Na tehničnem dnevu smo, kot rečeno, tudi veliko govorili, predvsem o minulih vajah. Na eni ali dveh smo preskusili tudi tehniko gorskih reševalcev, v bistvu gre le za malenkostne razlike. In je Tico ugotovil, da med jamarskimi in gorskimi reševalci razen ene v bistvu ni nobene razlike – oni s sabo občasno trogajo lavinske pse, mi pa potapljače … Se mi zdi, da se Uroš ni kot mi od srca nasmejal ugotovitvi, Matej je pa na srečo že odšel!
Danes smo imeli jamarski reševalci tehnični dan na Igu. Podebatirali smo o milijon stvareh, malce potrenirali prvo pomoč in oživljanje pri Tinci, ko stare babe veliko debatirali, najbolj zanimivo je bilo pa, ko smo se pri Erkiju seznanili z novo elektronsko možnostjo alarmiranja reševalcev. Okej, zanimivo je bilo zaradi testa, ki smo ga izvedli in so šle zadeve malce po zlu, najbolj zanimivo je bilo pa definitivno opazovanje našega gospodarja Murčka, ki je izpraznil pol skladišča in večino reševalcev razveselil z dobrotami. Mi smo se okoli njega drenjali ko mladi mački okoli živčne mame mačke s premalo seski in pomerjali perilo (no, moram biti iskren, dolge gate je pomeril samo naš dohtar, mrežasto švic majco, ki spada v kategorijo jamarskega erotičnega perila za reševalce s sproženim airbagom pa Matej, ampak res nimam poguma objaviti ne ene ne druge fotke!), gojzarje, pohodne palice, armiče, flise in vse, kar je naš gospodar iz skladišča potegnil, ker se je zadevam počasi začenjal rok trajanja bližati. Kljub temu pa so mu šle stvari vseeno težko iz rok, ker naš gospodar je pač takšen, skrben, z Gorenjske doma in so mu reševalci tudi še potem, ko so že podpisali, da so prejeli določeno robo, vsako posebej pulili iz rok in se za gospodarjeve solzne oči sploh niso menili, trdosrčneži … Edino eno napako je naredil, kakor sem lahko opazil, ko je zaprosil, naj mu gre par reševalcev pomagati robo iz kombija prinesti v učilnico. Itak da smo pri takšnih zadevah vsi pridni in smo vsi skočili na pomoč, le tam pri kombiju potem očitno ni bil najbolj pozoren in je Urbi zagrabil dva platoja piv, da jih not odnese. To je pa po mojem mnenju isto, kot če bi krta postavil v sadovnjak za čuvaja … Sem hodil za njim ves čas in poslušal, če žvižga, kakor sem mu naročil, a mi je nekje vmes na poti ušel spred oči …
Ampak, kakor rečeno, najbolj zanimivo je bilo pa testiranje nove možnosti alarmiranja reševalcev. Je naš novi vodja centra Tanja suvereno poslala kompletnemu novomeškemu reševalnemu centru sporočilo, da se je v Čaganki zgodila nesreča in da naj se z vso opremo zglasimo na dogovorjenem mestu, pozabila pa je napisati, da gre za test. Pa itak smo bili vsi tam, tako da ta detajl niti ni bil zelo pomemben. A smo seveda pozabili na zlatega Mihca, ki službeno traplja nekje po Splitu in je nemudoma poklical Tanjo. Pa mene. Pa Ticota. Pa Anžija … Po večkrat. A smo vsi sedeli na delavnicah in smo imeli telefone na potiho. Potem je seveda poklical še nekaj članov kluba, ti so se nato malo med sabo klicali, malo so pa nas klicali, ki smo bili še vedno na potiho. In je bila že prava drama, preden smo ugotovili, da drama sploh poteka in pojasnili ter se opravičili. Je Grdin potem kasneje povedal, da ob takšni informaciji srčni impulz krepko naraste …
