Kategorija: Razno

Pred Hudo luknjo, kjer smo imeli izpite za jamarje reševalce in reševalce pripravnike, smo nekateri uleteli že v petek pozno popoldne.. Z lepim namenom, da na steni postavimo poligon za izpite, a kaj, ko je takoj, ko smo se usedli, lep namen hitro izpuhtel v soparen zrak. In smo potem malce čebljali, kakor to jamarji znamo, enkrat proti jutru smo se pa spat spravili v šotore. No, kakor kdo, Uroš je šotor ponoči postavljal, ker se je hotel prepričati, da Anžič svojega ne bo več premikal in ga je postavil na najbolj oddaljen kotiček travnika od njega. Saj kaj dosti mu ni pomagalo, če mene vprašate, ker če sem ga jaz slišal žagati, ki sem imel šotorček poleg Uroša, ga je slišal tudi on! Seveda za dolgo oči nismo zatisnili, se mi je zdelo, da se niti dvakrat nisem obrnil, pa je že gospodar Mur ropotal po mojem šotoru. No, saj ni ropotal, vrata je odzadrgal in mi nekaj razlagal ves vesel že sredi noči nekaj po šesti uri, a ga itak nisem nič razumel, kot bi govoril kitajsko. Sem verjetno debelo bulil vanj, vse, kar sem razumel je bilo, da je kofe že kuhan. In, ja, na kofe vedno trznem, a tokrat je bilo res še prezgodaj, kljub temu, da je sonce že peklo ko v peklu in sem kar nazaj legel, takoj ko je Murček hrbet pokazal, a ne za dolgo, ker sem vedel, da bo gospodar vztrajal pokonci me spraviti ko da je vojna, pa še komandantu JRS bi me zagotovo zatožil, ki je že skakal naokoli in zahteval, da gremo na poligon. Sem poščetkal zobe kar brez vode in odskakljal na kofe, potem smo bili pa že v steni. Da inštruktorjem pokažemo, kaj znamo in ali si zaslužimo naziv jamarskega reševalca. Ne bom šel v detajle, kako zelo je znoj spod čelad tekel in kaj vse smo znali in česa ne, kakšne velike milosti in razumevanja ni bilo. Saj človek bi mislil, da če z nekom spiš že desetkrat v istem šotoru in se neštetokrat jebeš v kakšni zahtevni jami, da te bo potrepljal po rami in ponudil kakšen kofe, recimo, pa malo se bo nasmehnil in ti dal tisti podpis, a temu itak ni bilo tako! So bili čisto drugi ljudje. Ob dveh smo lahko odšli na kosilo v bližnji jamarski dom in ko sem si slekel jamarski pas, mi je od malinic kakšne pol litra švica steklo v škornje, ki so bili že od prej polni! Kaj dosti se pri jedi nismo smeli obirati, so nas kar nazaj na poligon nagnali, zaključili smo pa šele okoli osmih zvečer! Pri gospodarjevem kombiju z opremo me je pa nekaj taglavnih čakalo, so bili sladki ko med, kar se mi je kar malo čudno zdelo, dokler mi niso v roke potisnili neke škatle, v kateri je bilo polno kremšnit. Se je Katja spomnila in res izpolnila obljubo, da mi jih bo prinesla na izpit, le da jih ni osebno prinesla, temveč poslala po prijateljici kurirki! In sem potem v upanju na dodatne pluse tistih nekaj taglavnih, ki so v škatlo že pokukali, povabil k sladkanju (pa saj kaj drugega mi niti ni preostalo, ker so me itak počakali že z žlicami v rokah), šele ko smo že vse zmazali, sem se pa spomnil, da bi mogoče pa vsaj polovičko ene kremšnite lahko Denu ponudil. V zahvalo. Je fant cel dan stoično prenašal kandidate za reševalce, ki so na njemu morali pokazati, kako se ponesrečenca pravilno spakira v nosila in ko sva ga s Ticotom po mojem mnenju ne najbolj strokovno zavezala ko salamo, nama