Ko se na Gtalku prehitro tipka …

sara: nop, se je neki med dež sneg mešal pa ne več
me: tle je vsaj mal belo, glih tolk, da sem zjutraj ladkota zakurblal 🙂
sara: e vidiš, pa dela zdele on normalno?
me: ladko? vedno!!! sam na zunaj je revez ves star in tako … kot jaz, recimo 🙂
sara: lepo, sej te stare mašine so vedno najbolj vzdržljive
me: hehehehe, lepo si to povedala!
sara: ha ha

Dober dan. A je to center za pomoč alkoholikom?
Ja, želite prosim?
Kako se naredi bovla?

Samo namesto Pata in Mata sva bila Robert in jaz, drugače pa vse isto kot v risanki! Res. Ko je danes Robert prižgal do mene, da bi šla v Merkur po material in mu v sobi montirala palico za dvigovanje, sem nekako upal, da se nama bo pridružil tudi Suki. Suki je tisti osebek, ki na žur pride, četudi nima niti sekunde prostega časa in je tik pred ločitvijo, če mu rečeš, da bo na žurki mrzlo, čeprav je peč, a se nobenemu ne bo dalo kuriti. Pride tudi na konec sveta in zakuri. In zakuri ko v peklu, to že moram povedati! Drugi primer, ko Suki pride, četudi gnojne vile z neba padajo, pa je, če se dogaja kaj tehničnega. Če hočeš kaj sestaviti ali privijačiti ali zavrtati ali pošvasati … Ni ga potrebno povabiti, le za nasvet ga vprašaš pa je že pri tebi. Enkrat je prišel k meni kanalizacijo čistit, pa ga res nisem vabil, le vprašal sem ga, kako bi totalno zaroštan pokrov jaška dvignil. In ker ima trde orehe rad, je malo razmislil, predlagal dve avtomobilski dvigalki in bil potem nad idejo tako navdušen, da jo je šel direkt v praksi preskusit!

Kakor koli, hotel sem, da Robertu montiramo tisto štango še danes (da neha hoditi k meni na kavo in se po parkrat dvigniti) in hotel sem, da je poleg Suki, da zadeva na koncu vsaj približno funkcionira, kar ni vedno slučaj, če delam samo jaz. A ta država gre počasi u ku***, če tudi Suki nima več časa. Sva ga kibicirala, pa ni šlo in ni šlo. In sva se sama v Merkur odpravila. Nakupila vse vijake, matice, podloške, štange itd, na koncu je Robert kupil še sesalec. V akciji, relativno poceni. Prejšnji jima je eksplodiral, ker je bila vreča za prah enostavno preveč polna! Je Krsto pozabil kupiti novo …

Že z blagajne sva dvakrat tekla še po poseben sveder pa še po nekaj, da naju je bila blagajničarka še posebej vesela, potem sva šla še na kavo in še malo naokoli in je bila ura pol devetih zvečer. Ko ni najbolj pametno v bloku v strop vrtati, a jebiga, Robert se je zapičil, da se bo še danes dvignil, pa če se vsi izselijo! Sva vse premerila, ko sva izbrala primeren prostor na stropu, potem sem vzel tahud vrtalni stroj in zavrtal malo manjšo luknjo, hkrati pa z novim sesalcem prestrezal padajoči omet. Zakaj sem delal oboje? Ker je seveda Robert fotografiral, kaj je pa hotel drugega!?

Vse je bilo ok, dokler nisem začutil, da je sveder zadel v armirno železo. Kar ni dober znak, jasno. Robert seveda ni vedel, kaj je to armirunga in mu je bilo popolnoma vseeno, če se cel blok podre, štanga mora biti v stropu in basta. In sva z drugim svedrom (za železo, jasno) prevrtala armirngo in potem vzela nov sveder v velikosti vložka. Ker me je vmes začela boleti roka (stal sem na stolu in se z eno nogo narahlo opiral na Robertovo novo posteljo, ker če bi stopil na polno, bi se lahko podrla!), je na sceno stopil Robert. In je rinil in rinil, dokler sveder ni zagrabilo železo in se sunkovito zaustavil, njega pa je zavrtelo okoli in okoli. Seveda sem se prestrašil zanj, hkrati pa sem se tudi smejal, saj sem samo človek. Ni zameril. Vsaj ne preveč.

Vmes je nesreča prinesla še Stibrota, katerega vloga je bila tepsti me s cevjo od novega sesalca po riti, da ne bi bilo preveč enostavno, pa pamet soliti, jasno. Saj ne rečem, je imel prav, a vseeno! Na koncu je res vse zgledalo kakor A je to na steroidih!

Sem vrtal in vrtal in se vmes celo ustrašil, da bo zadeva pogledala sosedu v tla, Stibro se je bal, da bo kdo prinorel in nas nabil, ker kalimo mir, Robert je pa silil, naj končamo. In smo končali in enega pricinili in si en viski privoščili, vmes pa vzdihovali od občudovanja, ko smo gledali tisto cev, pricomprano na strop. Potem je Robert ugasnil čik, prav ritualno, res, in se potem previdno previdno parkrat dvignil pod strop. Softič, jasno. Potem sem se na cev obesil jaz, da sem pokazal, kako se stvarem streže, brez strahu, itak, pa še parkrat samo z eno roko.

