Delavci neposredni kulturni proizvajalci pri Gogi se zabavamo, imamo svojo čist zanimivo privatno zgodbo z malo alkohola in veliko smeha …

… potem pa pride direktor in vse pokvari!!!!

Še dobro, da je bil poleg ravno moj prijatelj Robert Kruh, da je to dokumentiral … 🙂

Zadnjič sva z Anžetom nekaj čez polnoč iz brezna plezala in zaslišala jelenov ruk in se pošteno usrala in sem potem to zgodbo prodajal naprej, pa sta se takoj prijavila Robert in Grdin, da bi šli pa mogoče ta petek, ko bo polna luna, malo po Kočevskem rogu vandrat in zveri poslušat.

Ker kot pošten garač v petek zvečer itak nimam kaj početi,  sem pobral še Klemija, s katerim sva odšla najprej na jamarski sestanek in potem še na kebab in potem še na kofe, da sta se vrla pobudnika lahko od posla odtrgala, okoli enajstih zvečer, ko je lunca že polno sijala, pa smo že divjali proti Rogu. Nekje pri Dolenjskih toplicah se je na armaturi prižgala hudičevo močna rdeča lučka, za katero sem ves čas mislil, da pomeni pomanjkanje olja v motorju in sem ga dotakal in dotakal, potem se je pa izkazalo, da signalizira nizek nivo zavorne tekočine. Ki jo je v bistvu dovolj, le kontakti na Ladkotu so zaradi desetletij od njegovega rojstva in zaradi zlorabe v zadnjem letu malce čudni, a fantje tega niso vedeli in so zapaničarili. Da bi jih pomiril, sam zelo suvereno povedal, da so to Rusi naredili nekakšen light-show in da če prižgem radio, da tista lučka utripa po ritmu. Evo, nisem verjel, da bodo padli na to, a so padli in Klemi je prižgal radio. Oglasil se je en star disco komad iz osemdesetih in vsi trije so kot uročeni buljili v tisto rdečo lučko. Sem še malo pojačal volumen, potem pa začel v ritmu z roko mahati pred lučko, ki je tako – utripala. Potem sem še malo nehote zavijugal po cesti, med divjim smehom in vpitjem v avtu pa so se za nami prižgale modre utripajoče luči. Prvič, odkar z Ladkotom vihramo po cestah! Kot zakon spoštujoč občan sem seveda hotel zapeljati k robu ceste in ustaviti a so pametnjakoviči še med smehom vpili name, da ne smem, da moram ustaviti na prvem primernem prostoru. Ki ga ni in ni bilo, potem so se pa prižgale še sirene in sem kar ustavil.

Policista dolgo ni bilo k mojemu vozilu. Saj ga razumem, res, tudi sam bi pred časom k Ladkotu pristopil s strahospoštovanjem. Res. In ko je prišel in zahteval, naj odprem steklo, sem odprl kar vrata, ker sem mehanizem za spuščanje šipe pred kratkim pokvaril. Dal sem mu vozniško in prometno, v katerem imam press izkaznico in izkaznico Društva slovenskih pisateljev, a ga to ni zelo pomirilo, še posebej ni pomirilo njegovega kolega, ki je stal v varni razdalji in je bil pripravljen na vse. Saj ga razumem, pa tudi vi bi ga, če bi videli mojega Ladkota …

No, policist me je vprašal, ali smo jagri. Hja, to gre verjetno z avtomobilom, kaj pa vem, in še preden sem dobro razmislil, kaj odgovoriti, sem kar bleknil, da smo samo jamarji. Saj smo res, a vseeno … Modeli v avtomobilu so prasnili v smeh, jasno, jaz pa sem moral držati resen fris, ko sem opazoval povsem POVSEM zmeden policistov obraz. Bil je korekten, zelo, vljuden, a ko sem mu povedal, kdo smo, je zmrznil. Modeli so se v avtu rolali, policist me je gledal z nerazumevanjem, začel sem se še sam smejati.

“Ne, gospod policist, res smo jamarji.” In sem v dokaz pokazal nalepko jamarskega kluba, ki sem jo napopal na šoferšajbo namesto vinjete.

“Ja, saj to že verjamem, samo ura mi ne gre v račun! Kam pa greste?”

In ker sem že začel z jamarji, sem pač moral nadaljevati, ker če bi rekel, da gremo v Rog poslušat jelenov ruk, bi mi verjetno rektalno izmeril telesno temperaturo. In sem napletel, da imamo v nedeljo akcijo, da raziskujemo novo jamo (kar je res) in da gremo malo teren pogledat. In mu še kar ni in ni šlo v račun, kaj bomo teren ob polnoči pregledovali, a na koncu je vrnil dokumente, nas opozoril, naj vozimo previdno in nas izpustil …

Mi smo še bolj veseli pičili proti vrhu Roga, kjer smo pred rampo pustili vozilo in v lepi luni nadaljevali pot peš. Ker je Robert rekel, da je samo dvesto metrov in da je ful lepa jasa in da bomo uživali … No, zelo uživali nismo, ker nas je bilo strah, kljub temu, da Klemi niti za sekundo ni izpustil prsta s solzilca! Nekje po enem kilometru od tistih dvesto metrov se je pa še spomnil, da je že kar nekaj časa, kar ga je kupil in je malo pritisnil, da vidi, če zadeva še sploh dela in smo potem tekli kot brez glave. Sem ves čas molil, da ne bi res kakšnega medveda zagledali, ker bi Klemi zagotovo začel špricati kot nor in bi najebali le mi, žival bi se nam pa smejala … Vmes je še v edino lužo stopil in se opraskal z robidovjem, potem smo pa že prišli do mrhovišča. Kjer nas je čakala do polovice pojedena košuta. Ki je smrdela do neba. Vsi trije smo popizdili na Roberta, ali je znorel ali kaj, da nas je pripeljal tja, model pa je mrtvo hladno začel fotografirati. Smo že malo posumili, da hoče narediti en tak čuden samomor, ker se je skregal z bejbo, a nam je zatrdil, da ne. Da mu je samo ful kul slikat v mesečini. Halo?! Crknjeno košuto sredi Roga sredi noči?!?!