A, kakor pravijo, konec dober, vse dobro, boljše je dobiti deset lažnih obvestil o nesreči kakor eno pravo. Čeprav srce pa ob vseh enajstih sporočilih na začetku enako za hip zastane, preden ponori …
Aja, pa vsi, ki smo lani izpit za jamarskega reševalca naredili, smo zdaj diplome dobili. Diplome o opravljenem izpitu za jamarskega reševalca. Le jaz je nisem dobil. Ker da itak hodim samo v eno jamo in sem torej upravičen le do naziva jamarskega reševalca iz Čaganke …
Med obvezno jamarsko opremo je marsikaj, a doslej dežnika ni bilo, zato se mi je zdelo čudno, ko je Grdin zahteval, da ga vzamem, ko se je vozil pome. V letih, kar sva prijatelja, sem se naučil, da kaj dosti ne protestiram ali sprašujem, ker to vzame veliko veliko časa, mnogo več, kot le izpolniti njegovo čudno željo, zato sem tisti parazol enostavno zabrisal v zaboj k opremi in vse skupaj potem v njegov avto. In pozabil na to, dokler se pri bivaku nisva preoblekla in je spet povprašal po dežniku, preden sva se odpravila k jami. No, tukaj sem pa zatrmoglavil, da ne bom še dežnika s sabo v gozd nosil, da imam dovolj drugega na hrbtu in rokah, da tistih par sto metrov lahko tudi o dežju narediva, da se bova v jami itak zmočila. In je pojasnil, da bova vhod v brezno pokrila, da ne bo deževalo po nama. Se mi je najprej zdelo vse skupaj prav hecno, a ko sem se spomnil, kako zelo ozek je vhod in da je brezno v bistvu le 16 m dolga cev brez strehe, sem ga seveda ubogal. In sem potem tisti parazol enostavno nadse potegnil, ko sem se spustil v brezno in res kaj dosti ni deževalo po nama. Pa četudi bi, kaj pa vem. Spodaj, kjer kopljeva podor, je tako ozko, da sem se moral pogosto povzpeti nad prijatelja, kar sem storil tako, da sem se s hrbtom naslonil na steno, z nogami sem se v nasprotno pa uprl. In ker je po stenah teklo, suh pač nisem mogel ostati. Grdin pa še manj, ki je ležal na trebuhu in se z blatom igral …
Ko sva potem v trdi temi zaključila in se napotila nazaj proti bivaku, je pa prijatelj, ko sva hodila mimo vhoda v Čaganko, s prstom pokazal proti vhodu in povedal, da je tam pa tastar vhod v Čaganko. Si nisem mogel kaj, da se ne bi zasmejal, ko sem ga pogledal vsega mokrega in usranega, ampak kot vedno optimističnega do nezavesti. To lahko samo on prijavi, po prvih dveh skopanih metrih! Vmes jih je pa še najmanj 100! Ampak, ja, saj pravijo, da tisti, ki se na koncu smeje, se najslajše smeje. Ali je pa le pozno vic skapiral, kaj pa vem …