je parkrat celo namignil, katero gurtno sva pozabila zategniti, pa tudi ko sva ga v nosilih postavila v pokončen položaj, s čimer preverimo, če je vse, kot mora biti, se je inštruktorju po pravici zlagal, da sva bila najboljša zavijalca do tedaj, čeprav se je kar videlo, da ga nekaj močno žuli! Ampak, kremšnite smo pojedli ajncvajdraj, sem celo za hip pomislil, da bi mu odnesel vsaj kar škatlo za polizat, saj je veliko sladice ostalo še po stranicah in po dnu, ampak smo tudi tisto potem kar sami polizali …
Po večerji so nas zaprli v kočo, da smo še teoretični del izpita naredili (prek 40 vprašanj!), da nismo plonkali, je pa skrbel sam Marko Z., s katerim češenj zobati ni najbolj pametno. Dobro, res je, da je tu in tam poškili v svoj ajfon in verjetno na hitrico posodobil svoj status na FB ali zamenjal profilno sliko, ampak da smo kandidati sinhronizirano obračali strani testa, je bila pa verjetno res slučajnost in vsakršno drugačno mnenje je lahko zgolj zlonamerno natolcevanje!
Po testih, okrog desetih zvečer, je komandant Walter odobril vsakemu po eno pivo (ker nas je čakala še vaja v jami naslednji dan), tiste, ki piva nismo pili in smo žulili kavo, je pa samo pomilovalno pogledal. In smo sedeli tam in premlevali izpite, le Uroš je tiho sedel malo stran in zamišljeno z užitkom žulil edino dovoljeno pivo, da bi dlje trajalo. Malo stran je pa sedel zato, ker sem mu v skoraj polno pločevinko piva ponesreči vrgel čik in je dobil izrecno dovoljenje, da lahko odpre novo. In potem ni hotel reskirati in se je malo umaknil. A ni bil dolgo tiho, ker je nenadoma začel vpiti in kričati nekam proti travniku. Nam najprej ni bilo nič jasno, ker tam v Hudi luknji ni medvedov, vpitje je bilo lahko namenjeno le Maksu, ki je svoj šotor postavljal med mojim in Uroševim. In sta se malo vlekla in malo pulila, a je Maks hišo kljub vsemu dvignil, kjer se je namenil, jaz sem pa šele takrat izvedel, da naš Maksi spi še glasneje od našega Anžiča. Sem pri njem preveril, če je to res, in je ponosen ko omladinac, ki zmaga v ping pong turnirju Mirne peči, potrdil, da je to res. Da on žaga in noter in ven, da navadni amaterji ko Anžič zakrulijo pa samo, ko zrak vlečejo noter! Sem razmišljal, da bi svojo hišico odvlekel kam drugam, a se mi ni ljubilo, sem bil preveč utrujen, pa tudi njegovo glasno spanje ni motilo verjetno iz istega razloga …
V nedeljo smo vstali še bolj zgodaj in sploh ne vem, kdo me je zbudil in v katerem jeziku je vpil, šele po veliki kavi sem prišel toliko k sebi, da sem sedel v kombi. Tam pa izvedel, da je recimo Urbi še bolj neprespan ko jaz. Mu nisem verjel, ker se je prvi spravil v posteljo in to pravo posteljo v jamarskem domu! Je priznal, da to je sicer res, a da ni dolgo spal spanje pravičnega, ker je nekdo ob njegovo posteljo privlekel poljsko posteljo in začel žagati, ko da je plačan od nažaganih metrov. Je razmišljal, da bi ga zbudil in mu ukazal, naj cirkularko prestavi kam drugam, proč od njega, recimo v Spodnji Duplek, a si je potem premislil. Zakaj? Ker je na roki, ki je kukala iz spalne vreče, zagledal ročno uro in jo spoznal kot komandantovo. In kaj si potem storil? je vse zanimalo. Jah, nič, pol sem pa poslušal, je stoično priznal …
