Hitro menjanje pozicij …

To mi je “očitala” Urša po SMSju, ko sem ji javil, da sem v visokogorju. In v bistvu je imela prav – dan prej globoko pod zemljo, potem hitra prha (nahrbtnik je bil že pripravljen, le nekaj hrane sem zmetal not) in sva z Vesno že pičila proti Mojstrani. No, še malo naprej, a prav daleč ne, ker cesta v Krmo, od koder sva nameravala povzpeti se proti Kredarici, ni splužena. Kar pomeni dodatnih par uric hoje in ker sem bil od jamarjenja tako utrujen, sem vedel, da zjutraj zagotovo ne bom vstal za v hribe in sva odšla kar zvečer. Prespala v avtu, nekaj čez četrto zjutraj pa hajdi, sneg pod noge. Težko sem vstal, priznam, iz novomeških 26 stopinj v nekaj stopinj pod ničlo, sem že kar krepko v poletni “mode” sprogramiran … Sem sopihal in klel, čeprav je imel nahrbtnik za zimske razmere samo kakšnih 14 kilogramov, čeprav glede na mojo zaležanost očitno preveč. A se gorilniku in posodam nisem hotel odpovedati, pa skodelicam in kavi in mleku tudi ne, le kaj je žaga delala noter, nisem povsem prepričan pa še za nekaj drugih malenkosti, ki sem jih odkril pri daljšem postanku, tudi nisem vedel povsem natančnega pomena! A tako je to, če imaš nahrbtnik ves čas ready to go …

IMG_1948.JPGIMG_1949.JPGIMG_1967.JPGIMG_1953.JPGIMG_1960.JPGIMG_1962.JPG

OK, nima smisla stokati, saj sem sam rinil v to in sem že gor dovolj cvilil, ker je šla Vesna po dolgem času na pot brez mačka in je šibala kot srna, da sem jo komaj dohajal, na srečo pa se čikpavzam vseeno ni odrekla in ni bilo prehudo. Vreme božansko, ko se je enkrat okrog osme pokazalo sonce, sneg lepo utrjen, da se ni preveč vdiral (evo, krplje sem pa v avtu pustil, to pa) in sva bila kar zadovoljna, da sva namesto na kavč pred televizijo, potico, jajca in šunko odšla v naravo. Vsi plazovi na poti proti Kredarici so bili že sproženi, a vseeno sva jih na ne preveliki oddaljenosti videla kar nekaj velikih, še več pa slišala. Užitek je opazovati ogromno gmoto snega, kako brezkompromisno šiba v dolino in pred sabo lomi in trga in rine vse, kar ji pride na pot. No, užitek je to opazovati iz varne oddaljenosti, jasno. Sva hodila in hodila, malce pod ciljem pa našla prijeten kraj, kjer sva udarila malčko, sam sem pa še za juhico sneg pristavil. In ko se je voda grela, sem iz nahrbtnika privlekel brezbroj vrečk z instant juhami in sva začela izbirati meni. Vesna si je za začetek privoščila špargljevo krem juho, jaz pa domačo s kruhovimi fritati, za drugo rundo pa Vesna gobovo jaz pa paradižnikovo. To, da je tej instant packariji (ki pa sicer dobro pogreje in da moč!) rok trajanja potekel že decembra 2007, naju ni preveč motilo, malce nerodno mi je bilo pa vseeno. Priznam. Potem sem pristavil še kavico, ki je dišala kot že dolgo ne, da se nama je pridružila še naključna pohodnica, po nekaj pomaličnih čikih pa sva se odločila, da na Kredarico ne greva. Da je bilo dovolj in še več bo, ko se bova spuščala v dolino, pa letos sva že bila gor in še bova … OK, priznam, vsak izgovor je dober, pa če ga pes na repu prinese, če se človeku ne ljubi, a je pravzaprav vseeno. Ne glede na to, da zastavljenega cilja nisva dosegla, nisva bila slabe volje, vsaj pred televizorjem nisva čmurila, kakor to počne veliko ljudi …

