Kategorija: Razno

Včasih imam občutek, da se blog kar sam piše, ampak res. Za prednovoletno Čaganko smo nameravali v treh dneh dvakrat kamin v Game overju plezat, preopremit sedemdesetmetrco, v kateri je bil štrik že prav bogi, za dobro vago se je pa Grdin odločil, da bo jamo še enkrat digitalno izmeril. Veliko dela, ampak kaj zanimivega za napisat pa niti ne, sem si mislil. Bom napravil par dobrih fotk, jih par dobrih še Grdinu spajsnil, napisal, koliko kamina smo preplezali in to bo to. Kakšnih velikih presenečenj niti ne bi moglo biti, ker v kaminu bo potrebnih še kar nekaj akcij plezanja, preden bomo videli, kam pelje, in bo zadnji blog pač malce dosadan. Kar sicer ne bi bilo ne prvič, definitivno pa tudi zadnjič ne. Niti na kraj pameti pa mi ni prišlo, da bom v zadnjih dneh leta priča rekordu, večjemu celo od svetovnega in zaradi katerega zagotovo tudi Primož Kozmus zardeva!
V ponedeljek se je iz Domžal najprej pripeljala Jasna s svojim avtom, malo kasneje pa iz Ljubljane še Tico z mojim, ki ga je samo pred mojo hišo parkiral in smo vso robo premetali v Jasninega in pičili proti najboljši bistriški gostilni, kjer naj bi se dobili z reševalcem Bojanom in Katjo, ki sta tudi prihajala iz ljubljanske smeri. A še nismo dobro zapustili Novega mesta, ko je že klical reševalec Bojan, da akcija odpade, ker se mu je nekje v Žužemberku pokvaril avto. In itak da odpovedi nisem sprejel (predvsem zato, ker je bila pri njem vsa hrana, za katero je bila zadolžena Katja!) temveč sem domov skočil po svojega Fiata, ki ga je imel nekaj dni na uporabi Tico in smo v kolonici krenili v reševalno akcijo. Med vožnjo me je najbolj motil v nogavico natresen pesek za mačje stranišče, s katerim je Tico rešil rošenje oken. Saj zadeva deluje, okna niso bila zarošena, verjetno tisti pesek res vlago veže nase, kaj pa vem, a nekako sem imel v nosu ves čas tudi vonj po mačjem urinu, si nisem mogel pomagati! Ko sem končno prišel do obeh brodolomcev, mi je reševalec Bojan padel v objem in sem prvič občutil zadovoljstvo ob reševanju obnemoglih. Sem predlagal, da zadeve premečemo v mojega bolida in pičimo, a Bojan je trmast Gorenjec, je najprej poskusil še po gorenjsko. S kabli smo avto vžgali, potem je pa malo po alternatorju tolkel in je zadeva začela delati! In smo se odvlekli do Dolenjskih toplic, kjer je bila še edina odprta bencinska, da je nov akumulator kupil, orodja pa niso imeli in smo se dobro uro matrali bateriji zamenjati. V najboljši bistriški gostilni smo spili švoh špricarje, pri bivaku je bilo pa že krepko pod ničlo, ko sem predlagal, da bi zunaj zakurili in nekaj na žar vrgli. Pa je Katja, zadolžena za pijačo in jedačo, samo nekaj zamencala, da na žar lahko vržemo samo pašteto ali puter ali nutelo ali na kolobarčke narezano pariško salamo, da drugega ni kupila! Dobro, v njeno obrambo moram povedati, da je za vsakega že na Koroškem kupila po liter cvička (!) in 2,5 litra kokakole, smo pa nato pogreli prebranac in so predvsem v bivaku speči za kazen poslušali Ticotove rafale. Jaz sem spal na podstrešju, z dvema spalkama pokrit, a sem šele proti jutru ugotovil, da je ena zdrsnila in me je zeblo ko psa. Katjin sms, da lahko k njej pridem, če bo mrzlo, je pa na srečo prišel šele zgodaj zjutraj …
