagati, ni uporabljal grdih besed in ni razmišljal, da bi se med tople bratce vpisal, še absolutno ni sanjal, da bo nekoč zelo dober fotograf in absolutno se mu niti sanjalo ni, da se bo suvereno potepal po podzemlju (tistem tapravem, jasno, za prave možake, ne mafijsko-fegetskem!) …

kruhic2 kruhic img_3791

Pa še filmček o njegovem prvem smuku. Se je ravno smučati naučil in kot vsi pravi začetniki se je seveda moral spustiti v smuk, da je začutil veter v laseh in na koncu, kot vsi začetniki, sneg v gatah …

Vse najboljše, dragi prijatelj, bova zvečer en tiski spila, ne? No, jaz bom viski, ti se pa z njim že tikaš, ne!? 🙂

Cinki, spet

Tokrat s Tomasotom, dol grede je bil nekaj časa gobčen, potem pa čedalje manj. So se šale spremenile v kletvice. Na dnu en čikec, potem pa gor, s stokanjem do vrha. Sem zgrešil eno pritrdišče in sem kot netopir čakal in čakal, da se je Tomi končno prepel, stokanje se je stopnjevalo, bolela so ga jajčka. Pa ne velikonočna … Jah, pisarniška zasedenost (čeprav 100 metrov na štriku res ni mala malca, ok, razen zame), a je kmalu prišel k sebi, pivičko, ogenj in base …

pb260003

Naš Gregi

je zamudil letalo z Brnika v London. Pravkar. Saj to ni smešno, vem, ampak zapisati pa moram, ker postaja podoben meni in se mora zamisliti nad sabo … K ga kar vidim zjutraj, kako si je s senvičem umival zobe in stoje poskušal prebrati oz. preleteti dnevni časopis, da na pot ne bo šel neinformiran in si ves čas dopovedoval, da ima še veliko časa, v avtu malo pred Brnikom pa se je začel spraševati, kje za vraga je toliko časa zabluzil v nič …

letalo

Boš čiza?

Evo, če skačeš po luknjah in se podiš po hostah ob najbolj nemogočih urah, je velika verjetnost, da postaneš lačen. Variant je seveda več, kako potešiti lakoto, a doma po hladilniku brskat se mi ne ljubi (ok, to že, a ker sem len, ponavadi kisla smetana in kos kruha samo), na bencinski sendvič tudi ni najbolj okusen, najbližji lokalni Šiptar s kebabom, bureki in burgerji pa je ponavadi najslajša izbira. Pa še odprto ima do ranih jutranjih ur, jasno. In četudi je gneča, ko parkiram pred vhod z umazanim in obtolčenim ruskim džipom, ljubkovalno Ladko imenovanim, se vrsta ponavadi razpre.

Ampak, ko ti tvoj najljubši lokalni prodajalec ob vstopu v njegovo velecenjeno prodajalno namesto dober dan ali dober večer samo mimogrede pokima in vpraša A boš čiza?, potem veš, da nekaj ni prav. Da si mogoče prevečkrat pri njem. Je bilo, kot da sem prišel domov s šihta, res.  Ker če se bo tako nadaljevalo, bova še novo leto skupaj praznovala pa na kakšen dopust skupaj skočila, al kaj? Že to mi je malo anojing, da mi prodajalec mojih najljubših cigaret maha čez cesto in vpije, da me že nekaj časa ni videl (ker sem zadnje čase res bolj malo gotovine s sabo nosil in sem po čike skakal v Mercator, kjer lahko plačaš s kartico), petrolovci pa tudi že točno vedo, kaj še ponuditi, ko se prikažem pri njih – a olje za tovornjačka še mate, pa bencinček za zipota? – čeprav se ne pripeljem s tovornjačkom in čeprav si pri njih ne prižigam cigarete …

Ampak, kakor koli, danes je žena spet (jeba, sem zapisal spet, čeprav je to zelo zelo poredko) nekam odpeketala in sem bil zadolžen za prehrano moškega dela familije in sem, ko sem se vozil domov, enostavno poklical Maksa in vprašal, če bodo bureke in se odpeljal do mojega najljubšega prodajalca kebabov, burekov in burgerjev in naročil štiri sirove in enega mesnega. Zakaj pet, ko smo pa samo štirje možaki v familiji? Ker sem se spomnil še na Roberta, s katerim najbolj pogosto zahajam na tovrstno prehrano in ga vprašal, če bi tudi on in jasno, da bi … Sem se počutil kot tisti skavtek, ki raznaša hrano ostarelim. Pred hišo sem poklical sina, da je prišel ven po bureke za njih in z dvema preostalima odpeketal do prijatelja, da sva povečerjala in spila kavo, otroci so pa medtem računalnik nabijali in se požvižgali na šolo, a to je že čisto tretja zgodba, ki z mojim lokalnim prodajalcem junkfooda nima veliko skupnega …

vesna_sini