IMG_1964.JPGIMG_1955.JPGIMG_1970.JPGIMG_1972.JPGIMG_7249.JPGIMG_7255.JPG

Ja, dol je kar šlo, z nekaj postanki seveda, čeprav se nama je od parkirišča v Krmi, kjer normalno parkiraš, ko greš na zimski vzpon, pa do tam, kjer je bilo vozilo dejansko parkirano, vleklo kot kurja čreva. Po nekaj kilometrih vožnje, ko sva se v prvi domačijski gostilni ustavila na joti, ajdovih krapih in radlerju, pa o snegu ni bilo več niti sledu, sonce pa je peklo, da se nama niti vstati ni dalo. Le kavč je manjkal in bi bil dan brezhiben!

Nekateri jajčka v cerkev, nekateri pa pod zemljo

Ja, včasih tudi mene pamet sreča in ne rinem z glavo skozi zid oz. brez znanja pod zemljo (vsaj ne več!), zato sem se prijavil na jamarski tečaj, ki ga vsako leto organizira Jamarski klub Novo mesto. Nekaj (nadvse zanimive) teorije in nekaj (še bolj zanimive) prakse. Odpeljali so nas v jamo Jazbina, ki ima vse, kar imajo velike in še več, predvsem pa ima na enem mestu ogromno težav, s katerimi se sreča jamar pri svojih podvigih – blato, ožine, vzpone, spuste … Zanimiva izkušnja, dokaj adrenalinska, ki je le še povečala željo po raziskovanju podzemskega sveta!

IMG_1835.JPGIMG_1839.JPGIMG_1848.JPGIMG_1851.JPGIMG_1859.JPGIMG_1871.JPGIMG_1874.JPGIMG_1883.JPGIMG_1901.JPGIMG_1898.JPG IMG_1921.JPG

Več fotografij tukaj

Spomladanska čistilna akcija

V outlooku imam maile od leta 1997 in se jih je do danes nabralo toliko, da je moj poštni program povsem zatrokiral. Prva stopnja je, da iskalnik ne dela več, naslednja je menda ta, da se zadeva povsem zaklene. Zato sem moral nujno malce popucati, najlažje seveda začneš z brisanjem neumnosti. Za skoraj 2 Giga jih je bilo. No,  nekaj od teh me je pri pregledovanju (spet) nasmejalo, jih imate nalepljene spodaj …

nemška obalna straža …

več rok več zmore …

hladen ko špricer …

en hud jager, po moje malo nažgan …

prav nerodna situacija, reklama za pivo, jasno …

in še reklama za dogodek …

Elektronski cigaret

Russian cigarettes  (RUSSIA)

Hja, v mojih letih mora človek že malo paziti na zdravje. Ker vožnja s terenskim vozilom žal ni dovolj rekreativna, da bi se lahko tolažil, da relativno zdravo živim, sem se enkrat letos odločil, da si kupim elektronsko cigareto, ki je menda manj škodljiva kakor prava. Ker se namreč poznam, da kar tako ne bi prenehal s kajenjem, se mi je zdel ta nakup kar posrečena ideja. V smislu koraka k bolj zdravemu življenju. A sem seveda delal račun brez Nejca. Saj ga vsi poznate! Takšen mil dečko, mimogrede ti zleze pod kožo in še bolj mimogrede mu že ješ iz roke. In ko je prišel zadnjič na nočno kavico, je s sabo odnesel še moj elektronski čik. Da ga stestira. Ga je menda dobro stestiral, po uporabi pa odvrgel skozi okno avtomobila. Ne vem, on pa tudi ne. Jutri odhaja v Rusijo, jaz pa v trgovino po nov e-čik. Na njegov račun, jasno, ker mi je zagotovil, da mu ta dodatni strošek ne bo povzročil sivih las na potovanju. Bomo videli. Od njega še nihče nikoli ni ničesar izterjal, jaz nameravam biti prvi, zatorej, srečno hodi, Nejko in varno pridi domov! 🙂