Tico in Jereb sta se že zgodaj odpravila v kamin, okoli pol enajstih se je pripeljal Grdin in sta se s Katjo kar takoj v jamo odpravila, da jo (počasi) izmerita, z Jasno sva pa še s komplet Tomšiči kofetkala in se pomenkovala, potem pa v lepem sončku okoli enih popoldne še midva poniknila v jamo. Načrt je bil, da se vsi dobimo v bivaku v Severnem rovu, spijemo kofe, nato pa vsi razen naju z Grdinom odidejo proti površju, midva pa na tlako v kamin. Načrt je bil seveda super, a že nad sedemdesetmetrco sem moral čakati Grdina in Katjo, ki sta še kar merila, da sem jo preopremil z novo vrvjo, ko sem se počasi dol spuščal, sem pa še Ticota in Bojana zaslišal, ki bi morala biti po vseh izračunih še v kaminu! Itak mi ni bilo nič jasno, dokler Tico ni povedal, da sta se na delovišče povzpela, on je začel varovati, reševalec Bojan je pa prvo luknjo izvrtal, ko je hotel prvi fiks zabiti v steno, mu je pa kladivo iz rok padlo direkt dol v Game over, krepko čez 130 metrov! In je bilo akcije konec, skoraj enako kot zadnjič, ko je v globino vrgel fikse, le da je takrat vsaj nekaj metrov prej preplezal! Saj mi je razlagal, da je bila vrvica že načeta in podobno, a ko sem se spustil v Game over in zagledal kladivo prav lepo ležati ob steni, sem bil skoraj prepričan, da v kamin sploh nista šla! Sta le v bivaku smrekico postavila, par kofetov v rito vrgla in malico, potem je pa samo do roba brezna stopil in kladivo vrgel v globino, da je lepo ob steno padlo. Če bi mu padlo z vrha kamina, že višje od 130 metrov, bi verjetno padlo bolj na sredino brezna, kaj pa vem …
V dvomih mu torej svetovnega rekorda v metu kladiva pravzaprav ne moremo priznati, smo se pa potem, ko so merilci končno prišli do bivaka in pod smrekico malce meditirali in čvekali, z Grdinom odločila, da kamina ne bova plezala, je bilo že pozno, plus vse preveč znamenj je bilo, da morda to ne bi bila najbolj pametna ideja. Aja, pa pozabil sem omeniti, da je reševalec Bojan prišel na akcijo z razbito arkado, ker sta se s Katjo v neki gostilni ustavila in se je v steklena vrata zaletel. Se kukr niso dovolj hitro odprla, a je Katja potem povedala, da sploh niso bila na senzor temveč na kljuko!
Okoli desetih zvečer smo v mraz pokukali in se kar takoj spravili k pripravi čaganskega lonca, saj nam je že krepko krulilo po želodcih! Smo se okrepčali še pred polnočjo, okoli dveh zjutraj smo se pa v postelje spravili, tokrat sem tudi jaz spal v bivaku. Pokonci smo bili že pred osmo zjutraj, ker je reševalec Bojan pač tako navajen in potem smo ob ognju še kofetkali in čvekali, dokler ni prišel Zdravko s še toplimi rogljički, da je potem kofe v najboljši bistriški gostilni bolj teknil.
Domov nam je šlo kar okej, le Katja je sporočila, da upa, da bo domov prišla še v letu 2015, saj je reševalca Bojana vozilo začelo štrajkati takoj, ko ni bil več v mojem reševalnem območju …

Vse do mladinskega romana Iskanje Eve sem bil prepričan, da zadev za mladino ne bom nikoli pisal. Pa ne zaradi kakšnega načelnega razloga ali kaj, le zdelo se mi je, da tega pa res ne znam. Saj ne trdim, da “normalne” romane ali kratke zgodbe za odrasle pa znam pisat, seveda ne, ampak o pisanju za mladino res nisem nikoli razmišljal. Potem sem poskusil in mi seveda ni žal. Ne zato, ker je bil moj roman uvrščen v projekt Rastem s knjigo in so ga dobili vsi sedmošolci in ne zaradi nominacije za Večernico, temveč zato, ker so otroci iskreni in pošteni kritiki. In če rečejo, da je knjiga okej, potem je res okej. Kar nekaj pohval sem dobil od njih, ampak tale današnja mi je pa najljubša:

Sem Katja in hodim v 7. razred. Prebrala sem vašo knjigo “Iskanje Eve” in vas v imenu mene in mojih sošolcev prosim, da napišete nadaljevanje. “Iskanje Leona” ali pa kaj podobnega. Hvala!

