Molči, če si pameten, je rekel dr. Stibro, ko sem ga poklical s poti na morje in mu povedal, da sestrina klima vroče piha, da nas v Švedu pa zebe za popizdit in da razmišljam, če bi se malo zamenjal s sestro … In dr. Stibro že ve, kaj govori. Sem namreč prišel iz Čaganke in me je zadel preljube soproge sms, da avto dela ko traktor (ropota, ne gara!) in da na ekrančku piše, naj vozi počasi in gre čim prej na servis. Ful rad imam takšna sporočila in ker smo morali ravno na morje, me je dr. Stibro vprašal, ker je glih moj dober prijatelj, ali naj moji predragi pove, da vozilo ne more popraviti na hitro, da bo trajalo par dni. Priznam, sem bil v skušnjavi, a mi veselje otrok preveč pomeni, morja se veselijo, zato sem zaprosil, naj kar popravi. In je popravil, saj zakaj pa so prjati?! In smo pičili na morje, vmes je pa sestri klima popizdila in sem se malo norca delal, kar nikoli ni dobro, ker lahko useka tudi tebe … Dobro, če ne bi popravil Šveda, se je tudi zlati Klemi ponudil, da mi posodi svoje vozilce, a kaj, ko nima kljuke za prikolico in prtljago, tako da bi moral ene štirikrat peljati …
Evo, zdaj smo tukaj, na morju, sem že v paviljonu s knjigo v rokah in pravim: Tri, štiri, zdaj! Naj se gnjiljenje začne …

Pred morjem, kjer si jamarji zalogo D vitamina naberemo, mora človek še na hitro v podzemlje skočiti, ker potem nekaj časa ne bo in lahko pride abstinenčna kriza. In ker je imel Klemi v ponedeljek prosto, smo ajncvadraj nabrali ekipo za v Čaganko. Klemi in Anži sta nameravala kamin v Game ovru gor plezat (Tico je imel enkrat za spremembo obveznosti in je surlal, ker hoče biti poleg), Jernej in jaz pa na dnu tisti meander grizt. Ker se nam je na lastno željo pridružil še Teo, biolog, ki ga zanimajo živa bitja v Čaganki, smo se mu zlagali, da jih je največ prav na dnu, da nama je z Jernejem pomagal nesti robo. Ker je mlad in močan, kakšno je nadaljevanje Čaganke se mu pa niti sanjalo ni, je enostavno pokimal, se ni nič bunil. Smo prišli v severni rov, kjer naj bi se razdelili in je kazalo, da od akcije ne bo nič. Zunaj je rahlo deževalo, v Game ovru je pa zlivalo. Nekaj so v zrak gledali in razmišljali, ali bi šli kar ven, zato sem hitro predlagal, da če smo že tam, samo še v nadaljevanje skočimo pokukat, da morda naprej pa ni tako hudo in začuda so bili spet vsi za. Ker sem edini vedel, kako je videti povodenj v novih delih, so kar verjeli moji besedi, ko sem dol spet lagal, da ni tako hudo in da je bilo za božič huje. Jebaj ga, na morje grem in sem želel vsaj malo akcije, ne samo sprehod. Začuda sta mi Jernej in Teo sledila tudi v slap malo pred trenutnim dnom, kjer je bilo najhuje. Jernej je bil nadvse skeptičen, zato sem se prvi spacal pod vodo in čeprav mi je zlivalo ledenico za vrat, sem se pretvarjal, da sploh ni hudo in smo prišli na delovišče povsem mokri. In ko si moker na dnu jame, je edina možnost, da se ogreješ, delo. Trdo delo! Sva se z Jernejem zagrizla v skalo in rov podaljšala skoraj za dva metra, da sva že lahko pokukala za ovinek in naju ni nič zeblo, Teo je pa žuželke iskal. Sem se mu umaknil spred oči, ko je začel spodaj brskati za kepami tistih žuželk, za katere sem mu zgoraj rekel, da sem jih spodaj videl in sem samo čakal, kdaj bo popizdil in me označil za lažnivca, a, glej ga vraga, vsake toliko časa me je poklical in pokazal novo pošast, ki jo je vtaknil v epruveto z alkoholom. Še prej pa seveda povedal vse o njej, kar me je povsem fasciniralo. Mislim, Teovo znanje itak, ampak vsi tisti podatki o posamezni vrsti žužka, kako je adaptiran za življenje v temi in mrazu. Dobro je vsake toliko vzeti s sabo kakšnega poznavalca, se ti znanje o podzemlju razširi in zanimanje postane še bolj intenzivno. Saj ne, da se bom vrgel v biologijo, le tu in tam paše, pravim. Bolje kakor gledati znanstveno oddajo na tv! Dogovorjeni smo bili, da zaključimo z delom najkasneje ob šestih popoldne, da tam okoli devetih zvečer skupaj odidemo domov, ker telefonske povezave z Anžijem in Klemijem nismo imeli, a smo tako padli v tlako, da smo kar malo podaljšali, plus pot iz meandra se je bolj vlekla kakor ponavadi. Da je bilo huje, vem, ker imam kombinezon po dolgem času spet strgan, plus v eni od ožin sem napravil napako in pozabil sneti pantin in sem imel vsaj dvajset minut krepkega švica, da sem se rešil. A sem vseeno Tea ujel, ker se je tudi on ujel že skoraj pri izhodu v “normalne” dele Čaganke, tako da sva v bivak prišla skupaj. Tam smo na hitro pomalicali in pičili proti vrhu, a ne prehitro, ker je bila jama tako blatna, kot že dolgo ne. Tudi med vožnjo ven je Teo oprezal za živalicami in mi je vpil dol, da naj pri pritrdišču pogledam kakšnih 40 cm levo in bom videl netopirjevega klopa. Sem svetil in buljil v skalo, pa nič videl in sem že mislil, da me zafrkava, ko sem opazil zadevico. In sem bil kar fasciniran nad obema – klop je prirejen za netopirje, biolog pa za najdevanje majhnih majhnih živalic v blatu, ki jih normalen človek niti pod razno ne opazi!