Grdin ves olimpijski me je včeraj poklical, da si je delovnik spraznil in če bi kaj v podzemlje skočila. Jaz sem bil manj olimpijski, saj sem moral dva dneva zapored zgodaj zjutraj vstati in sem skupaj komaj kakšnih 6 ur spanca pod kapo vrgel, a jamarskemu pripravniku pač ne smeš jemati veselja. In sem rekel, da grem, vendar ne prezgodaj. Da četudi mu obljubim, pred deseto dopoldne zagotovo ne bom očesa odprl. Je bilo zanj to sprejemljivo in ob enajstih dopoldne sva že proti Čaganki letela. Jaz komaj s tremi kavami v riti in polovico pokonzumiranega Dnevnika, prijatelj že ves razpoložen. Kot vedno. S klobasami in kruhom, da ne bova lačna, ko tlako opraviva. Dan je bil povsem pomladanski, sončen, kakšnih 14 stopinj po občutku! O snegu na Poljanski gori pa ne duha ne sluha. Sva se odločila pet že registriranih jam v okolici Čaganke poiskati in pogledati, če bi iz kakšne morda v Game over lahko prišli, da se ne zafrkavamo več s plezanjem od spodaj navzgor, kar je stokrat težje. Oborožena z vso digitalno tehniko sva jame dokaj hitro našla, potem sva pa vsako posebej z laserjem merila do vhoda v Čaganko, da bova potem točke postavila na karto in takojci videla, kje sva. To je pa že vzelo več časa in ko sva okoli pol petih končala, mi je že krepko krepko krulilo po želodcu. Sva odskakljala do bivaka na hitro malico, preden se v jame spustiva, ko sva pa tja prišla, sem se pa spomnil, da tudi kave že zelo dolgo nisem pil in sem nemudoma skuhal dvojno dozo. Da bi skoraj potem nekaj pojesti pozabil! Še vedno po soncu sva se potem pa v jame odpravila, da še te izmeriva in smeri, v katere grejo, dobiva. Je pa začelo močno pihati in ko sva prišla do prve jame z dokaj velikim vhodom, ki je na začetku vodoravna, sem pa (verjetno) zaradi glasnega gozda na medvede pomislil. Jebemu, kaj pa, če bova v brlog zarinila?! Pri prvi, ko je bilo še svetlo, sem nekako še zbral pogum in pokukal v temačno notranjost, pri drugi me je pa pogum že zapustil. Ker se je sonce skrilo za obzorje, veter pa okrepil. Ja, lahko bi prijatelju povedal, da se bojim, da je morda v jami medved in da mogoče pa ni najbolje, da pozimi, ko se medvedi v brlogih zadržujejo, v vodoravne luknje rineva, a mi je bilo nerodno. Zato sem zbral pogum in kar se da mirno prijatelju podal vrv in mu povedal, da je pa počasi že napočil čas, da gre lahko on prvi v jamo. Da je postal že zelo dober jamar in da povsem zaupam v njegovo znanje in jamarske sposobnosti. Ma, ja, mi je bilo nerodno, nimam kaj tajit, ko je Grdin ves vesel in ponosen štrik zavezal za drevo in se v jamo spustil, navdušen, da je že tako dober jamar (kar seveda je, že nekaj časa!), še bolj nerodno mi je pa potem postalo, ko sem se malo umaknil od vhoda, če bo morda res medveda splašil in za hip obžaloval, da sem telefon v bivaku pustil. Ne da bi na pomoč poklical, temveč da bi snemal …
Pri tretji jami, ki je bila najbolj oddaljena od Čaganke in v katero se mi pravzaprav niti ni ljubilo riniti ne zunaj čakati, sem prijatelju, ki se je spet prvi hotel pognati v podzemlje, omenil, da naj bo previden, ker bi noter lahko bil medved in se je tudi on kar nenadoma potem strinjal, da tista pa morda res ni perspektivna, pri četrti, pri vertikalnem breznu, si je pa sumnjičavo ogledoval ozko cev, ki je vodila kakšnih 16 metrov v globino. Da to je pa res ozko. Sem ga prepričeval, da to ni nič, da sva bila že v hujših ožinah in da naj kar gre, da potrebuje trening tudi v takšnih čurkah. Da jaz ga bom pa zunaj počakal. Tokrat se nisem bal medvedov, ker je bila