Sem se kar stopil, moram priznati in po hiši hodil ko napihnjen petelin, dokler ni pasje seme ujelo balona, s katerim ga je dražil moj najmlajši sin in ga v enem hitrem zalogaju pogoltnilo! Potem pa nisem bil več napihnjen temveč rahlo zaskrbljen, napihnjen bo verjetno pes. Mogoče bomo pa le imeli srečo in pri njegovem naslednjem iztrebljanju ne bo potrebno uporabiti vrečke?!

Tico je na servis pripeljal Klemijevega fiatka, ki ga velikodušno drajsa le zato, da avtoček ne bo stal, ko si Klemi služi kruh v tujini. Sva ga parkirala pri dr. Stibrotu, ki menda ve, kaj je potrebno z njim početi in odšla k meni na kavo. Preden se je Tico poslovil, sem ga pa povprašal, če je kaj posebnega, da mehaniku naročim. Poleg enega (ali morda štirih) ležaja, ki je morda malce izrabljen ter obveznega olja ni nič posebnega, je odvrnil prijatelj, že skoraj med vrati pa še kakor mimogrede dodal, da se pokrov motorja ne da odpreti, ker je ponesreči tisto žico ven potegnil. Da je hotel pokrov odpreti in preveriti vsaj olje, pa bolj je vlekel, več žice je bilo v kabini … Sem prijatelju kar sms poslal že ponoči, da sem ga že navsezgodaj pripravil na tlako …

Dopoldne je pa še Grdin se ustavil pri meni, da sva umazano opremo skočila oprat v toplo vodo v Klevevž in mi je bilo hecno, zakaj se rine čez sopotnikova vrata, ko so pa šoferjeva prav enako velika. In mi je zaupal, da je to posebni avto, jamarski, da v njem ožine trenira, ko se mora guziti med volanov, prestavno ročico ter sredinsko konzolo. Pri prijatelju bi bilo kaj takšnega čisto možno, vam povem, ampak tokrat se je le malo hecal, so se mu pri Švedu le šoferska vrata zaklenila in se nočejo več odkleniti. Zdaj ima pač trivratnega Saaba in je spet nekaj posebnega …

Sem mu že hotel ponuditi svojega Fiata, ker pri mojem se pa recimo vrata sploh ne dajo zapreti in jih moram med vožnjo držati, če nočem ven pasti, a sem se spomnil, da ga je vzel Tico in mu ga potem nisem ponudil.

Ko me je s čisto opremo potem odložil doma in že speljal, je pa še enkrat zaustavil in zavpil, da vošči vesele praznike. Sem malo debelo pogledal, kakšni prazniki pa to, pa je pojasnil, da jutri ni službe in da je to to. Meni je prav, če ni službe, gredo ljudje vsaj z mano v jamo. Veselo pa tudi vam, kakopak, četudi boste morda na površju ostali…

Z Grdinom sva se v ponedeljek ponoči zapeljala v bivak, da bova naslednji dan, ko sva se v kamin odpravljala, lahko malce dlje spala. Pa sva kar pozno prišla, ker sva morala z mojim Fiatom še na daljši postanek na Petrol, kjer je vse gume spustil na 1,9 bara pritiska, ker da preveč skače in da to ni za nikamor. Kakšne drastične razlike potem sicer med vožnjo nisem opazil, a ker je vozil prijatelj in meni ni bilo potrebno, sem mu kar prijazno kimal in verjel. Sva v bivaku malo zakurila, čeprav zelo mrzlo ni bilo, bolj zaradi občutka pa to, ko sem iz nahrbtnika privlekel časopise, s katerimi sem malo v zaostanku, se je pa prijatelj v jamarski kombinezon spravil. Sem se pretvarjal, da tega sploh ne vidim, ker sem bil prepričan, da gre spet za kakšno nadvse hudo foro, kakršnih je moj prijatelj poln ko potepuški cucek bolh in mu nisem hotel dati zadovoljstva, ko je pa povsem napravljen v jamarsko opravo odšel v noč, sem pa le zavpil za njim, kam in kako. Saj je bila ura že skoraj pol polnoči! Je mirno odvrnil, da vsi niso tako stari kot jaz in da nekateri jamarji gredo lahko v dveh dneh v dve jami in se je zarinil v neko luknjo blizu bivaka, ki je pozimi prepihana, kar pomeni, da morda za tisto nekajmetrsko luknjico pa je res jama. Samo jo je potrebno odkopati, za kar pa nihče do zdaj ni imel energije, vsi raje rinemo 460 m globoko v Čaganko širit in kopat …
