Hecna jama

Klemi je težil, da ponoči ne bo več hodil okoli (ker so medvedi iz brlogov prišli!) in sva enkrat za spremembo udarila popoldanski izlet. Predlagal sem Veliko vratnico, pa je rekel, da v jame, kjer je že bil, ne bo non-stop rinil in prek weba izbral dve potencialni drugi. In sem takoj vedel, da se bo stvar zavlekla pozno v noč. Zakaj? Ker sva najprej Ladkota ene pol ure filala z vsemi pripomočki in opremo (še prej je pa jasno zamudil pa še kavo sva morala spiti pri meni), potem sva se morala pa še v Kočevski rog odpeljat. In je bilo še vedno čisto ok, kar se časa tiče, a sva seveda jamo iskala kot blesava. Nikoli je ni tam, kjer je zarisana! Ampak res! In sva cepetljala po hosti, gor in dol in dol in gor (vmes sem za nekaj časa nehal jamo iskati, ker sem slastne gozdne jagode našel, a tega nisem povedal Klemiju), pa spet gor in dol, dokler se Klemi ni začel smejati in me je poklical k avtu. Sem takoj vedel, da je jamo našel, a se mi je vse skupaj zdelo malce čudno, ker je stal na cesti. “Vidiš znak Pihalnik?” Sem ga videl, a kazal je na desno stran ceste, kjer je bila skoraj prepadna strmina, poleg tega je bila na zemljevidu narisana na levi strani. In ker nisem vedel, kje bi luknja bila, je s prstom zmagoslavno pokazal na kanalizacijski pokrov. Vhod v skoraj sto metrov globoko jamo je bil na cesti! Na asfaltirani cesti! Saj ne moreš verjet. Sva takoj dvignila pokrov in se smejala in smejala, potem pa sem ladkota porinil v rikverc na cesto pred vhod in vključil vse štiri žmigavce. Da bi šla not. Štrik pa kar na odbijač navezala. A sem seveda delal račun brez krčmarja Klemija, ki je takoj videl milijon pijanih voznikov, ki bi se zaletavali v avtomobil, potem je celo videl pol milijona psihičev, ki bi ustavili in vrv prerezali, tako da od spusta v Pihalnik ni bilo nič. A ker je bilo še relativno zgodaj popoldne, sem pač udaril po rezervnem predlogu, po jami Ahnenloch. Hecno ime, še posebej, ker leži pri Podstenicah, sredi Kočevskega gozda, a je menda lepa jama, močno zasigana, globoka in dolga. Vrvi sva imela dovolj, železja tudi, a sem kar vedel, da zadeve ne bova našla. Sva z Ladkotom in GPSom tavala po gozdu, pa nič. Mislim, ceste so … No, sploh niso ceste, narejene so za buldožerje. In ko sva končno obupala, da se bova z avtom pripeljala in sem predlagal, da zadevo poiščeva peš, dokler je vsaj še malo svetlobe, se je Klemi uprl z vsemi štirimi. Ker da v Podstenicah pa največ medvedov na kvadratni meter ozemlja v Sloveniji hodi in sva se odpeljala domov …

01062009002 01062009 01062009001 01062009003 01062009004

Pogovor z Goranom Vojnovićem

img_2676

V Šmarjeških toplicah, kjer si obnavlja košarkaško koleno, zaradi katerega je postal pisatelj. OK, sklepam po tisti znani slovenski, da če nisi za šport pa kaj drugega poskusi … Morda si je z nastopom priboril kakšen popust (vsekakor si je pridobil nekaj novih oboževalcev), ne vem, jaz sem si prislužil masažo in savno, morda celo kaj več, pregovori o honorarju še niso zaključeni …

Nedeljski piknik

Z malce adrenalinčka, jasno. Da otroci (in Pedžo) vidijo, kaj počne njihov ate. Jama Jazbina. Otroci navdušeni, do prvih težav, seveda. Ni tako lahko, kot je videti, blatno pa je. To je za otroke plus. Maks je ob prihodu ven godrnjal, da sem jih prej v hribe gonil, da zdaj jih bom pa v jame, Gašper pa je mamici rekel, da ne bo šel več v jamo. Monika je bila seveda ostra – boš šel, ker drugače bo pa mene slili! Toliko o demokraciji. A po dobri hrani in sončku so se stvari postavile na svoje mesto in bomo v jame še šli. Jasno!