zadeva res tako ozka, da niti medvedji mladiček ne bi mogel noter, le enostavno se mi ni ljubilo matrati. Ozko je bilo pa tako, da mater zagotovo ne bi izostal! Prijatelj se je zarinil v ožino in je za prvih nekaj metrov direktno navzdol potreboval kar nekaj energije in časa in sem bil kar vesel, da nisem jaz na njegovem mestu, da sem že izkušen jamar, ki se ne rabi nobenemu dokazovati in da je res prav, da se pripravniki malo kalijo, ko se je brezno malo razširilo, je pa tudi Grdin začel vriskati. Da to je super trening in izkušnja! Sem bil nadvse zadovoljen sam s sabo, ko sem zunaj lepo na komot kadil, ko sem pa čik ugasnil, se je pa spet veter oglasil. In so začela visoka drevesa trkati druga ob drugo in milijon zloveščih zvokov se je kar naenrat pojavilo in še preden sem v mislih preštel do pet, sem bil že v breznu. Tudi čez ožino! Na dnu sva malce brazdala in kamenje premetavala, preden sva gor odšla, se je pa dilema pojavila. Naj kot izkušen jamar prvi splezam ven, da bom potem prijatelju z vrha pomagal, če se mu kaj zatakne, ker od spodaj mu ne bom mogel? Ampak to bi seveda pomenilo, da bi moral zunaj potem sam čakati, da prijatelj pripleza za mano … Sem potem našel salomonsko rešitev – Grdin bo šel prvi, če se bo zataknil, bodo pa itak reševalci slej ko prej prišli! Še preden sem to odločitev v mislih potrdil kot dobro, sem seveda preveril količino cigaret, ki sem jih imel s sabo, saj reševalci čisto takoj pa tudi ne pridejo! Bilo jih je dovolj in prvi je proti površju torej splezal Grdin …
Pred vrhom, ko je najbolj ozko, se je malo matral in brcal in dihal, a se je na koncu skobacal ven, za njim pa še jaz. Prav tako z malo matra, a brez strahu!
Komaj čakam, da pade sneg in pritisne mraz, da gredo kosmatinci končno spat in bomo jamarji spet komandirji v hosti …
S Tanjo sva danes pol Slovenije obredla, ker sva inventuro po reševalnih centrih delala, proti večeru sva pa še k zlatemu Marku Z. skočila, ki danes praznuje svoj rojstni dan, že … Že … Evo, ne upam zapisat, katerega po vrsti, le to lahko zaupam, da jih kaže precej manj! Priznam, da sem bil čisto malo ponosen nase, ker sem prijatelja za hip uspel spraviti v zadrego. Nazadnje se je to zgodilo menda ene šestnajst let nazaj, če ne še več, ker Marka Z. absolutno ni lahko iz tira zabrisati. No, meni je danes uspelo, kar je za hip odkril njegov nasmešek, ki pa je seveda nemudoma izginil in se umaknil kul faci, kakor, mene nič ne premakne. Sem ga namreč, ko se je bližal najinemu kombiju, prek megafona pozval, da naj se malo podviza, da se ne bo videlo, koliko je prav danes že star in ga s tem postavil v center pozornosti. Kjer je sicer rad, ampak s svojimi dejanji! Še bolj bi ga spravil v zadrego, če bi mu rojstnodnevno zapel, kar si pa nisem upal, ker bi pa tisti iz Polja pome prišli, če bi zakrulil! Smo odskakljali na pozno kosilo, potem sva ga pa domov odpeljala. In se naju je hotel že kar pred hišo znebiti, majkemi! Sem insistiral, da bi rad kofe spil pri njem in je na koncu popustil, le prej smo morali v trgovino skočiti po kavo. Ker on