Avtor: šini

Pa me že ni! Sam še zimske gojzarje, nahrbtnik (ne pretežak) in klobase za danes, pa me že ni več. Spanje v snegu je kul za stare kosti, pravjo, a da ne nakladam preveč, sam še enter prtisnem in pššššššššššš …

Kurac, ni blo dovolj, da smo nekaksno nogometno tekmo po radiu v avtu poslusali (ok, saj je bilo kr zanimivo poslusati meni povsem novo terminologijo, naucil sem se recimo, da imamo ljudje tudi udarno nogo!), ko smo slovenci hecnih priimkov dali gol, ni bilo sans, da ne bi ustavili na Jesenicama u prvem kaficu s tv. Mah, ok, sej je kr zanimivo opazovat ljudi okoli mene, kako zivcno skacejo ob vsaki kukr priloznosti. Jaz tole tipkam na telefon in se kratkocasim z mislijo, kako carsko bi bilo, ce bi kelnarca prisla par minut pred koncem, da zapira … 😉

spletna kamera s Kredarice …

Ko od prijateljčka dobiš tak mail, seveda ne moreš reči ne.

V četrtek bo ubijalsko vreme! Ti, jaz, … hribi … 🙂 Kaj praviš? Jaz imam v sredo zvečer sestanek v LJ, pa šibava zvečer v hribe, v četrtek zjutrej gor, zvečer pa domov. Imaš čas?

Itak da ga nimam in itak da si ga bom vzel. Vmes sta se odpravi pridružila pa še Gregor in B5, ki sploh še ni bil gor in bo torej nekdo po pičkici s štrikom dobil, ampak o tem itak kasneje …

Bil sem malce nervozen, ne bom nič tajil. Plovilce ni hotelo vžgati. Ker nima koles, ga poriniti ne moreš, zato smo ga je zagnali na kable. Motor je zarohnel in Aleš je odpihal na ogrevalni krog, sam pa sem v senci mencal kot majhen otrok. Ko je rdeč v obraz elegantno zaustavil ob meni in lahkotno skočil ven, sem bil v hipu noter. Vozilce je asketsko, ima le kolesarsko krmilo in ročico za plin, a to zadostuje. Stisnil sem ročico, kakršno ima kolo za zaviranje in motor je ne premočno zarohnel. Vetrnica se je zavrtela hitreje in hovercraft se je dvignil kakšnih dvajset centimetrov. Pravzaprav je zalebdel. Aleš ga je parkiral tako, da je bil pred mano dolg travnik brez dreves. Stisnil sem ročico do konca. Hovercraft ni poskočil kakor z ostrogami spodboden konj, temveč se je počasi in kakor nejevoljen začel pomikati naprej. Pa malo levo in malo desno. Čedalje hitreje. Začutil sem veter, seveda ne v laseh. In lahkotnost. Kot bi letel. Trava je drsela pod mano. Nobenih tresljajev. Božansko. Hitrost se je povečala. Nagnil sem se močno desno in napravil dolg zavoj z bočnim drsenjem. Kot bi vozil avtomobil po poledeneli cesti. Za hip sem se nagnil levo in zapeljal naravnost. Po celi dolžini travnika. Še enkrat: božansko. Letel sem. Sicer ne vem, kaj se mi je cmarilo po možganih, a kar naenkrat sem spoznal, da se z veliko hitrostjo (morda 60 km/h) približujem skavtskemu taboru. Pred šotori je stalo kakšnih dvajset otrok in z odprtimi usti občudovalo nenavadno vozilo. Ni še bilo nevarno. Nagnil sem se levo, da bi odvil, začel sem že bočno drseti, ko sem si, ne vem zakaj premislil in močno obremenil desno stran ter krepko obrnil krmilo. Saj verjetno je izgledalo lepo in elegantno (in nadzorovano), ko sem švignil meter ali dva od šotorov in so mi nekateri kazali dva palca v zrak, a sem nadvse pogrešal kakšno zavoro. Res. Ali pa sidro. Ritnice sem moral močno stisniti skupaj! Napravil sem še nekaj krogov, na varni razdalji od ljudi in dreves, dokler nisem dobil občutka. Oziroma sem vsaj mislil, da sem ga dobil. Nekje na sredini travnika je ležal Branko in mi mahal, naj peljem mimo njega po levi strani. Nič lažjega. Za dobro fotografijo sem spet stisnil plin do konca in nameraval elegantno in z resnim obrazom poleteti mimo njega, a ker seveda nisem profesionalni voznik hovercrafta (in ničesar drugega, žal), sem si zadnjih nekaj metrov spet dajal toliko opravka s tem, da ga nisem direktno povozil, da fotografije zaradi izraza na mojem obrazu niso uporabne. Branko pa nič. Hotel je, da peljem mimo njega še po drugi strani. In spet ista zgodba, samo da je tokrat ugotovil, da je samo od sreče odvisno, ali ga bom povozil ali ne in bi bilo zanimivo fotografirati tudi njega …

(jah, recikliram, a je trenutno preveč posla, da bi neumnosti počel, bo treba počakati do četrtka, ko se s Klemijem in Gregcem javimo s Triglava …)

je rekel Jože in si z glisto zavezal čevelj, sta si verjetno mislila Robert in Krsto, ko sta (že petnajstič) pozabila poklicat človeka, ki preveri plinsko peč, da jo lahko zakurblaš in si nabavila električni radiator, da ju ne zebe. In ko sta ga že zakurblala, iznajdljiva kot sta, nista pustila, da samo tam neki zrak greje, temveč sta še perilo posušila in večerjo pogrela, na koncu je Krsto pa še Robertovo sobo posesal, ker je (spet) po nesreči otresel čik na tla.  Te fotke pa žal nimam, ker sem se preveč smejal, hkrati sem se pa tudi bal, da bo model že enkrat pogruntal, da mi Robert vsakič, ko Krstota ruknem, da čik pri njemu na tla otrese, pol kavico plača …

Aja, kaj bi si vi mislili ob tem stavku: Ejga, cimer, zdej mi boš pa spet kr lepu mau posesov, jebaj ga!

No, pred Mitjatovim blokom pravzaprav. Saj ne vem, zakaj je Mitja poklical najprej Roberta, ker je potem itak moral poklicati še mene. Saj nisem nič bolj sposoben od njega in nisem bil nič manj zliman zaradi zgodnjedopoldanske ure od njega, sem pa imel vsaj kable. In sem prihitel na pomoč, kaj sem pa hotel. In smo potem trije možaki ob dveh avtomobilskih motorjih modrovali, kakor da moramo zgraditi jedrski reaktor. Robert je z “bolimebriga” izrazom vse povedal, Mitja je bil pameten, jaz pa tudi, čeprav se je potem izkazalo, da je bil on bolj zasluženo pameten, ker je imel prav. Jah, je že tako, da sem jaz stoprocenten, ko sem kakšnih šestdeset procenten in se vedno ne izide … Kregali smo se pa itak o tem, ali se najprej priključi rdeča klema ali črna in smo potem kar žrebali, ker se nobenemu ni ljubilo poguglati za rešitev problema … Je pa res, da sem bil malce v strahu, ker ko sem nazadnje posodil elektriko s svojega avtomobila Vovkovemu avtomobilu, ja mašinca sicer zaštartala, sem mu pa vmes skuril vse lučke v armaturi …

Smo seveda avtomobil zbudili v življenje, Robert na fotki  pa samo zgleda kot strokovnjak, v resnici se samo drži, da ne bi padel, vmes pa še malo firbec pase …