Na stropni je Teo, ki je plezal pred mano (in se ni preveč pritoževal nad nedelujočo opremo v blatu), poskrbel za malce adrenalina, ko je zaklel, ko sem jaz že bil na vrvi in sem se kar prestrašil. Ker še nisem povsem usposobljen reševalec, namreč! A ni bilo hudega, le v tisti blatni kepi je nekaj narobe prepel in je potem popravil …

Proti izhodu v prvem breznu sem začel riniti šele okoli polnoči in nisem imel popolnoma nobene energije, vse me je bolelo in zeblo me je, kot že dolgo ne, ko je v notranjost pokukal Klemi. Sem bil prepričan, da sta z Anžijem že zdavnaj odšla in sem bil res presenečen, da ga vidim. Pa vpil je dol, da naj pohitim, da se čevapčiči ne bodo shladili! Sem mislil, da se heca, a ko sem z novimi močmi vseeno prilezel ven, sem spoznal, da se ni. Vse je bilo, kot mora biti! Ogenj, pečeni čevapi, pečen sir, čebula, paprika, kruh, radler … Jamarska nebesa! Anži mi je najprej ponudil en blag špricer, da sem malo k sebi prišel, potem sem čevape čvaknil, vmes so pa dečki še kofe scmarili in se mi sploh ni šlo domov! A smo vseeno šli, ker sta imela Anži in Klemi že počasi dovolj, saj sta onadva z akcijo zaključila že pred četrto uro, ko jima je v kaminu zalilo vrtalnik! Sta potem skočila v Črnomelj po malico in pokazala, kako se pričaka tovariše. In sem kar malo solzne oči dobil, ne samo zaradi blatne plastične embalaže raznoraznih jestvin, ki sem jo prinesel iz jame in vrgel na ogenj …

TUKAJ je pa še Teov opis naše male avanturice …

 

 

 

 

Kaj dosti o Slovenski avanturi 2013 nisem vedel, čeprav se je v petek začela v Novem mestu. Novomeški jamarji smo bili zaprošeni za pomoč pri spustu tekmovalcev v jamo in ker radi pomagamo, smo se Tico, Klemi in jaz v petek popoldne napotili v Kočevski rog, kjer smo postavili vse potrebno za varen spust v jamo. Je kar trajalo, končali smo šele ob 11. h zvečer, ker ni tako enostavno postaviti zadeve za ljudi, ki jim spuščanje v jamo ni vsakdanje opravilo. Ob ognju in obveznih čevapih sem potem dobil informacije o avanturistični tekmi po Sloveniji, zaradi česar sem potem komaj čakal, da vidim prve tekmovalce. Namreč, društvo tabornikov Rod Jezerski zmaj Velenje (kar pomeni, da za razliko od skavtov noge ženske brijejo, moški pa imajo v nahrbtnikih namesto biblije kondome) že enajsto leto organizira zadevo, za katero ljudje iz vse Evrope plačajo, da se jo lahko udeležijo, nagrada je pa na koncu topel stisk roke. Ja, vem, ljudje ne počnejo vsega za denar in slavo, mi je jasno, ampak nekako nisem mogel dojeti, da obstajajo ljudje, ki v treh dneh brez spanja prepotujejo s kolesi, kajaki, peš, na rolerjih in plavanjem skoraj 450 kilometrov! In med njimi so praviloma tudi ženske!

