so letos prišli bolj zgodaj. In skupaj. In prinesli kuuuuup daril! No, saj niso, jasno, a počutil sem se ravno tako, kot da bi bilo to res. Res. Sem poklical preljubo mi soprogo in tako veselo tulil v telefon, da sem končno uspel, da se je tudi ona nalezla mojega veselja. Bila je vesela zame tudi potem, ko sem ji začel razlagati o težki jebi pri plezanju ven, ker me je ves čas pral dež in hladil sneg in sem bil premočen in blaten do kože in sem se pri preoblačenju tresel ko pes na kuzlici in nisem imel rezervnega perila in je Anži panično signaliziral, da tega ne smem govoriti, ker me ne bo več v jamo pustila, a moja soproga ni takšna! Če sem vesel jaz, je vesela tudi ona, a tukaj rahlo prehitevam …
Tale Cink križ me menda navija že od 1. novembra lani, ko smo se prvič spustil do konca njegovega vhodnega brezna kakšnih 110 metrov nižje in bili prepričani, da je nadaljevanje zasuto, ker je bilo tako ozko. Potem sem postal jamar in prepričan, da zdaj bo pa šlo, poskusil, pa seveda ni šlo. Za Cink križ potrebuješ izkušnje in kilometrino, drugače ne gre, je preozko! In sem se še nekajkrat spustil tistih sto metrov plus, tako, za trening, in s strahospoštovanjem opazoval ozko ozko nadaljevanje, poguma za naprej pa ni bilo. Ker dol še nekako prideš, gravitacija pač opravi svoje, gor je pa jeba, ker je vhod v ožino na stropu in se moraš pomikati po centimetrih, da sploh prideš ven, z nogami si ne moreš pomagati, ker bingljajo v zraku, pa pravilno moraš biti obrnjen, da se ne zatakneš, pa paziti moraš, kako postaviš roke, ker v ožini ne moreš več ničesar spremeniti … Ja, s tem sem se ubadal in čakal, da postanem goden za preskus, ko navaden možak postane pravi možak!
Cink križ namreč pri nas v jamarskem klubu JKNM velja za nekakšno prelomnico. Ko prideš na dno (in potem tudi ven, jasno!), greš lahko v vsako jamo! In sem sanjal o tem, kako bom prišel dol in sem težil vsem, ki so sposobni tovrstnega podviga, a se nihče ni odzval. Ker je težko in se jim ni ljubilo. Se jim je pa ljubilo strašiti me, jasno, da sem bil na koncu že povsem prestrašen. Kako moraš, ko si v ožini, izdihniti ves zrak in se potegniti za centimeter ali dva, pa spet nekajkrat vdihniti in globoko in do konca izdihniti in se spet potegniti za centimeter ali dva … Ta stvar je šla že tako daleč, da so se celo stari jamarji malce nalezli našega strahu in jih ni bilo za spraviti v Cinka pa da jih je***!
Ampak, tečen kakor sem in prepričan, da sem pripravljen, kakor sem, sem težil in težil, dokler ni padel današnji datum. Je bil napovedan dež, a Klemna in Anžeta in mene to ni zaustavilo. Zmenjeni smo bili ob devetih zjutraj pri meni na kavici, a sem bil tako nestrpen (ali pa živčen, kakor hočete), da sem se vso noč zbujal in dokončno vstal že ob osmih. Poslal Klemnu sms, da se počutim zelo olimpijsko in da lahko pride že prej in je res prišel in sva kavo požrla na dušek in je adrenalin zaplal že navsezgodaj in ko je prišel Anže, smo že metali stvari v Ladkota …
Seveda smo se ustavili še v trgovini in na bencinski kasneje na kavi, tako da sem začel opremljati zadevo šele ob 11h! Rog je zasnežen, a me to ni motilo, tako sem bil neučakan, da sta se prijatelja še oblačila, ko sem se že začel spuščati v brezno. Sem bil tako globoko, da me tudi Klemnove kepe niso več motile, ko se je začel zabavati na moj račun! Na srečo je začelo še deževati, tako da sta me pustila pri miru, ker sta želela tudi sama čim prej not, dasiravno je bilo v breznu še huje, ker se je ves dež zlival po stenah! A kaj bi to, luknjica nas je čakala. Do prve stopnje smo bili mimogrede in smo se odločili še enega prižgati in malce ritke še dodatno stisniti.