Rekreacija

Ker nobena stvar ni večna, je tudi naš stari bazen popustil pod pezo let. In smo nabavili novega. Pa nobene fovšije, prosim, je cenovno dostopen (skoraj) vsakomur! Le malo večjega smo ubodli, kar je pomenilo nekaj dodatnega dela in malce, samo malce zmanjšalo naš vrt. Vročina naj torej kar pride, čakamo …

img_2337_resize img_2339_resize img_2342_resize img_2344_resize img_2347_resize img_2350_resize img_2359_resize img_2402_resize img_2414_resize img_2419_resize img_2420_resize img_2425_resize img_2626_resize

Strahopetec

Ko smo zadnjič prišli iz jame, sem opral opremo, jo posušil, včeraj pa še preizkusil. No, preizkusil jo je Gašper, a se je izkazalo, da zavora ne deluje. Neštetokrat sem preveril, ali sem vrv pravilno vpel, pa nič. Ni držalo pa basta. In sem poklical znanega strokovnjaka za vse na svetu, dasiravno sem vedel, da me bo jebal v glavo še najmanj en mesec zaradi tega. Klemija torej. Najprej sem ga povabil na kavo, pa ni imel časa, ko pa sem mu omenil težavo z zavoro, se je že čez tri minute prikazal na vratih. Jasno, že z vrat je vpil, da nimam blage veze in da naj zadevo prepustim strokovnjakom. Oziroma strokovnjaku. Oziroma njemu. In je vpel vrv v zavoro, se obesil na štrik in telebnil na rit. Jasno. Prav užival sem v blagem telečjem pogledu, ki je najprej hušknil čez njegov obraz, še bolj pa par sekund kasneje, ko je blagi telečje presenečen pogled (da se kaj takšnega lahko zgodi njemu?!?!? NJEMU?!?!?) zamenjala majcena sled sramu. In je preveril še on petnajstkrat, kako je vpel vrv v zavoro, potem pa se je vdal. Kar je skoraj neverjetno, a je resnično. Res. Evo, tako je neresnično, da moram zapisati še enkrat – Klemi ni znal vpeti vrvi v zavoro, kar lahko pomeni le eno na tem svetu. Ja, uganili ste, zavora je pokvarjena. Kar je še bolj neverjetno, ker jamarske zadeve so stestirane do nezavesti in še čez, saj je od vseh zadev odvisno človeško življenje. Ne more se zavora odločiti, da ne bo več delala, ti si pa nad stometrskim breznom!

07052009001 07052009002

Danes pa me je poklical Frenk, če grem z njim v Veliko vratnico. Jasno da sem bil takoj v Ladkotu, pri Mirni peči sem zavil proti Jordankalu in že sem bil v Rdečem Kalu. Frenka sem takoj našel, ker sva bila dogovorjena v edini vaški gostilni. Pil je pivo, sam sem naročil kapučino. In sem dobil turško kavo brez mleka, kar je dovolj dober približek. Sva spila in odbrzela proti breznu. Mračilo se je že, kar nas jamarje ne moti, saj imamo svetilke. Frenk se je spuščal prvi v okoli 70 metrov globoko brezno, jaz za njim. In me je nekje na začetku spusta spreletelo, da je moja zavora pokvarjena. Frenk jo je pregledal in sprobal in ni bilo z njo nič narobe, zato sem jo pač uporabil, če bi bila fuč, bi uporabil rezervno. A nekje vmes, ko mi je čisto lepo šlo, me je psiha povsem uničila. Bingljal sem tam na vrvi in buljil v zavoro, spod čelade mi je znoj dobesedno tekel po obrazu in kapljal na roke in v globino. Skoraj pol ure sem potreboval, da sem se spustil do dna, strah je bil ves čas prisoten. Šele ko sem se odpel s štrika, sem se malo pomiril, da sem lahko začel uživati v res lepi, močno zasigani jami, v zadnjo luknjo pa se nisem spravil. Pravzaprav sploh nisem verjel, da je možno čez tisto ožino sploh priti, a mi je Frenk zagotovil, da je na lastne oči videl Tomaža Bukovca plaziti se tam skozi, kar je seveda pojasnilo vse. Tomaž je le en, jaz bi se tam zataknil, da me z bagerjem ne bi izkopali in sem se raje podal na tlako navzgor. Je šlo lažje in hitreje, ko je zavora za spuščanje varno visela na boku …