Torej, ob ognju in čevapih smo sedeli štirje vojaki in trije normalni in organizator Tomaž je večkrat ponovil, da smo jamarji pa najbolj odtrgani ljudje ever, kar mi je bilo povsem neverjetno, glede na to, da je že od vsega začetka pri tej dirki po Sloveniji in je videl svašta. Dobro, sva ga s Ticotom fascinirala, ko sva zadeve napeljevala s čikom v ustih in radlerjem v eni ter kavo v drugi roki, a kaj je to v primerjavi s tridnevno dirko!? Smo poslušali zgodbe o tem, kaj vse moraj otekmovalci početi in komaj čakali, da jih vidimo, predvsem jaz in Tico, ki nisva mogla zaspat. Ostali so se porazgubili po spalkah že kmalu po polnoči, s Ticotom sva se pa ob ognju tresla zaradi gozdnih zvokov. Me je bilo po dolgem času spet strah, nimam kaj tajit! Skoraj polna luna in prasketanje ognja naredijo svoje. Ticotu je enkrat ali dvakrat vmes že skoraj uspelo zaspati in ker bi potem ostal edini buden in ker pogovor ni več pomagal, sem moral poseči po najbolj pokvarjenih trikih. Sem prižgal čik in kakor z užitkom kadil (čeprav me je od silnih čikov že grlo peklo!) in itak da ga je premamilo, se je prebudil in še sam prižgal. Pa je bil strah malo manjši. Čeprav, mogoče pa tudi ne, ker sva se pogovarjala o tekmovalcih, ki so v tistem trenutku kolesarili po kočevskih hostah in razglabljala o tem, ali jih ni nič strah medvedov in kako bi midva kolesarila po čeških hostah, recimo. Mene je bila groza že samo ob pomisli na kolesarjenje, kje so šele medvedi in hosta in noč, Tico je pa potem pogovor preusmeril na to, kakšne so ženske, ki zdržijo takšen tridnevni mater. In se je povsem razbudil, ko si je poskušal zamisliti kakšno Švedinjo, blond, s kitkami, kako nažiga po hostah in kako ji bo potem on na štrik pomagal pa to, kar malo se je celo zaslinil po moje! Jaz kakšnih velikih pričakovanj nisem imel, upal sem le, da si redno brijejo brke. Čas v hosti je mineval počasi, še posebej, ker sva reagirala na vsak šum in sva ploskala in podila beštije proč, dokler Tico ni imel vsega dovolj in je vstal, malo ogenj podrezal ter kofe scmaril, kar je prepričalo tudi mene, da sem vstal, zelo kmalu, okoli petih zjutraj,  se je pa prva ekipa tekmovalcev pripeljala. In si nisem mogel kaj, da jih ne bi občudoval, ko so med natikanjem opreme za v jamo mirno razlagali, kako so medvedko s tremi mladički srečali. Plus da so rahlo zmatrani so potožili. A bejžnobejž, sem si mislil! Počasi se je začelo daniti in so tudi ekipe začele prihajati v krajših razmikih in smo imeli kar posla, tako da sva s Ticotom kofete cmarila le na okrogle ure, pa vsaka druga ekipa je povedala, da so medveda ali prašiča srečali. In me je bilo celo za nazaj malo strah in si niti pod razno ne predstavljam, kaj žene recimo dve mladi čehinji, da s kolesom sredi noči nažigajo po slovenskih hostah se in potem pustita v jamo spustiti povsem neznanim ljudem!? Dobro, vsaj medveda nobenega nista srečali, čeprav je ena priznala, da je bilo pa čudnih zvokov kolikor hočeš! In spet: a bejžnobejž …

Okoli desetih dopoldne smo pospravili tabor (Tico rahlo razočaran, ker nobene blond Inge s kitkami ni bilo!), tekmovalci pa so že prej odbrcali proti Novemu mestu in v kajake in potem proti Kostanjevici na Krki, pa tudi v tem trenutku še vedno nekje sopihajo, jaz grem pa počasi spat. Na takšno tekmo zagotovo nikoli ne bom šel, četudi je nagrada le zavest, da pač zmoreš, pomagal bom pa od zdaj naprej vedno in z veseljem, ker velenjski taborniki so največji carji in delajo čudeže!