Kdo bo šel prvi?! Klemen je nekam v zrak gledal (čeprav je šel edini na bencinski kakat in je bil torej edini zares pripravljen na izziv!), Anži tudi ni skakal od veselja, da gre prvi, zato sem se v hipni inspiraciji jaz javil. Ker če bi šel kdo drug in bi imel težave, bi mene zagotovo minilo …
Spravil sem se v luknjo in se počasi spuščal dol, ko sem začutil, da sem se spet zataknil. Štrleč kamen, ki bi ga moral obiti oz se spustiti malce nad njim, se mi je zarinil v ritnico in mi trebuh pritisnil ob nasprotno skalo. In ni šlo naprej in ni šlo. Sem pozabil, da Klemen snema in spet natrosil kup kletvic in potem z vzklikom “zdaj ali nikoli” pritisnil – in je šlo. Zdrsnil sem kakšnega pol metra nižje. Adrenalin je tekel v potokih, ko sem začutil, da noge bingljajo v prazno, kakšnega velikega strahu pa ni bilo. Začuda!
Sem se spustil še niže, da sem prišel ven iz glavnega sranja in spomnim sem, da sem bil začuden. Ker zadeva sploh ni bila tako strašna in grozna in oj in sploh … Jasno, potrebno bo še nazaj, a kdo bi takrat mislil o tem. Za mano se je pririnil še Anže, za njim Klemi, ki je imel malce več težav. Bili smo na dnu drugega brezna, nadaljevanje je bilo skozi naslednjo ožino še kakšnih 80 m v globino. Spet se je ponovila prejšnja zgodba: Kdo gre prvi?! Tokrat sem jaz najbolj zavzeto gledal v zrak in je Anže prevzel pobudo. Se je stlačil naprej in opremil do dna! Cink križ je čudovit, fascinanten, ogromen, božanski. Na dnu sem vriskal, priznam. Od veselja. V enem letu, kar sem jamar, sem toliko napredoval, da sem bil na njegovem dnu! Evo, samega sebe sem trepljal po hrbtu od navdušenja! In res ne vem, kakšno darilo bi moral dobiti, da bi se tako razveselil …
Spustili smo se še nekaj metrov poševno in prišli v zadnjo dvorano, oblečeno v blato. Veliko kakor kakšna majhna soba. In se tam za trenutek prepustili vsak svojim mislim, vse pa so bile vzhičene, res. Malo je pomagala še nekakšna figurica, ki jo je tam iz blata naredil kdo ve kdo, potem pa smo se odločili, da bo dovolj.
Prvi jo je odhlačal Anži, s Klemnom pa sva čakala, da mu slediva. Lačna. A sendviči so ostali na dnu prvega brezna. Izvlekel sem čike, bil je samo še eden. Prižgal sem ga, naredil nekaj dimov, ponudil Klemnu, ki je svoje scinil že prej. Ni hotel. Se mi je zdelo čudno, a kaj dosti nisem razmišljal o tem, šele gor se je pokazalo, da nekaj res ni prav. Sem priplezal do ožine in se nekako stlačil skoznjo in zaklical Klemnu, da je frej. Anže pa je odšel proti prvemu breznu. Praskal sem se po riti, še vedno ves navdušen in oh in sploh (našel sem celo en čik, ki ni bil pokajen do konca in je čakal, da se bo odnesel gor in sem ga prižgal in je bilo še za tri dima tobaka!), potem je prisopihal Klemi. Zaskrbljen, vrtelo se mu je. Je mislil, da je pomanjkanje zraka, ker sem bil sam ves poskočen, sva ugotovila, da mu nagaja psiha. Malce strahu po domače. Se je nekako skobacal ven in sva se potem odločila, da bom šel jaz zadnji gor.