Na vrhu, ko sem čakal Frenka, pa se je strah spet pojavil. Od povsod sem namreč slišal sumljive šume, ki bi lahko nakazovali, da je medved v bližini! Ura je bila že skoraj polnoč, jaz pa sem čakal Frenka in preklinjal Klemija. Od njega sem se nalezel tega strahu!

Fotoaparat sem pozabil doma, zato sta fotki narejeni s telefonom, ki je bil na koncu že tako blaten, da sta uspeli le dve. Žal.

Tale brlog mi povzroča same težave!

Najprej ga je bral inšpektor za gozdove in mi bral levite zaradi Ladkota, potem ga je očitno prebral tudi Baco, predvsem prispevek, kako krotiti otroke (hm, se pripravljamo na reprodukcijo, moj dragi prijatelj?!) in mi nemudoma poslal mail: Detektiv na delu: ej, Šini, čigav pas pa imajo tvoji mulci, tale je točno tak kot moj, ki si mi ga že vrnil? :))

Hja, zdaj čakam, da začne pisati blog tudi tisti, ki sem mu jaz posodil moj pas in pozabil, komu in kdaj! 🙁

Astina jama

Pred prvomajskimi prazniki, ko naj bi kandidati za jamarja pripravnika opravili izpit, sem moral nujno v tujino. Na vse žive in mrtve sem se izvijal, pa žal ni šlo. Najbolj je bolelo, ker so izpit delali v Čaganki, ki si jo (še vedno) želim videti bolj kot vse ostale jame, a bolj kot to me je bolelo, da bodo Klemi&Co naredili izpit pred mano in pred mano prišli v Čaganko, saj sem vedel, kaj to pomeni. In res me je že sredi sestanka na Madžarskem zadel prvi SMS z lepimi pozdravi od PRAVIH jamarjev, ne dolgo zatem pa že tudi prve fotografije prek MMSa. Hudo, res, sem se hotel ugrizniti od vsega hudega in sem zvečer potem v hotelu divje treniral jamarske vozle, čeprav nisem imel vrvi s sabo!

  IMG_2230.JPG

No, potem sem se vrnil domov in na prvem jamarskem sestanku kar po tekočem traku dvigal roke in se prijavljal za akcije, dasiravno sem še vedno samo kandidat. In sta se me Tom in Frenk usmilila. Sta se namenila ogledati Astino jamo (ime je dobila po psici Asti, ki je padla noter in jo posledično odkrila!) bolj zaradi nas začetnikov, potem pa sta se namenila odpreti dihalnik, ki se nahaja v bližini. Dihalnik je majhna odprtina, iz katere piha, po tem veš, da je spodaj jama. Le kako velika je, ne veš, a o tem malce kasneje. Frenk, Gregor, Klemi in jaz smo se spustili v jamo, Tom pa se je odpravil širiti dihalnik, v katerega je komaj vtaknil roko. Po pravici povedano sem na Toma kmalu pozabil, saj je Astina jama (čeprav jo v jamarskem poročilu odpravijo z nekaj skopimi besedami) ena najbolj čudovitih jam z nešteto različnimi kapniškimi tvorbami (ne pozabite, sem šele pripravnik in kapnikov še ne poznam!), je pa tudi res, da zelo veliko jam še nisem videl. Fasciniran sem bil do konca in kar nisem vedel, kaj bi gledal, na kaj bil pozoren, hkrati pa sem moral še paziti, da z erekcijo, ki sem jo fasal od navdušenja, ne bi delal škode med kapniki, ki rastejo tisoče in tisoče let dolgo. Že tako sem bil čisto posran, ko sem s čelado dva odkrušil s stropa in sem samo čakal, kdaj jih bom dobil po ušesih, ker so vsi slišali karakterističen zvok (ki ga prej nisem poznal, jasno, a ga ne moreš zgrešiti, gre skozi kosti!), a je bila jama ponekod tako nizka, da se škodi pač ni dalo izogniti. Le Klemen se je nekaj pizdil, ker je mislil, da nisem opazil, kako je le par minut prej enega majhnega zakopal na skrivaj, ko ga je prav tako po nesreči odbil, a globoko pod zemljo je preveč lepo, da bi se človek kregal!