Izjava tedna: Ti Francozi so pa še večji Čehi od Poljakov!

Aja, pa gospoda Graha na tej tekmi tudi nisem videl, pa tako v gostilnah rad razlaga, kako on kolesari in kajakira in se po hostah sprehaja! 😉

 

Jap, vroče je in živčki so bolj napeti, tolerantna meja se spusti, pesti hitreje zasrbijo, jeziki močneje opletajo … Dr. Krevs ima spet kolektivca in je spet na furi, ker je vroče zunaj za popizdit, na furi je pa klimatizirano. Sicer še vedno vroče, kar se opazi po njegovem bleščeče zašvicanem lepo napetem golem trebuhu, ko je udaril pavzo, da sva malo pokofetkala, a še vedno boljše kakor zunaj. Je malo potarnal, s kakšnimi težavami se srečuje na furah in da se mu je recimo prav danes nekdo tik pred ciljem dolge fure v rit zaletel, da ga je odbilo v drevo in je bilo konec heca, ker je zamudil z dostavo in ni bilo plačila. No, plačilo je bilo, ampak v trgovini z računalniško opremo, ko je kupoval novo tipkovnico in miško. Saj z miško ni tolkel po mizi, po mizi je od togote tolkel s tipkovnico in je po nesreči še miško ferderbal. Mu je bilo malo žal, ker miška ni bila nič kriva, je šofiral s tipkovnico, ampak, jebaj ga, kolateralna škoda se dogaja …

Jap, vroče je in so živčki bolj napeti. Moji sicer ne, smo končno zalavfali bazen in se hladimo. Pa predragega našega Markca tudi ne, šteje virtualne denarce od LuMuta in se mu žvižga. Si je danes suvereno pustil kavo in rogljiček sredi Ljubljane plačati (jap, saj zato pa bogataši so bogataši, ko jih reveži vzdržujemo!), plus njegova nekdanja se nama je pridružila in se je pretvarjala, da ne ve, da je zdaj svinjski bogataš …

Iz daljne Amerike pred časom pride paket. Že malce natrgan, poln znamk in žigov, dolgo je potoval, čez mnogo rok in poštnih ter carinskih uradov. Kar se mu vidi. Tetica, že malce v letih, živeča v bolj ruralnem okolju, ga sumnjičavo opazuje med srebanjem jutranje kave in kar ne ve, kaj bi. Res je, ima neke sorodnike v tisti daljni Ameriki, a so se nazadnje javili, ko je bila še njena mati živa, ona jih je poznala. Ko je umrla, so na tisti naslov poslali sporočilo, da je ni več med živimi in od tedaj pošte ne v eno ne v drugo stran ni bilo več. Pa že prej je bila bolj redka, zdaj pa paket … Je spila kavo, ki ji niti ni teknila kakor ponavadi, potem je iz predala vzela nož in ga previdno odprla. Zunanjost je bila sicer oguljena in natrgana, a v paketu je bilo ogromno stiropornih kroglih plus kar nekaj tistih plastičnih zaščitnih folij z zračnimi mehurčki. Previdno je odvijala zadevo in jo na koncu, ko jo je povsem osvobodila zaščite, postavila na mizo. Še bolj je bila začudena in sumnjičava. Vstopil je soprog, tudi že v letih in že kar nekaj časa v penziji ter prisedel, da bi spil jutranjo kavo. Pokazal je na lepo posodo na mizi in vprašal, kaj je to. Je povedala, da je zadevo pravkar prinesel poštar in da je bila poslana iz Amerike. Začudeno je dvignil obrv, ona pa je samo zmignila z rameni, odkimala z glavo in se spet zagledala v prispelo. Kavo je že spila, soprog jo je pa počasi srkal in si tudi ogledoval prispelo pošiljko. Molčala sta. Potem je tetica vstala, posodo malce obračala na mizi, nato je dvignila pokrov. Še bolj je bila začudena, ker notri je bil nekakšen prah. Nobenemu od njiju ni bilo nič jasno. Ne kdo je poslal (no, to se jima je približno sanjalo), ne zakaj, ne kaj je ta stvar v posodi. Sta tuhtala in tuhtala, po kosilu sta z uganko seznanila še druge sorodnike, proti večeru pa so soglasno ugotovili, da so jim sorodniki iz Amerike poslali vrč z začimbo. So tamladi malo po internetih pobrskali in drugega (logičnega) pojasnila sploh ni bilo!