[vimeo]http://www.vimeo.com/7507070[/vimeo]
Ni me bilo strah prve ožine, res ne. Pravzaprav sem komaj čakal, da se spoprimem z njo. Sem nekaj podobnega že dal čez v Čaganki, ko sem se zataknil in slišal razbijanje macole na dnu, potem pa nenadoma zgrožen ugotovil, da tako razbija moje srce. Resno! Sem se umiril, pulz se je zmanjšal, potem sem se izvlekel ven. A tokrat sem bil hladen ko šrpicar, “macolo” je slišal Klemi. Malo me je skrbelo zanj, a ko je čez čas zavpil, da se je prebil iz ožine, je skrb izpuhtela. In sem se odpravil za njim. Je bilo vse ok pa to, če idiot ne bi s sabo vzel tudi torbe z vrvjo. Smo se domenili, da jo pustim dol in jo potem potegnemo skupaj gor pa sem mislil malce olajšati prijateljem zadevo in pokazati, kakšen jamarski džek sem že. Sem prikolovratil do ožine in tudi vanjo, ko nenadoma ni šlo več naprej. Nazaj pa tudi ne, jasno. Kot bi bil v nekakšni ozki cevi. Sem poskušal z relativno prosto levo roko osvoboditi žimar na trebuhu, da bi spustil torbo, a ni šlo. Le moč sem izgubljal po nepotrebnem! Vrv je bila tako blatna, da se sploh nisem mogel izpeti, torba pa tako težka, da mi je pas obrnilo postrani in prikovalo ob kamen. Sem poskušal in poskušal, spustil celo parminutni rafal kletvi, pa ni šlo.
No, strahu ni bilo, začuda, ker sem se pač sprijaznil z mislijo, da mi bodo hrano in čike že kako v usta nosili, kakal in lulal bom pa kar v kombinezon, ker je bil itak že ves moker in usran. Sem malce ležal in miroval in razmišljal, kako iz težave, potem pa sem se razjezil in potegnil za kakšnih pet centimetrov višje. In se je izšlo! Saj je trajalo še deset minut, da sem prisopihal ven, a torba ni več držala. Jeza včasih pač pomaga …
Ves moker in blaten sem se vrgel na palačinke Anžetove mamice (evo, mamice so čiste CARICE, to so bile najboljše plačinka ever!), še ne dva pricinil, da sta se modela toliko dvignila, da sem lahko začel razopremljati. V prvem breznu Cinkovega križa sem bil že velikokrat, tudi po dvakrat sem se zaporedoma spustil in dvignil, tokrat je šlo hudičevo hudičevo težko. Premočen, da me niti plezanje ni ogrelo, z bolečimi prsti in razpadlimi rokavicami sem počasi grizel gor in klel, dokler nisem prišel ven, kjer je deževalo ko za stavo. Pa še bolj mrzlo je bilo … A kaj bi to, Klemi je bil že eno uro zunaj in je zakurblal Ladkota, da je bilo v njem toplo in sem nekako preživel.
Doma pa sem moral popraviti tekst za Park in ko sem spočit od jamarije mi misli lepše tečejo in me je urednik celo (čisto zares!) pohvalil, oddal (in še prej napisal, jasno) kolumno za mamo, napisal članek za publikacijo, ki jo bomo izdali o literarni delavnici na Dobu, končno sem zadnji hip napisal in oddal tudi članek za revijo Jamar, celo intervju za Rast sem skoraj končal, a mi ni zneslo do konca. Oprosti Barcia! Res. Saj veš, da ko zamudim vse roke, zelo zelo nate mislim in me vest peče in vse, a jama mi da le določeno količino energije. Ampak Cink križ do dna jo je dal dovolj še za jutri, jutri ti pošljem! Res.
Ej, Cink križ je padu. Saj vem, da ne štekate in da vam dol visi, ampak meni je zdaj vseeno, četudi dedek mraz ne pride in četudi bo Janša še enkrat prvi minister! Tomaž, drži se in hvala, ker si nas zvlekel v tole, na dnu sem se spomnil nate, ki si prvi rinil noter, ko še ožina niti razširjena ni bila in me je kar malo zmrazilo , hkrati pa sem tudi malo fovšem, ker nekaterih tvojih dosežkov ne bom nikoli ponovil. Saj veš, leta pa to … Ampak, spet, boli me, na dnu Cinkija sem bil! 🙂