V jamo v gozdu smo prišli se mi zdi še pred sedmo zjutraj, vsekakor pa ne dosti kasneje in srečneži so se podali v hlad in temo, jaz sem pa ostal zunaj, ker mi je pripadel zadnji manever, izvlek nosil iz jame. Pa ni bilo idilično, kot si morda mislite. Kakor so v srednjem veku hkrati z lakoto in kugo zelo radi priskakljali tudi grdogledi Turki s krivimi meči, tako so mene tam v hosti grizli neznosna vročina, vlaga, povsem podivjani komarji, za dobro vago so mi za nadzornega postavili pa še Aleša. Ki je absolutno neškodljivo človeško bitje, polno znanja in volje pomagati, ima pa to napako, da ne more videti, da človek sedi brez dela. In ko sem deset metrov visoko na drevesu dve uri postavljal manevre in dobesedno crkoval zaradi vročega sonca in krvosesnih malih žuželk, je on mirno le tu in tam ošinil s pogledom, da ne počnem kaj neumnega ter se posvečal FB-ju (ko še manevra nisem do konca postavil, mi je on kot mimogrede že poročal, kdo vse je lajkal mojo fotko na drevesu!), ko sem pa končno za sekundo sedel, da v miru crknem od vsega hudega in požrem en čik (ker vode itak nisem imel!), je pa takoj zapustil FB (saj verjetno je prej napisal, da pride takoj nazaj, da mora samo nekaj na hitro urihtat!) in mi našel novo delo ali pa povedal, kako moram popraviti kaj za sabo …
Enkrat vmes sem lahko celo v jamo skočil malo pofirbcat in se pohladit, tam nekam do 60 m globine, a so ravno tedaj nosila prišla in sem moral pospešeno popumpati ven in se posvetiti svoji nalogi! Smo Murčka v nosilih nepoškodovanega potegnili ven relativno hitro in ko je okoli dveh popoldne iz jame prisvinjal še zadnji jamar, je bil izpit zaključen.
V Hudi luknji je sledilo še bogovsko Dragotovo kosilo (ki je itak vedno bogovsko!) in pivo za nešoferje, analiza, diplome ter nekaj govorov, pod razno je pa potem še nekaj piv za nešoferje prišlo in nove JRS švic majčke. Ki se jo je najbolj Matic razveselil, ki je tri dni zelo garal (je pomagal poligon opremiti, pa za nosila smo ga neštetokrat porabili in za protitežo, non stop je neki s štrikov bingljal, pa telefonski kabel je v jamo potegnil!), saj ne ve, da je majica zahvala, on misli, da si je z garanjem nekaj plusov za izpit pridelal, ki ga bo imel drugo leto …
Domov sem se pripeljal okoli desetih zvečer in družina je ob snidenju dobila solzne oči, ko sem jih po treh dnevih objel. In sem razumel. Sem šel takoj pod dolgo prho …
Fotke nisem pa tokrat niti ene napravil, ni bilo ne časa ne volje, sem kar tri najbolj všečkane z Aleševega FB potegnil …

Z Markom Z. sva postavljala manever na reševalni vaji v Bosni in nama je prav dobro šlo od rok, dokler nesreča mimo ni prinesla Uroša. No, saj ga ni prinesla slučajno, se je moral pomatrati čez pol jame, da naju je prišel malo v glavo nabijat. Ker je svoje napravil, je imel lahek manever (čeprav se morda s tem ne bo strinjal) in mu je dolgčas postalo. Si je vse skupaj ogledal, kaj sva scumprala in naju je že skoraj pohvalil, ker nič drastičnega ni našel napačnega, potem se mu je pa v nekem hipu izraz na obrazu spremenil v nasmešek. Vodja ekipe, me je počasi poklical in poudaril mojo novo začasno funkcijo, a odmik za protitežo si tudi napravil?! Itak mi je bilo v hipu vse jasno, ampak res v hipu, ker seveda ga nisem in kar je še