je ne pije in je posledično niti nima doma. In že ko smo čez vrata stopili, mi je bilo jasno, zakaj se je tako branil obiska, ker je nazadnje pospravil menda tudi enkrat, ko je bil še malo mlajši! No, krepko mlajši, če sem iskren. Boga Tanja je bila tako zgrožena, da si je kar rokave zavihala in mu posodo pomila, jaz sem se pa potem, ko sem izvedel, da prijatelj nima balkona, odpovedal kavi, ker brez čika mi niti ne paše bogvekako. Ampak nisem takoj vrgel puške v koruzo, sem mislil, da me zafrkava, mu nisem verjel, da je edini človek v Kranju, ki nima balkona, dokler mi ni pojasnil, da je namesto balkona garažo dobil. Ki je sicer prazna, ker avto ne gre vanjo, a ker stanuje v zadnjem štuku, mi garaža namesto balkona ni kaj dosti pomagala, bi moral s tistim kofetom predolgo hoditi do nje, da bi si še enega pricinil poleg … Sem se zadovoljil s kakavom, ko smo se poslavljali, mi je pa že med vrati pa v žep porinil zavitek kave, ki ga je kupil malo prej. Tako da ne morem reči, da pri Gorenjcu nisem niti kofeta dobil, lahko pa povem, da tortico, ki sva mu jo prinesla, je pa res parkrat ponudil, ampak prav po gorensko tistega plastičnega pokrova pa ni dol snel …
Reševalni center Novo mesto je imel danes kondiciranje. Sem bil sicer dogovorjen za tlako v Čaganki, za kar sem menil, da je kar okej kondiciranje, a ker so trije scagali pri tem načrtu, sem zjutraj vstal ob nemogoči jutranji uri in se s kolegi odpeljal proti Brežicam. No, s kolegi in Markom Z., ki se je posebej za to priložnost pripeljal iz Kranja! Si je verjetno rekel, da bo prišel v brežiško jamo, ki je zagotovo bolj čista ko Čaganka in bo potem to luknjo štel med dolenjske luknje, ko se bo naslednjič mojim vabilom v Čaganko izogibal. Kukr, sej letos sem že bil pri vas na jugu, nehi težit! Ga poznam, prijatelja!
No, v Brežicah sta nas Jure in Aleš počakala in smo jima sledili nekam v hosto. In prav klasično po jamarsko se je prav čudovit sončen dan napravil, ko smo parkirali nekje bogu za hrbtom, se preobleki in pičili v hrib! Sem vedel, da gremo v vodoravno jamo in da ne bomo potrebovali pasov in sem celo malo nergal, da kakšno kondiciranje bo to, dokler nisem v zasnežen hrib zagrizel. Je drselo ko sto vragov, kar pomeni, da je Čaganka že tretji par škornjev zgrizla v enem letu in bo treba nove nabaviti, v finalnem, najbolj strmem delu so me pa še takoimenovani soreševalci s kepami obmetavali, da mi ni bilo preveč lahko. Na majhnem platoju, kjer iz luknje na plano voda priteče, smo si malce oddahnili, ko je Jure pa jamo odklenil, sem ga pa po hrbtu potrepljal in se mu zahvalil, da nas niso v njihovo Lisičino povabili. Ko me je začudeno pogledal in pokazal na vhod, ter povedal, da je to vhod v Lisičino, sem pa takoj vedel, da smo ga najebali in sem nehal sam v sebi nergati, kakšno brezvezno kondiciranje bo to in začel glasno bentiti, da so nas zavedli! Da so nas povabili v Jamo nad dolinskim jarkom, sem se usajal in umolknil, ko sem izvedel, da se tej Jami nad dolinskim jarkom po domače reče Lisičina, in da ni njihov problem, če tega nisem vedel.