Itak za 1. april noben ne verjame

pouring-gas

Ko sta me poklicala Siki in Grdin, je večina poštenih državljanov že ležala v svojih posteljah (vključno s Klemijem, ki sem ga pa jaz klical prej, a je bil utrujen od predsedovanja, a to je že druga pesem).  Če se gremo malo vozit z Ladkotom. Po legalnih in legitimnih cestah, jasno. In sem bil takoj za, ker mi bo itak rit od sedenja pred računalnikom odpadla. Vožnja je bila kul, smo se kar zabavali, celo nekaj trdih orehov in problemov strli (kar samo pomeni, da postajamo pravi džiparji), nekaj čez polnoč pa smo se odločili končati. Če pogledate čez okno, boste videli, da dežuje in Ladko je bil umazan, da se ga takega ne bi upal parkirati pred hišo, zato je Siki prišel na (enkrat za spremembo) dobro idejo – da pozna cesto, ki jo je delno poplavilo in če zapeljemo po njej, bo vozilce opralo. In, glej ga vraga, ravno on je bil za volanom! Ga imam na sumu, da je že od vsega začetka tako načrtoval, da bo on po vodi vozil, a dokazati ne morem, za volan puliti se v tistem majhnem vozilcu pa tudi ne zgleda, čeprav včasih pride tudi do tega, nič ne tajim! Kakor koli, je malo nažigal, da je špricalo na vse strani, sam pa nisem vedel, al naj uživam ali naj me bo strah. Ker vode je bilo res veliko! Sem že hotel napisati, da človek že ve, kaj dela, a ker govorimo o Sikiju, sem bil kar vesel, ko je zapeljal iz vode, a kaj, ho je hudič na koncu zamahnil z repom in je Ladko ugasnil. Crknil. Debata še traja in bo še nekaj časa trajala, ali je zalilo mašino ali pa nam je enostavno zmanjkalo bencina, a kakor koli, krepko smo že zakoračili v prvi april, pa poskusi dobiti koga na telefon. Jeba. Lani mi je prvega aprila odpadlo kolo na avtu in seveda nihče ni verjel, ko sem klical na pomoč! Smo klicali in se ni noben javil, zato smo vzeli pot pod noge in krenili proti Sikijevi hiši. Ki je bila oddaljena le nekaj kilometrov. Kaj pa je to ob pol treh zjutraj, ko dežuje? Nič, mala malica, smo se prav zabavali. Predvsem s tem, da Siki s svojim avtočkom pride tam, kjer je crknil Ladko, trikrat naprej in nazaj z zavezanimi očmi! Sem ga kuril in bi ga nakuril, a je nakano preprečil Grdin, ker je imel v Sikijevem avtu preveč fotografske opreme. Just another night in the office, pravzaprav …

Glejte, gospod zavarovalniški agent, takole se je zgodilo:

car-accident

»40 let sem vozil, ko sem zaspal za volanom in imel to nesrečo …«

»Drugi avto se je zaletel vame, ne da bi me opozoril, da to namerava storiti …«

»Mislil sem, da imam spuščeno okno a sem spoznal, da ni bilo, ko sem porinil roke skozenj …«

»Policiji sem povedal, da nisem ranjen, a ko sem snel klobuk, sem opazil, da imam počeno lobanjo …«

»Zaletel sem se v parkiran kamion, ki je prihajal po napačni strani …«

»Tovornjak je šel vzvratno skozi okno mojega avtomobila direktno v obraz moje soproge …«

»Pešec se je zaletel vame in izginil pod mojim avtom …«

»Možaka je bilo dovolj po vsej cesti. Kar nekajkrat sem moral odviti, preden sem se zaletel vanj …

»Odvil sem od roba ceste, oplazil mojo taščo in se napotil proti obrežju …«

»Ves dan sem kupoval drevesa in se potem napotil domov. V križišču se je ena veja sprožila in mi zakrila pogled, zato nisem videl tistega avtomobila.«

»Nesreča se je pripetila, ko sem poskušal zapeljati moj avto ven iz ovire s šofiranjem proti drugemu avtomobilu …«

»Poskušal sem ubiti muho in sem zapeljal v telefonski drog …«

»Ko sem vozil iz mojega dvorišča kakor običajno, se je vame zaletel drug avto na istem mestu, na katerem sem bil zaleten že večkrat …«