huje, niti spomnil se nisem, da bi ga moral napraviti! Sem zalajal, da naj me neha spraševat kr neki, da trenutno nimam časa, ker se moram skoncentrirati na nek drug problem in sem stal tam nad breznom in se praskal v zadregi po riti, kaj naj pa zdaj naredim, ko sem videl, da je moj zlati prijatelj Marko Z., ki se tudi ni spomnil na odmik za protitežo (ampak on seveda ni bil na začasni funkciji vodje ekipe in je samo delal, kar mu je vodja ekipe, torej jaz, naročil), kakor mimogrede skrivoma segel po še en škripček in se mirno zlagal, da imava zadevo pod kontrolo. Da bo on odmik napravil nase. Se mi je kar milo storilo, kako naju je človek mirno in hladnokrvno iz kaše izvlekel, Urošu se je pa nasmešek malce skisal, a ne za dolgo. Je izvlekel fotoaparat in poskušal narediti fotografijo, kar pa mu očitno ni uspevalo, saj mi je kar parkrat naročil, naj bom pri miru. In seveda nisem bil, me je firbec matral, da bi videl, kaj fotografira, a bolj sem se jaz premikal, bolj je Uroš skakal okoli. Ker je namreč fotografiral Marka Z. s senco, ki jo je ustvarjala moja luč, in če sem se jaz premaknil v levo, je senca skočila v desno in obratno, Uroš je pa nergal. Dokler nisem obstal pri miru, da jo je dobil, potem so pa itak že nosila prišla do nas in smo vsi, vključno z Urošem, delali ko indijanski konji z milijon kavbojci za ritjo!

Danes sem pa fotko prvič videl in mi je všeč. Nekdo je komentiral, naj zlati Marko Z. pazi, da je za njim hudič, a ni sile, to je samo njegov pravi jaz začasno ven skočil …

Bližajo se izpiti za jamarske reševalce in živčnost je vse večja. Čeprav stari kozli zatrjujejo, da je danes vse izi bizi in da so včasih reševalci pripravniki celo bruhali pred izpiti zaradi živčnosti, se mi zdi, da danes ni zelo drugače. Mislim, se mi zdi, da me v šoli pred nobeno kontrolko ni bilo tako strah, kakor me je zdaj, je pa tudi res, da v šoli nobena kontrolka ne traja dva polna dneva na polno! Pripravniki, ki se že dlje ko dve leti učimo na vso moč in se trudimo, se pred izpitom, ki ga bomo imeli ta vikend, bodrimo na različne načine. A na koncu je vedno prišlo do tega, da morda pa letos ne bi šli na izpit, da nič ne znamo! Kar je zelo vzpodbudno, če ljudje, ki trapljamo pol kilometra pod zemljo, cvilimo kot majhne punčke! V sredo je zadevo v roke vzel Tico in naju z Urbijem odpeljal na bivak pri Čaganki, da potreniramo. Gor v senci in gozdu je bilo prijetno hladno v primerjavi s končno prišlim poletjem v mestu, a smo vseeno zelo kmalu švicnili. Postavili smo osnovne manevre, čez par minut smo se pa že prepirali, kaj in kako, če ni morda tako ali drugače, gledali v priročnik, poskušali na različne načine … Urbi je že po petih minutah izjavil, da se tega ne gre in da ne bo šel na izpite, da si niti kosila tam gor ne zasluži, tako zelo da ne zna, a bolj ko je čas mineval, lepše nam je šlo. Saj znamo, le skoncentrirati se je potrebno in paniko iz glave izbiti! Niti opazili nismo, da je že skoraj mrak padel in čeprav še nič nismo jedli, se lakota sploh ni oglašala. Šele Grdin nas je malce od dela odtrgal. Nas je malo občudoval, potem pa odrinil v Čaganko, da se malce pretegne. Namen je imel dvakrat splezati prvi dve stopnji, a je kar kmalu nazaj priskakljal. Ko sem videl izraz