Jaz sem torej bral, prijatelj je jamaril, okoli pol dveh zjutraj sva se v posteljo spravila, ob osmih zjutraj sem pa že lahko občudoval prijateljev strečing. Po zajtrku in nekaj krepkih kavah sva se oblekla v jamarsko opremo, še prej sem pa v pollitrsko termovko kofe nalil. Vrel, da bo dlje držal. Da je bil vrel, pa vem, ker sem bil požrešen in sem čez rob natočil in se po prstih poparil, da me potem v jami ni zeblo!
V bivaku v Severnem rovu sva si potem privoščila skodelico kave in čik ali dva, potem pa sva se opremljena z vso kovačijo, potrebno za plezanje, zapodila v kamin. Grdin se je udobno namestil na polički za kokoši, kjer naj bi preživel naslednjih nekaj ur in me varoval pri plezanju, jaz sem se pa na delovišče povzpel. A je šlo počasi, ker sem moral še preopremiti plezalno smer, kar mi je vzelo skoraj eno uro, večino časa sem bil seveda pod tekočo vodo. Ko sem končno prišel do zadnjega fiksa, ki ga je zadnjič pribil reševalec Bojan, preden je v globino potem torbico zabrisal in končal z delom, sem si najprej podrobno ogledal, kaj je počel, nato sem se pa v višave zazrl, da najdem najboljšo pot napredovanja. Stena je povsem gnila, obložena s fosilno sigo, v katero lahko prst zarineš brez težav, kar pomeni, da jo moraš najprej zbiti in postrgati s stene in poiskati dovolj čvrsto, primerno kamnino, v katero potem zvrtaš luknjico, v katerega zabiješ ekspanzijski vijak. Na katerem potem obvisiš in nad njim postopek ponoviš kakšnega dobrega pol metra višje. In tako vseh 130 m oziroma kolikor smo že preplezali navzgor v zadnjih treh letih!
Sem si podrobno ogledal smer, v katero bom plezal, čeprav mi v bistvu reševalec Bojan kaj dosti izbire ni pustil, saj je zavil v nekakšno kotno razpoko, ki se je vlekla skoraj deset metrov višje, kjer mi je pogled potem zastrla polička. Ko mi je bilo vse jasno, sem si pripravil plezalno opremo, jo torej razobesil po vsem pasu, da je na dosegu roke, parkrat zelo zelo globoko vdihnil, da se psihično povsem pripravim, da se bom odpel z opremljevalne vrvi, ki se je tam končala in se obesil na fiks, ki se je zdel kakor v plastelin zabit in se zaupal varovalni vrvi prijatelja kakšnih 20 m nižje, je pa prijatelj zacvilil. Da če sem se že prepel na njegovo vrv ali sem še na opremljevalni. Sem mu povedal, da sem se ravno nameraval in če ima kaj proti. Pa vedeti morate, da ko čmuriš v tisti blatni steni, pripet na nekaj ne povsem zanesljivih fiksov, vsak nepričakovan dogodek povzroči pospešeno nabijanje srca. Tudi takšno vprašanje, za katerega se ti niti sanja ne, kam bo odpeljalo! In je Tomi potožil, da ga zebe ko psa in če bi lahko malo poplezal gor in dol. Seveda bi lahko to storil že prej, ko me še ni rabil varovati, saj sem plezal po opremljevalni vrvi, a sem mu vseeno dovolil in si med njegovim ogrevalnim krogom enega prižgal. Ko se je vrnil, sem se pa plezanja lotil. Med plezanjem čas drugače teče, osredotočen si na svoje delo, in če mi je pri prvih dveh fiksih srce še ponorelo, ko sem se obesil nanju, sem kasneje začel zadevam zaupati in je kar nekako šlo. Upal sem, da bom uspel splezati kakšnih 10 višinskih metrov, kjer se je nakazovala dokaj prostorna