»Bil sem na poti k zdravniku zaradi težav z zadnjo platjo, ko je moj kardanski sklep popustil in povzročil nesrečo …«

»Ko sem se bližal križišču, se je kar nenadoma pojavil STOP znak, na kraju, kjer STOP znaka nikoli prej ni bilo. Ni se mi uspelo zaustaviti pravočasno, da bi preprečil nesrečo …«

»Telefonski drog se je približeval hitro. Poskušal sem se izogniti njegovi poti, pa je zadel moj zadnji del …«

»Ko sem se poskušal izogniti temu, da bi poškodoval moj odbijač, ko bi se zaletel v avto pred mano, sem zbil pešca …«

»Bil sem prepričan, da starčku nikoli ne bo uspelo priti na drugo stran ceste, a sem ga vseeno zadel …«

»Moj avto je bil pravilno parkiran, ko je vzvratno zadel v drugo vozilo …«

»Neviden avto je prišel od nikoder, zadel moje vozilo in izginil …«

»Ko sem si rekel, da se ne bom mogel izogniti nesreči, sem pritisnil na plin in se zaletel v drugo vozilo …«

»Pešcu se niti sanjalo ni, v katero smer hoče iti, zato sem ga povozil …«

»Opazil sem počasi premikajočega starejšega gospoda žalostnega obraza, ki se je odbil od pokrova motorja mojega avtomobila …«

»Ko sem prihajal domov, sem zavil k napačni hiši in se zaletel v drevo, ki pred mojo hišo ne raste …«

»Vržen sem bil iz avtomobila, ko je zletel s ceste, kasneje sem bil najden v jarku s potepuškimi kravami …«

»Neposreden vzrok nesreče je bil majhen možak v majhnem avtu z velikim gobcem …«

Še en spam mail, vreden pozornosti

learn-to-fly-here

Po vsakem letu pilot izpolni obrazec, v katerem mehanikom opiše probleme, ki so se med letom pojavili in jih je potrebno odpraviti. Mehaniki preberejo obrazec in po odpravi problema na spodnji polovici obrazca napišejo, kaj so postorili glede problema. To so (menda) dejanski izpisi iz takšnih obrazcev pri letalski družbi Quantas.

P: Leva notranja guma skoraj potrebna menjave.
M: Leva notranja guma skoraj menjana.

P: Testni polet OK, razen avtomatsko pristajanje zelo grobo
M: Avtomatsko pristajanje ni vgrajeno v tem letalu.

P: Nekaj razrahljano v kabini.
M: Nekaj zategnjeno v kabini

P: Mrtve muhe na steklu.
M: Naročil žive muhe.

P: Sledi puščanja na desnem glavnem podvozju.
M: Sledi odpravljene.

P: Glasnost DME je neverjetno visoka.
M: Glasnost DME ponastavljena na bolj verjetno višino.

P: Zaradi zapor se ročice za plin zatikajo.
M: Za to pa so tam.

P: IFF ne deluje.
M: IFF nikoli ne deluje ko je nastavljen na OFF.

P: Sumim na razpoko v vetrobranskem steklu.
M: Sumim, da imate prav.

P: Manjka motor št. 3.
M: Po kratkem iskanju našel motor št. 3 na desnem krilu.

P: Letalo čudno odnaša.
M: Letalo opozorjeno, naj se zravna, leti ravno in se zresni.

P: Miš v kabini
M: Inštalirali mačko.

P: Izpod instrumentne plošče se sliši zvok, kot da bi nek pritlikavec tolkel po nečem s kladivom.
M: Odvzel kladivo pritlikavcu.