Kaj naj rečem? Jama je čudovita! Ampak res, vsa čast brežiškim jamarjem, ki jo raziskujejo, a skoraj dva kilometra smo se guzili po ozkih, zaviti, nizkih, potopljenih, blatnih, labirintnih, večnivojskih rovih, največkrat po kolenih in bokih, pogosto po trebuhih in hrbtih, enkrat vmes sem pa lahko celo par korakov vzravnan napravil ter dvakrat se je toliko razširilo, da smo lahko skupaj posedli! Zunaj je zima in sneg in sem, kot navaden jamarski vajenec, oblekel debel podkombinezon, da mi je že po treh minutah popolnoma zakuhalo! Za mano je Aleš užival do nezavesti, saj domačini, ki v jami delajo, vsak kamen poznajo in vedo, kako se kje obrniti in že po nekaj deset metrih me je ponos minil in sem mu dal mojo transportko, da se je on zafrkaval z njo. Je bilo potem malo lažje, ampak samo malo malo! Uroš pred mano je v neki ožini izrazil resne pomisleke, ali bo prišel na drugo stran, jaz sem se pa vanjo zapodil suvereno, ker če je on svojo rit zrinil na drugo stran, potem zagotovo tudi moja pride, sem si rekel. In je prišla, kakopak. V kristalni dvorani smo enega pricinili, prav do delovišča se pa nismo zrinili, ker tam je pa baje res ozko in blatno! Sem poskusil narediti par fotografij tam, pa niti ena ni uspela! Pa ne (samo) zaradi mene, čeprav so prav vsi samo name s prstom kazali, da se iz mene najbolj kadi in da sem dvoranico samo jaz zakadil! So bili prav vsi rdečelični in iz vseh se je kadilo, tako da so fotografije vse motne. Ko smo se hladili, je padlo nekaj šal, zmagovalna je bila Marka Z., ker drugače pač biti ne more. Na odru stoji deček z jabolkom na glavi. Pride indijanec, vrže sekirico proti njemu in jabolko razpolovi. Se prikloni občinstvu, reče I am Winetou in odide. Pride možakar v pajkicah, ustreli puščico proti njemu in jabolko razpolovi. I am Robin Hood, reče in odide z odra. Pride možak v modri delavski uniformi, vrže nož proti dečku in ga zadane direkt v čelo. I am sorry, reče Mujo in odide z odra …
Nazaj je bilo seveda še huje, ker smo pač vedeli, kaj nas čaka na poti! Zadnja sva bila s Ticotom in sva se zatikala do nezavesti (no, predvsem jaz) in kar nekajkrat tudi zgrešila rov. Potem pa nekje nižje ali višje gor zaslišala hihitanje najinih takoimenovanih soreševalcev, ki so luči ugasnili in čakali, saj so vedeli, da bova zabluzila! In nama šele nato povedali, da morava nazaj par metrov in tam potem zaviti ali levo ali desno ali gor. Sladka mala zadovoljstva resnih reševalcev …
Vmes smo še Dejana dočakali, ki je nekaj skočil v Kranj in se nam nato kar sam pridružil. Je in jamo našel in pravi rov do nas! Menda je enkrat vmes neko tetico povprašal, če morda ve za kakšno luknjo tam okoli, pa ni vedela in se je potem sam znašel. Kar me je spomnilo na tistega markacista, ki je markacije risal na planinski poti in je mamco, ki je počivala pod slivo, vprašal, če lahko na njeno češpljo znak nariše. In se je mamca kar strinjala, samo to ni vedela, če bo vedno tam …
Kakor koli, ven smo pritapljali še po sončku, v dolino do avtov sem se pa vsaj jaz kar po riti spustil po snegu. Je bil kombinezon tako usran, da je šlo ko z dobro namazanimi sankami!
Najlepši del vsega je bil pa potoček ob cesti, po katerem smo po jami večidel brazdali. Sem lahko opremo kar tam opral in enkrat za spremembo domov nisem prinesel kepe blata! Pa moram biti pošten ter priznati, da sem še ene dve Čaganki hkrati z Lisično očistil …
Še kavica in radler v bližnji gostilni (no, kakav, gospa me ni dobro razumela) in smo zaključili. Sem doma potem pod tušem, ko sem milijon bušk in modric previdno umival ter bil videti ko kakšen ostareli gepard, razmišljal, da je bilo kar prav, da sem kondiciral tudi v vodoravni jami, ker za Čaganko kondicijo že imam. No, samo za Čaganko jo imam in je okej še v kakšni drugi jami malo poskusiti …
Marko Z. je bil pa tudi zadovoljen. Da sicer se je kot vedno v dolenjski jamah usral do čela, ampak da je Lisičina vseeno boljša od Čaganke, ker tukaj je vsaj jamarski pas ostal čist …