 

Prišli smo do konca jame in Frenk je predlagal, da gremo novinci še v spovednico. Sicer nisem veren človek, a mi je pogled na zelo zelo (ZELO) ozek rov do spovednice potisnil knedelj v grlo. Sem se hotel spovedi odpovedati brez slabe vesti, a je Klemen že začel riniti, zato sem seveda moral tudi jaz, ker bi drugače poslušal o tem še en mesec. In rov je res zelo ozek. To pomeni, da rineš po trebuhu kakor kača, neštetokrat se zatakneš, paziti moraš, kako obrneš čelado, roke imaš ali naprej ali nazaj, ker jih kasneje ne moreš več premakniti … Zadevo toplo odsvetujem potencialnim klavstrofobikom, pa kakšnemu mladeniču s ponorelimi hormoni tudi. Ker če v tistem rovu dobiš erekcijo, si se zataknil, ne bo šlo ne naprej, ne nazaj!

Dobro, šalo na stran – v spovednico sva se nekako pririnila (podobni občutki so me verjetno prevevali dobrih štiriinštirideset let nazaj ob mojem rojstvu!), iz nje tudi, malo smo še pogledali po jami, potem pa se odpravili ven. Navzgor je še kar nekako šlo, čeprav bi bilo verjetno lažje, če ne bi zjutraj pojedel sendviča. Zunaj se je napravil lep, sončen in topel majski dan.

 

Sprehodili smo se do Toma, ki je garal malo višje v gozdu. In sem skoraj na rit padel, ko sem videl, kaj je napravil iz tiste majhne talne špranjice! Bil je kot krtek iz risanke. No, po videzu je bil seveda kot prašiček iz Treh prašičkov, a seveda ne govorim o videzu. Tudi mi nismo bili nič boljši! Naše družbe se je razveselil, ker je bil že kakšne štiri metre globoko in smo mu pomagali iz špranje dvigovati kamenje in zemljo, a kaj dosti več, kot je napravil on, nismo naredili. Smo prišli do ožine, ki jo bo treba krepko razširiti, da se bo lahko pogledalo naprej v globino, kamor so veselo odmevali kamni, ki smo jih vsake toliko sprožili noter. Nekje v dolini je zvonilo poldne, čez kakšno uro pa smo končali. Odnehali za tisti dan, kakor se je izrazil Tom. Bili smo utrujeni in malce že tudi lačni. V mislih že počasi na poti domov. Pospravljali smo opremo, Frenk pa se je še malce sprehodil okoli in nenadoma zavpil, da je našel drugo jamo. V sekundi smo bili pri njem. Meni se je ob pogledu na razpokico pod skalo kar nos povesil, sem mislil, da Frenk zafrkava, Tom pa se je kot tiger vrgel na trebuh, noter vrgel kamenček, poslušal, zadovoljno kimal, v naslednjem trenutku pa sta se Frenkom že tepla za štango. In kot povsem sveža in spočita širila vhod. Kmalu je zagrabilo še nas tri začetnike in s skupnimi močmi smo toliko razširili zadevo, da se je noter lahko spustil Frenk. Bilo je tako ozko, da smo morali s škornji skakati po njegovi čeladi, da se je sploh zrinil noter, potem pa smo mu podajali vrv in poslušali njegove komentarje. Na začetku jih je vpil gor bolj poredko, ko pa smo začeli vpiti nanj, naj za božjo voljo pove, kaj vidi in ali je kaj obetavnega, se je popravil in pošiljal poročila z vsakega spuščenega metra. A žal se je brezno končalo pri dobrih enajstih metrih globine in po njegovih besedah ne obeta nobenega nadaljevanja. Popisali smo koordinate, Tom si je izrisal skico, potem pa smo res pospravili in odšli na zasluženo pivo. Plačal pa ga je Frenk, ker je on našel novo brezno. Pa naj še kdo reče, da je raziskovanje jam poceni šport …