Ko zagrabi Suki

Ste morda kdaj gledali na Discoveryju kakšno poljudno znanstveno oddajo? Seveda ste, zagotovo tudi tisto, ko so merili, katera zver najbolj ugrizne. Ne vem več, katera zverina je zmagala, a če bi merili ugriz našega Sukija, bi se tista pošast za prvo mesto zagotovo obrisala pod nosem! Namreč, ob zgodnjepopoldanski pripombi ob kavici, da bi lahko spet kam šli malo pomatrat se, je skočil kot tiger. Nič ni pomagalo pojasnjevanje, da čas, ko bi lahko nekam šli, ni bil definiran in da bi lahko šli tudi enkrat naslednji teden, zagrabil je kot pitbul in ni spustil. Pa da ga jebeš! Siki se je zvijal, da je bolan in da gre počivat (kar mu je Suki še toplo polagal na srce, da naj stori, dokler seveda ni padla moja pripomba!), a Suki sploh ni hotel nič slišati več o tem. Moram priznati, da nisem kaj preveč užival v Sikijevem matranju in izvijanju, ker sem vedel, da bom potem prišel na vrsto tudi jaz, če on pade. In da je hudič šalo vzel, sem spoznal po tem, da ni pomagalo niti Sikijevo pojasnilo, da mora delati. Za tiste, ki Sukija in Sikija ne poznate, moram v pojasnilo povedati, da je Suki Sikijev nadrejeni in da ga tera ko ciganskega konja, ampak v tem primeru je imel zelo hitro opravičilo – boš delal jutri, ko bo deževalo, danes gremo pa kakšno ušpičit! Žvau se je matrala v pitbulovskem prijemu, da tega nisem mogel več gledati in sem odhitel na kosilo, toliko me je spustil. Z opozorilom, naj bom ves čas dosegljiv … Nisem še prve žlice v usta nesel, ko je že začelo zvoniti! In ker ne maram hladnega kosila in očitajočih otroških pogledov (otroke učim, da za mizo ne beremo, ne gledamo televizije, ne telefoniramo …), sem, ko je omenil še Robija, popustil. Pripravil sem opremo (čelade seveda nisem našel, ker si jo je za maškare sposodil Jurček Šventov in je še ni vrnil!) in čakal in čakal in čakal …, da je pojedel še Suki. Ki je končno poklical in povedal, da Robi ne gre. Smrtonosna past! Da bi šel sam z njim, ko bi bil zagotovo vedno preglasovan?! Sem poklical Robija in ga prepričal, da se nama pridruži, ker bova skupaj pitbula lažje obvladala in ga lažje preglasovala, toliko demokracije še dovoli. OK, sicer zvije surlo, a glasovanje vseeno prizna, surlo pa tudi v dnevu ali dveh odtegne …

_mg_1105 _mg_1101 _mg_0955 _mg_0972 _mg_0948 _mg_1053

Dobili smo se pri meni na kavi. Na vrtu. Sonce je sijalo, bilo je prijetno toplo. Robi je prišel par minut prej, a nisva še niti enga pricinila in začela uživati v kavi, ko je prihrumel Suki, zeksal!!!!! kavo v enem gutljaju in že vstal, da gremo. Sem zalavfal Ladkota, a sem ga moral ugasniti, ker je pozabil sprintati karto in načrt brezna. Je šel za mojo mašino in ga ni bilo pol ure, ker je moral še na par mailov mimogrede odgovoriti, potem ko smo se pa končno zbasali v opasno rusko terensko vozilo, so pa navodila začela deževati kakor plaz: na DNŠ h Klemiju po štrike, k Sikiju po GPS, na bencinsko po pijačo in čike … Groza.  Vmes je poklical Grdin, ki ima GPS na telefonu (in je pot na vas k Sikiju torej fala bogu odpadla), le štrike smo pobrali in parkirali ob Grdinovem avtu. In ga poskusili poklicati, naj pride dol, a je bil človek 20 minut zaseden. Ne bom niti omenjal pene okoli Sukijevih ust in mojega smeha, ko je Grdin končno poklical, naj ga pridemo iskat in odpeljemo do avta. Je pozabil, kje je parkiral. A pustimo to, končno smo se odpeljali v gorjanške hoste. Vmes je Grdin zakurblal svoj GPS in ugotovil, da ima že ful švoh baterijo, pa še za svinčnik je poprosil, Suki, katerega jeza se še ni pohladila, pa mu je dodal izvijač. In se je izkazal kot dovolj dober, saj je Grdin potreboval le palčko, da je pisal po touch screen telefonu. Pa takšnih pripetij je bilo do cilja še brezbroj, da so bila stekla od znotraj zaradi smeha ves čas zarošena …