Smo odpeketali nazaj do Ladkota in na neko drugo jaso, veliko, s prežo, kjer naj bi poslušali ruk. A ker nas je kmalu začelo zebsti (Klemi pa je še lačen postal in je odšel v avto pojets rezervni kebab!), smo sedli v avto in poslušali radio. Robert pa je trapljal okoli in fotografiral, ko se je vrnil, pa nas je vprašal, ali smo slišali jelene. Nismo, jasno, ker smo poslušali radio …

Doma smo bili ob treh zjutraj in bilo je kul, le Ane ni bilo, ki sicer je za akcijo in adrenalin, a ne po hostah. Ker je kukr mestno dete. Ampak, kje v mestu je akcija in kje adrenalin?!? 🙂

draga prijateljica. In dasiravno praviš, da je videz sicer še okej, a da jebeš to, kaj pa valunge pa križ pa še in še, a da se kljub temu ne daš, ti jaz pravim, da se daj! Jebeš vse drugo, res!

In, sam mimogrede, kaj za vraga so valunge?!?!?!

Dođe Mujo kod Hase i vidi veliki gong nasred dnevne sobe i pita ga:

“Koji će ti k*rac gong u dnevnoj sobi?”
Kaže Haso njemu: “Nije to gong nego sat koji govori.”
Muji ništa jasno i Haso da mu pokaže opali iz sve snage u gong,
kad se iza zida začuje glas: “Pizda ti materina, tri su sata ujutro!!”

Končno sem se lahko spustil v njeno nederje. V največjo, najglobljo jamo širše Dolenjske … Začetek je bil krvav, vstajanje ob pol šestih zjutraj, kavo sem kar v Ladkota odnesel, potem pa takoj na bencinsko po olje za motor, ker je že lučka gorela in me je model spraševal, katero olje naj da in je bil odgovor lahak – najcenejše, ker drgač Rus ne zna delati! Pa itak se je potem izkazalo, ko je olje že vetrobransko šipo popackalo (kdo še toči olje pri prižani mašini poleg mene!?), da je lučka gorela zaradi prenizkega nivoja zavorne tekočine, ampak to je že druga zgodba. V Dolenjskih toplicah je bil še mrak, le en idiot je tekal v kratkih hlačah, lepo vas prosim, sem odprl okno, da sem čik ven vrgel in sem ga mimogrede še nazaj v posteljo poslal. Pa da naj si termometer še mimgrede v rit vtakne … Ni razumel, jasno, ampak je bil tiho, z možaki v ladi nivi, stari 20 let se ni za zajebavat, vam povem. Pri Črnomlju v gozd in potem po orto terenu do neuglednega vhoda. Plus Andrej in Franci. Je šlo kot po maslu, štriki blatni kot le kaj, malo dol, malo vodoravno čez ožine, smo se naplezali in nahodili in namatrali, da smo prišli na minus 220 metrov v Klepčevo ožino, ki smo jo nameravali širiti. Ker obeta, iz nje močno piha. Čas se je ustavil, samo blato in macola in špica in premikanje odkrušenih kamnov. Dokler se vse skupaj ni toliko razširilo, da smo se zrinili skozi. Adrenalin je šprical v potokih, potem pa malce uplahnel. 10 metrov dol, v manjšo dvorano z jezercem, potem pa spet nič. Pihalo je pa še vseeno … Andrej je opazil luknjico, kjer bi lahko šlo naprej. Adrenalin je spet poskočil, tokrat je meni pripadla čast biti prvopristopnik. Sem se matral kot žival, a je bilo čudovito. Dasiravno sem pristal v lužo in ko sem se malce razgledal okoli, kaj pametnega za naprej ni bilo videti. Še ena ožina, razpoka, ki mogoče obeta, mogoče ne. Je pa res, da piha. Tako da bomo zadevo še naprej raziskovali. Pot navzgor je bila pa čista muka, a nas zaradi naporov vsaj zeblo ni več, ker smo bili celi blatni in premočeni … V noč sem pokukal nekaj čez osem zvečer, zmatran, da roke nisem mogel več dvigniti. Še par fotk in domov. Ladko se je dobro izkazal, jaz pač žal ne. Okoli desetih sem le še kavo lahko spil, se stuširal in okoli pol enih padel v nezavest. Še nikoli nisem bil tako dolgo v jami in garal. Naporno, a ko bolečine minejo, tudi lepo. Ampak to lahko razumejo le jamarji idioti, drugi ne. Kakor jaz recimo ne razumem štrikanje puloverja ali igranja lota …

Tole sem našel, baje sem bil star nekaj manj kot šest let, ko sem vzel časopis in začel glasno brati. Starša sta se rolala, jasno, glej ga, kako neki blefira, potem pa ugotovila, da menda dejansko berem in je oče z od ponosa solznimi očmi skočil po fotkič in zadevo ovekovečil. Vse skupaj pač nič posebnega, ampak ko gledam “tehniko” in interier, me navdaja občutek, da sem bil otrok v času, ko je Nikola Tesla izumljal elektriko pa to … 🙁