IMG_2280.JPG

V jami sem poleg mrtve narave srečal še pajka, netopir je bil za moj že ves z blatom zapacan fotoaparat prehiter, polž mi pa ni ušel, čeprav se je trudil. Za vse tiste, ki bi tudi želeli v Astino jamo, pa še smerokaz, da ne boste zgrešili …

 

Več fotografij tukaj …

Jamarski tečaj – 4. del

Kljub nehumani uri smo se zbrali v Mirni peči v dokaj velikem številu, dasiravno nas od 11 prijavljenih tečajnikov vztraja še samo 7 najbolj pogumnih (ali neumnih, ne vem!). Jamarji so carji. Napeljali so vrvi in vse ostalo in nato skakali okoli nas kakor pridne mravljice, nikoli nisi mogel česa tako zašuštrati, da bi popizdili nad našo nesposobnostjo! In nesposobni smo bili, še posebej, če pomislim na naše podvige, preden smo se prijavili na tečaj, a smo bili na tokratni seansi, ko smo se spušali v prepad in dvigali iz njega, prepenjali na vozlih in pritrdiščih, veš čas pod budnim in potrpežljivim očesom katerega od njih ves čas maksimalno varni. Je bilo naporno, kri je plala po žilah, ritko je stiskalo, deževalo je, a smo natrenirali, ker naslednji teden bo izpit za jamarja pripravnika. Potem bo pa povsem nova pesem. Tom je rekel, ko smo se razšli, naj ga RES kdaj pokličemo, ko sbomo vandrali po jamah in sem mu iskreno povedal, da naj se kar nič ne boji, da nas bo kmalu celo na ignor listo dal, ko se mu bomo povzpeli vrh glave …

IMG_2005.JPGIMG_2008.JPGIMG_2010.JPGIMG_1997.JPGIMG_2020.JPGIMG_2024.JPGIMG_2030.JPGIMG_2037.JPGIMG_2048.JPGIMG_2044.JPG

Moram povedati, da mi je šlo nekajkrat skoraj na jok, ko se je bilo potrebno prepeti, še posebej, ko smo rinili gor, ker dokler vsaj osnov ne obvladaš, je to hudičevo naporen posel. A ker so nas možaki gnali v ponovitve in ponovitve, je bilo na koncu kljub temu, da so roke bolele, vse nekako lažje in bolj zanimivo. Še posebej vajica, ko moraš vse spustiti in se z glavo navzdol in s hrbtom ob steni malce odpočiti. Da vidiš, da oprema res drži. Je držala, a, roko na srce, spočil se kaj dosti nisem, če drugega ne, me ritne mišice, ki sem jih tako hudičevo skupaj tiščal, kakor da za mano stoji najmanj 15 drugače spolno orientiranih, še zdaj malce bolijo …

Vedrana Rudan

Ena največjih, po mojem mnenju tudi najboljših  (vsekakor pa najbolj provokativnih) hrvaških avtoric, je kljub vsem težavam, ki jih imamo z mejo med Slovenijo in Hrvaško, prišla v Slovenijo. In smo skupaj preživeli del popoldneva v Ljubljani … Na fotografiji je še njen soprog Ljubiša, manjka pa Barica, ki je fotografirala …

img_1990

O njenih prevedenih knjigah, ki so izšle pri Gogi, lahko preberete tukaj, tukaj in tukaj, v kratkem pa pride še četrta.