Malo pred ciljem smo ugotovili še, da Grdin ne more vnesti zemljepisne širine in dolžine v svoj telefon, tako da smo potem po gozdu hodili in odčitavali trenutni položaj, dokler se nismo dovolj približali, da smo udorno brezno zagledali. Je bilo pa zanimivo opazovati Grdina, ki je ves čas buljil v majhen zaslonček in cikcakal gor in dol, momljal, da samo še par dolžinskih minut in se spotikal ob veje …

_mg_7693 _mg_7707 _mg_7712 _mg_7735 _mg_1097

Kakor koli. Smo zmetali opremo na kup, ko je Robi ugotovil, da on ne gre, da bo kar gor počakal, da bomo itak kmalu gor. Jasno da bomo. Če seveda delaš račun brez Sukija … Dokler smo se lahko še slišali, sem mu predlagal, naj si zakuri ogenj (ker sem pač vedel, da če gremo malo pred nočjo noter, da po dnevu ne bomo ven prišli!), potem se pa itak nismo več videli. Smo malo brkljali in raziskovali že raziskano, pravzaprav nič posebnega, dokler seveda nisem hotel fotografirati. Fotoaparata zaradi prisotnosti dveh hudih fotografov svojega nisem imel, ko sem hotel prijeti Grdinovega, je bil pa ogenj v strehi. Če imam čiste roke (jasno, saj prej nisem pol ure brazdal po blatu zaradi strmine!), da ne bom nahrbtnika umazal (on ga je potem pa lahko na drek postavil!), da naj dam zaslonko na ne vem več koliko (pa bi mu kmalu objektiv odvijačil!), da naj izostrim in počakam na fleš itd itd … Sem se kar usedel na skalo in prepustil zadevo njemu, vmes je pa itak Robi začel zvižgati kot obseden. Sem takoj zasumil, kaj je narobe – Klemijev sindrom. Saj veste, sam v gozdu, noč, veter v krošnjah … Splezal sem malo višje, da sva vzpostavila vidni stik najinih čelnih svetilk in sem ga poskusil pomiriti, a ni šlo. Da je zakuril ogenj in vse, ampak da ful živali mimo hodi! Ni mi preostalo nič drugega (je pa res, da sem se dol že dolgočasil, ko se je Suki natikal po eni dodatni luknji, Grdin ga je pa fotkal!), kot da splezam spet gor. Robi me je bil ful vesel, pa tudi razpoloženje se mu je v hipu popravilo, ko sem jaz začel skrbeti za ogenj (in odganjanje medvedov, jelenjadi in ostale zalege v gozdu), on pa se je lahko posvetil eksperimentiranju s fotografiranjem. Je kupil novo bliskavico na daljinca in prav vesel sem bil, ko mi je vsakih pet sekund zabliskalo v faco …

Spet, kakor koli, je blo lepo, zanimivo, čas je hitro minil, tudi Suki in Grdin sta se privlekla gor relativno kmalu, tako da smo še ujeli kavo v LokalPatriotu. Če bi imeli še hrenovke, bi bilo še lepše, sem pa zato doma jedel. In ko sem sedel za računalnik, so me na mailu že čakale fotografije Roberta Kruha in Tomaža Grdina, ki nista imela časa jesti, saj so menda na njuna telefona Sukijevi sms-si kar deževali če bosta že poslala al kaj je to za en vrag?!

Intervju v reviji Rast

Veliko blebetanja, a če koga vseeno zanima

Lahko potegneš kakšno vzporednico med dogodki leta 91 in uporom v letih 41–45?

V obeh primerih smo dobili državo, le da smo v tej vojni, v kateri sem jaz sodeloval, dobili povsem samostojno. (smeh) Razlika je edino ta, da po tej zadnji vojni nihče, ki je sodeloval na strani JLA, ne trobi, da se je boril za Slovenijo …

328_32