na njegovem obrazu, me je kar malo zaskrbelo. Pa še z dramatičnim glasom je jel pripovedovati, da se je na dnu druge stopnje prav dobro počutil in je bil odločen, da se bo še enkrat spustil, celo malce pohitel je s plezanjem, da bo trening bolj zalegel, ko je malo pred koncem stopnje zaslišal grozljive zvoke. Jih je glasovno obnovil še za nas, a jih pravzaprav kljub temu, da sem pisatelj, tukajle ne znam opisati, še najbolj so se mi zdeli podobni rjovenju zelo zelo razpizdenega medveda! In me je kar srh spreletel! Teh kosmatincev, dasiravno še nobenega nisem srečal, se kar ne morem in ne morem losati! Potem je Tomi s še bolj dramatičnim glasom opisal, kako ga je začelo črvičiti v trebuhu in sem ga popolnoma razumel, saj je tudi mene, ki tistega razpizdenega medveda nisem slišal na lastna ušesa, začelo malo v trebuhu zvijati in sem silil v njega, naj čim prej pove, če je bil medved in kako ga je odgnal in ali ga je gor čakal ali kaj, pa malo sem že lestve gledal, kam se bom umaknil. Je Grdin naredil dramatični premolk za večji suspenz, da smo se vsi kar malo k njemu nagnili, potem pa glasno prdnil. Prdnil sem, je rekel. Ja, ja, smo slišali, sem bil nestrpen, kaj je bilo na štriku?! Nič, prdnil sem, je spet ponovil Tomi. A na štriku si prdnil ali zdajle si prdnil, sem bil zmeden. Obakrat, je mirno povedal. Kaj so bili pa tisti zvoki??? Moj trebuh, me je povsem zvilo, je mirno pojasnil. Ni mi bilo nič jasno. Dokler ni pojasnil, da je že par dni zaprt in da ga vse boli, da se je pa vse skupaj pa premaknilo šele na štriku. Z grozljivimi zvoki nekje v trebuhu, bolečo napetostjo in končno z glasnim vetrovnim olajšanjem, ki mu je med plezanjem iz jame vse bolj pogosto pomagal. A pa si v jami odmetal, sem bil kar malo nejevoljen, še preden je pa odgovoril je že pa spet zakrulilo, da smo tokrat še mi slišali tisti grozljivi zvok, ki ga pravzaprav niti ne znam opisati. In je prijatelj vstal ter z glasnimi vetrovi v hrbet pospešeno stekel proti našemu poljskemu sekretu. Ga kar nekaj časa ni bilo, ko se je pa vrnil, se nam je pa pri uničevanju mesnih dobrot z žara pridružil, ko smo si že v temni noči privoščili prvo jelo. Tomi je olajšan in lažji odpeketal domov, mi smo se pa k treningu vrnili in se zafrkavali skoraj do treh zjutraj, ko smo se končno spravili v postelje. Z opravičilom, da bomo še zjutraj malo potrenirali. A ko sem nekaj čez deset odprl oči in si na ognju skuhal kavo, ker je Tico dobro urico prej porabil plin v bombici in vso kavo tudi sam požrl, se nobenemu od nas ni ljubilo več skakati po vrveh in smo vse skupaj pospravili in se odpeljali domov. Ker znamo, le da tega morda ne vemo, dokler uradno ne dobimo naziva jamarski reševalec …

Naši tečajniki so bili v Šolnovem breznu in ker je Grdin napravil nekaj zelo lepih fotografij, so se mi lušti pojavili enkrat spet obiskati to prelepo jamo z jezerom na dnu. In sem par prijateljem poslal Tomijeve fotografije z vprašanjem, kdaj gremo. Vsak pošten jamar, ki kaj da nase, se mora pred obiskom jame, v kateri še ni bil, pozanimati o posebnostih. Da bo obisk lažji, varnejši, prijetnejši. Ja, to so pošteni jamarji, ampak naš Marko Z. seveda ne spada mednje. On je sicer postavil vprašanja, a je nanja kar sam tudi odgovoril:

1. A ima kako zajebano vertikalo? Nima!
2. A ima kak zafukan meander? Nima!
3. A ima kako u tri pizde prečko? Nima!
4. A ima poln kurac kiča? Ima!

Zakaj bi se potem jaz jebal v taki jami? Ne grem!

Jamarski reševalci se non stop pripravljamo za izredne situacije in ko je potrebno, skočimo. Hladnokrvno in preudarno. Tako je bilo tudi, ko smo se odpravljali na vajo v Bosno in se zadnji trenutek spomnili, da je potrebno še nekaj platojev piva kupiti. Je izkušeni jamarski reševalec Bojan pohitel v trgovino in čeprav je sprva kazalo, da ga bo v ovinku ven vrglo in v vogal hiše zabrisalo, so se neskončne ure treninga pokazale kot dobro porabljen čas ter je nekako živ zvozil. Nazaj grede se je pa spet pokazala izkušenost, saj je pivake pritransportiral  počasi in previdno …

Poti je bilo krepko prek 700 km, a nam je šla kar dobro od rok, saj smo bili potniki na srečo že izkušeni reševalci, kar pomeni, da so tesnila na pipicah že bolj slaba in je pivo kar pogosto sililo ven, tako da sem lahko pogosto kadil in ni bilo nobene abstinenčne krize. Kriza se je pojavila šele v soboto malo pred eno zjutraj, ko smo končno prišli do jame in začeli postavljati šotore. Anžič ga pa ni imel. In so si ga podajali kot gnilo jajce, ker je prijatelj zelo znan po svojem glasnem spanju. Jaz sem bil miren, saj sem sabo vzel alpinističen šotorček, v katerega se še sam komaj spravim (čeprav je veliki Anžič vseeno prišel pomeriti, če mogoče bi se pa stlačil poleg mene!), Tico je vzel večjega, a je s sabo pritrogal tudi poljsko posteljo in potem ni bilo prostora za dodatno možato telo, Uroš je z vsemi štirimi potegnil ročno, da on se je že prevečkrat žrtvoval, Jereb in Robert sta spala v kombiju, ostal je le zlati Marko Z. Ki ga tudi ni maral v svojem rozastem šotoru in se mu trdo srce niti ob milem pogledu prijatelja, ki naj bi spal na ledenem bosanskem gorskem zraku ni omehčalo, šele ko je že kazalo, da bo poskvotal pri kakšnem od bosanskih reševalcev, ki glasnosti njegovega spanja niso poznali, ga je vzel k sebi. Če ga ne bi, nas na nobeno akcijo zagotovo več ne bi povabili! Za kazen jo rozasti šotorček postavil tik ob Uroševem, da sta potem vseeno dva trpela, s Ticotom sva pa svoja postavila bolj stran. A sva ga vseeno slišala, ker naš Anžič je pravi možak, le tu in tam je smrčanje utihnilo, ko je pozvonil telefon. Anžičev. Klical ga je pa 10 cm oddaljeni Marko Z., ki se mu zaradi mraza ni ljubilo rok iz spalke jemati in ga podregati, ampak je raje pod toplim kovtrom drkal po svojem Iphoneu!