Jutri bo pa menda sneg, kar je že druga zgodba, ampak če bo že ponoči, bo Ladko še ponoči oral …

Aja, vse fotke Pat Mat Robert!

Največji sovražnik katoliške cerkve na slovenskem je smrekov lubadar … 🙂

Jutri bo eno leto, kar smo se idioti spustili v Cink križ. In so nas dobili in smo naredili jamarski tečaj in smo zdaj jamarji in nam vsakič znova, ko se spomnimo, kako smo se takrat spustili v brezno, postane vroče … No, ampak glavno, da zdaj znamo pa to, ne?!

Ker bodo jutri vsi po britofih in z družinami, smo danes udarili en majhen treningec, ene parkrat v Veliko Vratnico gor pa dol, potem pa klobase. To sva s Klemnom naredila bolj zaradi Roberta, ki rabi kilometrino, midva niti švicnla nisva, res. Napeljali smo dve smeri, da sem se spuščal z Robertom in ga nadziral in bilo je, kot bi gledal sebe spred nekaj meseci! Švic, stokanje, adrenalin, strah, kol v riti, nezaupanje v opremo … Sva bingljala drug poleg drugega in kljub temu, da sem duhovit za popizdit, ga nisem spravil v smeh ne glede na to, kako sem se trudil. Celo enega sem mu stisnil prav glasnega, pa ga kaj dosti ganilo ni …

Kakor koli, spustili smo se čisto do dna in v ožinico, potem spet gor in dol (na dnu smo še ploščico ven zbili, ki je pred malo manj kot enim letom nismo mogli!), potem pa počasi ven, malo pred vrhom je zadišalo po dimu. To je lahko pomenilo le, da je prišel Suki, ki je zakuril, da smo prišli na žerjavico in sem iz Ladkota samo še klobase in rešetko prinesel in imeli smo pojedino, da smo prste lizali, čeprav so bili umazani! Pa nekaj piv, jasno, če je Suki poleg (in Roberta še vedno srček boli in alkohol edini pomaga!), na koncu je pa član Prostovoljnega Gasilskega Društva Kristanova Klemen pogasil ogenj. Pritisk je bil kul, le še kakšno cev morajo dokupiti pa bo …

Pa še k Milanu na zaključni kofe (kjer so že bili Bajsi (R), Krsto z družino in študent Siki) in je šel dan počasi spat … Aja, Sara bi šla definitivno poleg, ker hoče resno akcijo in adrenalin, a ima frišnega fanta in resne akcije menda trenutno ne manjka …

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=-Ba4SIpmQBc[/youtube]

Danes sem bil spet v arestu, tokrat je bilo manj navdušujoče kot zadnjič. Naredil sem klasično napako in povprašal, zakaj ljudje, s katerimi se pogovarjam, sedijo. In nekaterih grehi so hudi, nič ne tajim in jim je bilo kasneje težko pogledati v oči ali jim simpatetično kimati, ko ti razlagajo o svoji nedolžnosti. Kriv noter pa nobeden ni in ko sem jim povedal za anekdoto o nekem ameriškem predsedniku, ki je izbiral kaznjenca za pomilostitev in so mu vsi zatrjevali, da sedijo po krivici, le eden je prostodušno priznal, da je lopov, je predsednik pomilostil njega, da ne bi pokvaril ostalih nedolžnih, se niso najbolj smejali …

Kakorkoli, na tokratni seansi smo ocenjevali njihove umotvore in vsaj eden je nadvse izstopal, tako po dolžini kakor po kvaliteti in vsebini. Zgodba govori o tem, kako nek literarni junak, kaznjenec seveda, odsluži svojo kazen in potem pobije vse, ki so ga spravili v keho. Na zelo izvirne načine, jasno! Pravi Dumajev Grof Monte Christo, le da glavnega junaka avtor ni tako dodelal, da bi se bralec lahko poistovetil z njim oz da bi se mu ta zasmilil …

Kakorkoli, sem povedal svoje mnenje o napisanem in smo se vsi pretvarjali, da napisano nima nobene veze z realnostjo, potem pa mi je bodoči pisatelj, ki bo še kar nekaj dolgih let sedel, prostodušno zaupal, da piše že novo zgodbo, samo da tam bo pa več krvi! In smo se zadebatirali o tem, koliko krvi je dovolj za eno zgodbo, čeprav sem jaz bolj regiral v drugo smer. Da naj raje opiše oz bolj razdela del pripovedi, kjer opisuje svoje občutke, ko je po dolgih dolgih letih spet sedel za volan avtomobila, kar mi običajni (svobodni) smrtniki jemljemo kot nekaj povsem običajnega … Regiral sem že, regiral, a se kaj dosti po mojih navodilih ni dalo obračati in zavijati, zato sem bil kar vesel, ko je bilo konec in so me spet izpustili na prostost …

Pa eno kaznjeniško za pokušino:

Ko zakuri naš Metod,
Dim vali se vsepovsod,
Slovenke, Španke, Finke,
cvrle so se kot palačinke,
treba babe je kuriti pač,
živel Trobec, naš kurjač!

Rest in piece!

Da naj počiva v koščkih in ne v miru, ni moj zatipk! 🙂