Naslednji dan je soprogu jajca za zajtrk začinila z ameriško začimbo, sebi pa kosmiče, okus se kaj dosti ni spremenil ne na boljše ne na slabše, pri kosilu je malce v juho dodala plus zrezke je nagvircala z njo, hčerka je pa ščepec še na svojo porcijo solate potresla. Saj kakšnega posebnega efekta na brbončice ni imelo, a če je iz Amerike, je vsekako dobro in sčasoma so se na začimbo kar navadili, so jo že vsaj pol posode porabili, ko je iz Amerike prejšnji petek prišlo še pismo. V katerem so jim daljni sorodniki (rojeni že v Ameriki) sporočali, da je njihov sorodnik (rojen še v Sloveniji, a odseljen v Ameriko takoj po vojni) umrl in da si je želel biti pokopan v domačem kraju. Ter da bodo v nekaj dneh dobili po pošti še žaro, ki naj jo položijo v družinski grob. Pa še to so napisali, da se jim že vnaprej zahvaljujejo za prijaznost in da če bodo kakšni stroški nastali, naj kar sporočijo, da jim jih bodo povrnili!

Se je pismo nekje zataknilo, mi je danes povedala prijateljica, paket je šel pa očitno ekspresno. In se je zgodilo, kar se je zgodilo, ji je povedal rahlo okajen stric, ko so se v nedeljo ustavili na njegovi češnji in potem še v kuhinji na kavi. Ponujeno malico so pa soglasno zavrnili, ker bogvedi če jo niso kaj začinili! Pol tistega sorodnika, ki je še ostal, so pa že včeraj menda položili v grobnico …

Markec naš predragi večkrat preseneti. Predvsem s fotkami in zgodbicami z raznih žurov, ker se kot študent drži maksime, da študent ga mora žgat do nezavesti, da je diplomiral, pa enkrat kar mimogrede navrže, recimo, fotke pa nobene ne pokaže. Ker to je itak brez veze … Je povedal sicer pred časom, da se s prijatelji ukvarja z nekim projektom za fotografe, s svetlomerom, a nisem bil zelo pozoren, ker kako naj jih pa človek resno jemlje, če dobiva fotke recimo Staša, ki stoji na glavi, gravitacija se igra z njegovimi malinami, on pa nekaj kukr resno dela na pametnem telefonu. Saj razumete, o čem govorim, ne?! Večino fotk, ki jih dobim, itak takoj zbrišem, da jih ne bi kdo videl, ker v nekaterih državah se gre lahko zaradi tega tudi v zapor.

OK, malce pretiravam (ne glede fotk in študentskega nažiganja čez vse mere, glede mojega nezanimanja!), sem spremljal in bil ponosen, danes je pa končno napočil čas, ko so z zadevo zaštartali. Na kickstarterju. In presegli vsa pričakovanja, saj so zastavljeno želeno vsoto 20000$ dosegli v šestih urah. Kar je carsko, pa ne samo za takšno skupino študentov, ki jim je glavni job žurka do podna, posel pa zabava! Če pogledate fotko ekipe spodaj, je prvi vtis ta, da jim ne bi dal niti ovc za čuvat, ker bogvedi kaj bi bogicam naredili (dekle je seveda izzvzeto!), potem pa dobijo takšno idejo in jo uspešno realizirajo!

Kakor koli! Pošten svetlometer košta in ga mora imeti vsak pošten fotograf, ki kaj da nase, oni pa so naredili app za pameten telefon, ki ga ima danes skorajda vsakdo in mu dodali še senzor, ki ga enostavno vtakneš v avdio jack. Plus vse skupaj vrhunsko zdizajnirali do amena! In uspeh je zdaj tu. Malo prej me je naš predragi Markec še poklical, že naklan do boga, saj so začeli praznovati že kmalu potem, ko so začeli kapljati (zaenkrat še) virtualni cekini, kako bo, ko bo cekinov več, bom pa seveda poročal. Kaj dosti drugače kot do zdaj upam da ne, ker zaenkrat sem še vedno močnejši od njega plus vem, kje živi, se pa zna zgoditi, da bo morda kdaj kakšen kofe za spremembo s sabo prinesel …

Vse o njihovem izdelku je zbrano TUKAJ, dodam samo še, da sem ponosen, ko da bi bil del ekipe! Aja, od kod ime njiheva izdelka? Nisem povsem prepričan, ampak domnevam, da je kratica za light meter LM, ker so pa bolj ali manj pristni Dolenjci, ki nam vsem na U vleče …