polica, s katere bi se lahko pri naslednjem plezanju varovali, a ko sem pokukal čez rob, police ni bilo. In sem se odločil kar zaključiti, pa itak sva tam gor čmurila več ko pet ur! V tistem me pa spet zadane prijateljevo stokanje, da koliko bom še plezal. Sem mu povedal, da samo dvojno pritrdišče za opremljevalno vrv naredim, po kateri se bom potem spustil in ga vprašal, kaj ga muči. Da ga krepko lulat tišči, je pojasnil in če me lahko malo neha varovati, da se uščije. Ker je bil drug konec vrvi, na katero sem bil privezan, v njegovih rokah, je bila to edina zadeva, na kateri sem bil vsaj približno varen in sem mu to tudi pojasnil. Da naj zdrži par minut, da končam, potem bo pa lulal. Ko sem v tistem blatu potem dvojno pritrdišče delal za vrv, po kateri se bom spustil (in se bomo naslednjič po njej do delovišča povzpeli), sem si seveda vzel čas, zadnje pritrdišče mora res biti kakovostno in varno! Sem sicer slišal prijateljevo renčanje nižje dol, a se nanj nisem oziral. Ko sem bil z narejenim vsaj približno zadovoljen, sem se obesil na vrv in Grdinu sporočil, da lahko varovanje razkoplje. In ga je razkopal v 3,4 sekunde, čez 2,6 sekunde je pa že teklo v brezno pod nama! Šumenje pa so prekinjali le občasni vzhičeni kriki. Ko sem prišel do njega, mi je pojasnil, da sem ga rešil v zadnjem trenutku, ker če bi se še malo obotavljal in bi moral še malo zadrževati, bi ga v mehur krč zagrabil in bi potem morala v bivaku spodaj čakati najmanj 4 ure, da popusti, preden bi lahko začela plezati proti površju. Očitno sva oba imela srečo …
V bivaku sva si malico privoščila in kavo, na srečo pa je prijatelj raje pil čaj in je bilo skoraj pol litra toplega črnega napitka samo zame. In itak je potem tudi meni na pipo udarilo, a ker sem bil popolnoma premočen in me je zeblo ko psa, menda prvič v jami med opravljanjem male potrebe nisem snel rokavic. Pa saj itak niti nima smisla, po moje, saj so bile roke tako usrane kakor rokavice zunaj, bolj kot to, da bo pipica umazana, me je v bistvu skrbelo, kaj blato naredi počenim mehurjem od vrele kave.
Ven nama je šlo zelo hitro, ker sem prijatelja užalil, da naj gre on naprej, da jaz ne bom šel prehitro in je potegnil ko dirkalni pes! V svojo obrambo moram povedati, da sem ven trogal še plezalno opremo, ki jo je potrebno oprati, pa sama plezalna oprema niti ni tako težka, deset kil blata, prilepljenega nanjo pa je!
Pred bivakom sem se potem slekel in vsaj za silo umil z ledeno vodo, potem sem pa v kupu blata pobrskal za levim škornjem in počasi ter previdno v roko iz njega stresel majhen kamenček. Majhen je bil, manjši od frnikule, morda le malo večji od krogličnega ležaja pri kolesu. Sem ga previdno položil na štor, vzel sekiro in ga nato z njenim ušesom raztolkel v prah! Sem zjutraj obul škornje in me je zažulil, in ko sem razmišljal, če bi škorenj spet sezul in ga ven stresel, je zdrsnil pod tisti vbočen lok na podplatu, ki ga recimo medvedje in platfusarji nimajo in me ni več motil. A samo do prvega štrika, seveda! Potem me je žulil vse do spodnjega bivaka, kjer sva kofetkala, a sem ga takrat pozabil ven flikniti, v kaminu, kjer se mi je zarinil med mezinec in sosednji prst (na nogi verjetno ni prstanec?!) in me je bolelo za popizdit, pa škornja nisem mogel več sezuti. Dol v bivaku med malico sem nanj spet pozabil, a me je že na prvi vrvi spomnil nase, tokrat med drugima prstoma! In sem ga v prah zdrobil, da bo vedel!