Malo po sedmi uri zjutraj se je pa izkazalo, da sva s Ticotom (kot že tolikokrat) vseeno ne dovolj izkušena, ker naju je začelo pražiti sonce in sva morala vstati med prvimi. Po kavicah in zajtrku so nas razdelili v skupine, mene so postavili za vodjo četrte, v katero so vtaknili tudi Marka Z. Ki ni navajen, da ima nad sabo kakršnega koli komandanta in je bil nadvse zadovoljen, ko sem švical med iskanjem rešitve za naše delovišče. Se mi je na koncu zdelo, da sem jo našel in smo jo kar udejanili, še prav ponosen sem bil sam nase, kako sem vse skupaj poenostavil, malce preden se je začel transport nosil, se je pa še Uroš od nekod višje s svojega delovišča prikazal, da se bo malo zabaval. In sta bila oba pametna, da komaj čakata, da bomo začeli z manevrom, ker zagotovo ne bo šlo, kot sem si zamislil, s protitežo na dveh človeških odmikih, ko se je pa začelo zares, se je pa izkazalo, da imata povsem prav. A ker sta bila odmika Marko Z. in po sili razmer v zadnjem trenutku tudi Uroš, sta v bistvu sama sebi dokazala, da je manever, ki sem si ga zamislil, res skorajda nečloveški in sta najbolj švicala! Je bilo pa varno, kar je dokazal »ponesrečenec«, ki si je ravno na našem odseku privoščil krepčilni spanec in sem ga pravzaprav s svojimi vprašanji o počutju zbudil!
Zadnji od šestintridesetih reševalcev je iz jame prišel okoli šestih zvečer, ko je sonce že malce popustilo, da smo lahko udobno sedli k ravno prav pekočemu in vročemu pasulju, ob analizi, kjer smo preverili pluse in minuse (kakšnih drastičnih itak ni bilo), je pa že začel delovati, pa pivo so tudi že dovolili. Predvsem Tico je bil žejen in ko sem se nekaj po eni zjutraj od ognja umaknil v svojo rezidenco h knjigi, se mu je zdelo ful smešno, ko je organiziral cel tabor, da so mi zapeli Bolje biti pijan nego star. Plus parkrat je poskusil organizirati akcijo, da bi me kar s šotorom vred odnesli kam v gozd, da itak ne bom opazil, kakor nisem opazil, ko so mi ga podnevi parkrat kam skrili. Ker je res majhen in prenosen! In itak da sem se skoraj bal zaspati, sem pa potem z velikim veseljem okoli pol osmih zjutraj vstal samo zato, za sem lahko začel tresti njegov šotor in peti Bolje se zbuditi brez mačka kakor z mačkom!
Na tridnevni akciji in po skoraj 1600 kilometrih sem dobil materiala za ene dva romana najmanj, a kaj, ko so se že vsi naučili groziti. Da če bom napisal to ali ono, da bom že videl vraga!
Smo se pa na poti domov ustavili v Mostarju pri Jeleni in kolegih reševalcih, ki so ravno zaključevali svojo akcijo, da smo se jim pridružili na kosilu, pa malce smo zabremzali tudi v Jajcu in nato v Banjaluki, da smo domov priskakljali šele v ponedeljek. In se je takoj opazilo, kdaj smo prestopili mejo, ker je drkanje v glavo eden drugega potihnilo in se je vsak poglobil v svoj telefon. Je bila pot dolga in naporna, a se je splačalo, lepo (in pametno) je potrenirati s kolegi iz drugih držav. Ker nikoli ne veš …

Aja, najbolj smešno se mi je zdelo, ko sta Anžič in Uroš našla rozasto čelado in skoraj eno uro razmišljala, kako bi jo nasadila na glavo Marku Z. in ga fotografirala ob njegovem rozastem šotoru ter premetala kar nekaj rešitev, ena je bila bolj odpuljena od druge, jaz sem pa tisto rozasto čeladu samo našemu Markcu pokazal in mu predlagal, da si jo posadi na glavo in se pusti pofotkati ob svojem rozastem šotoru in smo že tekli. Je bilo to skoraj tako smešno kakor Uroš, ki smo mu zaupali, da brezalkoholno pivo pije in je potem vsako od naslednjih sedmih pločevink najprej detaljno prebral. Da je bilo vse skupaj napisano v cirilici pa itak ni opazil …