Orng kofe v bivaku in čikec, potem sva pospravila in Lenko v najboljši bistriški gostilni še budno ujela, da sva si privoščila švoh špricer. Ki seveda ni bil najbolj švoh, ker Lenka ne mara vodo v vino zlivati …
Zdajle, ko to tipkam, me pa tudi prsti bolijo in sem se že odločil, da naslednjič bom šel pa jaz z Grdinom, ne on z mano. In mi ne bo hudega, jaz lahko in odtakam in varujem, sem že izkušen jamar …

Če človek veliko bere in ni povsem zaprte glave, se lahko marsičesa nauči, kar lahko uporabi kasneje v življenju. Če sem povsem iskren, sem Twainove Dogodivščine Toma Sawyerja prebral že tako zelo dolgo nazaj, da se pravzaprav vsebine niti ne spomnim več, le ena fora mi je ostala v spominu. Ko je teta Polly Toma kaznovala z beljenjem plota ob hiši, se je mali znašel in vse prijatelje, ki so mimo prišli, prepričal, da to počne iz čistega zadovoljstva in ne za kazen. In so seveda še drugi hoteli malo beliti plot, a se “vdal” šele, ko so mu za to ponudili tudi plačilo … Tako nekako, če mene vprašate, kmečki turizem funkcionira. Pride turist, ki ga vržeš spat na senik, ga zbudiš ob petih zjutraj in nateraš delat vsa težka kmečka opravila, da potem s kurami v nezavest pade ob prvem mraku, ko čez par dni ves utrujen in zmahan odide, pa še krepko plača …

No, Novomeški kombi Jamarske reševalne službe je bil krepko umazan, zunaj in znotraj, in ker imamo to soboto še zadnjo aktivnost, bi se spodobilo malce ga očistiti. Pa kar nekako nisem ne energije in ne časa našel, ko je pa Grdin poklical, da ima dve uri časa za uničit in da mu je rahlo dolgčas, sem se pa Toma Sawyerja spomnil. Da bi rade volje z njim kavo spil in malo počvekal, a da moram kombi prej oprat, česar se že kar veselim. In je prijatelj zlati zagrabil ko pitbull, kakopak. Da naj kar k njemu pridem, da ima globinski sesalnik. In sem odskakljal, kaj pa drugega, pa še štrajfiks sem v prtljažnik vrgel, za katerega vem, da ga možaki prav radi uporabljajo. Potem sem pa kadil in gofljal, prijatelj je pa pral, milil, drgnil, sesal … Na koncu je pa še hvala rekel, preden sem se poslovil! Da se je čiščenje toliko zavleklo, da je nato na sestanek zamudil, pa že ni bil več moj problem …

Reševalec Bojan je že večkrat ponudil pridno ročico v pomoč v kaminu v Čaganki. Ponavadi sicer prav takrat, ko je spodaj najbolj teklo, a ker je te dni sneg na Poljanski gori stopljen in padavin že nekaj časa ni bilo, sem mu poslal izziv. Če nam bo res prišel kamin splezat al bo samo govoril in obljubljal?! In je zagrabil, kakopak, z Albertom sta v bivak priskakljala že v petek zvečer. Jaz pa tudi, ker naj bi šli v jamo že v soboto ob 7h zjutraj, da ne izgubljamo po nepotrebnem časa, a po pivu ali dveh sem ju le uspel prepričati, da ure nista navila že za malo pred šesto, ampak šele za ob 7h! Ker smo tako dobili urico več spanja, sta tudi onadva malo potegnila v noč in se v posteljo spravila šele ob desetih zvečer, čeprav sta že prej čisto na tanko gledala! Jaz sem se seveda še malo praskal po riti, ker tako zgodaj pač ne zaspim, malo pred sedmo zjutraj je pa kavica zadišala, ki jo je reševalec Bojan skuhal in me je ajncvadraj iz postelje spravila! Smo se k sebi spravljali in Grdina čakali, ki je res prišel točno eno minuto do osmih, kakor je obljubil, v jamo smo se spustili pa šele malo pred deseto, ker je prijatelj poskušal vse živo, od toplega jogurta do mrzlega mleka s pašteto, da sranja ne bi v jamo nosil temveč bi ga že zunaj odložil …
Z Bojanom sva kar dol pičila, da se takojci k delu spraviva, čeprav sva potem v spodnjem bivaku še kofe spila, ker sva zgoraj vsak samo po tri. Moram priznati, da sem bil kar malo ponosen, ko sva v kamin nato plezala in je reševalec Bojan nehote pohvalo izustil, da to je neverjetno, kam ta pizdarija še gre in koliko sva že splezala! Na kurji polički sva se ločila, Bojan se je opremil z vsem za kaminsko plezanje in odvihral do delovišča, jaz sem se pa dobro in udobno namestil, da ga bom varoval. Moram priznati, da čeprav sem se kar privoščljivo hehetal, ko je zaplezal pod tuš, me je privoščljivost zelo hitro minila! Stal sem kakšnih dvajset metrov nižje na majhni polički in ker po meni ni nič teklo, mi je bilo pravzaprav skoraj udobno in potem me je kar malo vest začela peči. Prijatelju v resnici seveda niti malo nisem privoščil zalivanja, celo malo žal mi je bilo, da se nisem jaz spravil plezati namesto njega. Skorajda udobno sem na tisti polički čmuril in kadil, le tu in tam sem mu moral varovalno vrv podati, ko se je potegnil više in jo potem zategniti ter ga tako varovati. Pa seveda sem ga malo v glavo drkal, saj kaj pa naj človek drugega počne. Verjetno je zato tako pogosto kakšen kamen mimo mene priletel, za kazen. Nekega adrenalina ni bilo, saj je prijatelj od tam, kjer je bil, uspel dobro osvetliti dimnik in je ugotovil, da se stropa sploh še ne vidi in da je do vrha še najmanj 50 m, po kakšnih štirih urah mukotrpnega dela (predvsem seveda mojega) pa je zrak zaparal krik, ki ga jamarji in alpinisti najraje slišimo: Paaaaazi! Sem ravno čik potegnil in ko sem se bliskovito povlekel k steni, sem si ga zbil v kombinezon, a na srečo sem bil tudi jaz že dovolj moker, da je takoj ugasnil. Čez sekundo ali dve pa je mimo mene že prižvižgala transportka s fiksi. Tistimi vijaki torej, ki se jih zabija v skalo. Tega seveda še nisem vedel, ko sem jo poslušal padati dolgih 100 metrov in več, le zavpil sem, da sem okej. Potem je bilo malo tiho, nato pa je reševalec Bojan malce v zadregi povedal, da so v globino šli fiksi. Seveda sem ga okaral, da bi lahko enostavno povedal, da ima dovolj in bi zaključila, ne pa da fikse v globino meče, a ni bil razpoložen za šalo. Da on bi še delal, a če ni materiala … Sem se ponudil, da jih grem rade volje iskat dol, če se njemu še ljubi delati, ker pri plezanju se vsaj malo segreješ in kri po žilah pošibaš in je bil takoj za. Vrv, s katero sem ga varoval, sem kar privezal v pritrdišče in se spustil v globino, a fiksov na polici kakšnih 100 m nižje nisem našel, so zgrmeli še nižje, v Game over. Kar bi pomenilo še skoraj dodatno urico plezanja, zato sem obupal. Ni imelo smisla, privezan prijatelj nad mano bi medtem zagotovo zmrznil! Saj lahko bi ga pustil tako bingljati, a sem vseeno splezal do njega, je bil že močno močno podhlajen, več ko štiri ure v ledeni vodi. Saj ko delaš, malo migaš, pa adrenalin in vse, ko obmiruješ, pa ugrizne.
V bivaku v Severnem rovu sva si skuhala kofe, Bojana je pa od mraza kar premetavalo, zato se je zavil v folijo in je bilo malo bolje. Ven nisva hotela, ker sta se Grdin in Albert odpravila na tlako v Južni rov in sva ju morala počakati. Sta priskakljala dobre volje, ko da sta na plaži v Portorožu in ne 250 m pod zemljo. Seveda me je firbec, če sta uspela kaj narediti, odkopati kakšen dodaten meter, recimo, a sta takoj povedala, da ne, da kladiva za kopanje ni bilo tam. Da sta pa vseeno malo širila in kamenje premetavala, kar je pa tudi nekaj. Sem se strinjal, seveda, boljše nekaj kot nič, a ko sta povedala, kje sta kamenje odmetavala, mi je bilo takoj jasno, zakaj na delovišču ni bilo kladiva. Ker je povsem na koncu rova, onadva sta delala pa čisto na začetku. Je Albert povedal, da sta rinila, dokler sta lahko, da naprej je bilo pa preozko in prenevarno! In sem se takojci spomnil na tisti vic, ko je nek model ponoči ključe od stanovanja iskal pod ulično svetilko in mu je sosed eno uro pomagal iskati, potem ga je pa končno vprašal, kje točno jih je izgubil in je model z roko pokazal nekam proč, v temo. Seveda je sledilo vprašanje, zakaj potem iščeta pod ulično svetilko in ne tam, odgovor je bil pa nadvse enostaven – zato, ker je pod ulično svetilko svetlo, tam se pa nič ne vidi …
Bojana je spet začelo tresti, zato sva kar ven potegnila, da se segreje, a je tako potegnil, da je mene pa pregrelo. Sem mu komaj sledil! Nad sedemdesetmetrco sva enega pokadila, med kramljanjem, ko ga je podhlajenega spet začelo tresti, me je pa krepko zaskrbelo. Ne zaradi podhlajenosti reševalca Bojana, temveč zato, ker je zasanjal, da bomo, ko ven pridemo, v bivaku tako zakurili, da bomo kar nagi skakali.
Sva seveda zakurila, pa na srečo ne tako močno, se preoblekla in umila, vsak dva kofeta spila in nekaj prigriznila, nato sta se pa Grdin in Alfred prikazala. Še vedno dobre volje, ko da sta na lotu zadela. Albert se je celo pohvalil, da mu je tokrat prav dobro šlo v primerjavi z zadnjič, ko je bil v Čaganki in se je komaj ven privlekel, le da ga je tokrat pa nekaj pantin zafrkaval, zato sta prišla dobri dve uri za nama. Pa Grdinu je v sedemdesetmetrci etui merilne naprave padel iz rok in jo je moral zatorej splezati dvakrat, vozel, ki sem ga naredil tam na poškodovani vrvi, ju pa ni kaj dosti zafrkaval, saj sta vendar oba jamarja!
Grdin je odpeketal domov, ostali smo se odločili, da bomo šli domov pa zjutraj. Spat smo šli seveda spet skoraj s kurami, vstali smo pa šele malo pred osmo zjutraj, kar je napredek. Če bi imel čas, bi reševalca Bojana zagotovo lahko zdresiral na normalen ritem!
Pri Lenki smo se ustavili na kofe, Albert je pa še tamal sadjevček naročil, ker si ni dobro zob umil, je pojasnil, a ko je videl Lenkino mero za tamal sadjevček, se je kar malo zgrozil. Da to je preveč! Smo mu predlagali, naj ga samo pol spije, a ko je nagnil, je po grlu ponesreči spolzelo vse …
Smo se odpravili domov, reševalec Bojan je pa obljubil, da še letos pride v kamin popraviti, kar tokrat ni do konca naredil. Samo on še ne ve, da bom jaz na vse torbice in pripomočke špagice navezal, da ne bo spet kaj dol padlo in bova morala predčasno končati …