Home > Razno > Pobeg

Pobeg

17. februarja 2016

Bolj znanec kot prijatelj je pred leti odprl trgovino s pohištvom. Okej, tu in tam sva kakšen kofe skupaj spila, kar je bilo očitno dovolj, da me je povabil na otvoritev trgovine. In ko sem bil že tam, sem še smetnjak kupil, da sem se oddolžil za tiste tri sendvičke, ki sem jih pojedel. Saj ga nisem zares potreboval, a mi je bil takoj všeč, v obliki starih ameriških smetnjakov, le manjši in plastičen je bil. Torej bolj koš za odpadke za v sobi kot smetnjak …
In mi dobro služi, moram priznati, še vedno ga imam ob mizi. Očitno so desetletja nazaj stvari res bolj kvalitetno izdelovali!
Zakaj blebetam o košu za odpadke? Z znancem, pri katerem sem ga kupil, sem kmalu potem zgubil stike. Mislim, nisva več kofetkala skupaj, čeprav sem ga tu in tam še kdaj videl. Se je vedno z dobrimi avtomobili naokrog vozil, a kmalu potem, ko je odprl trgovino, se je njegov vozni park začel slabšati. Iz meseca v mesec je bilo slabše. Se mi zdi, da je bil na koncu že skoraj v takšnem vozilu, kakršnega jaz trenutno uporabljam za jamarsko vozilo. Kaj dosti o tem nisem razmišljal, mi je pa prijatelj, ki dela na sodišču, nekoč povedal, da sta k temu znancu prišla neka črnogorska izterjevalca, na kratko postrižena, z brazgotinami, vsa mišičasta in potetovirana, ga zagrabila za noge in potunkala v vedro z jupolom, torej barvo za zidove. In je bil par dni v bolnišnici, ampak polizisti, ki so bili njega dni tudi bolj efektivni, se mi zdi, so tista dva črnogorska izterjevalca kmalu našli in priprli. Potem so tistega mojega znanca s trgovino s pohištvom poklicali na prepoznavanje. Prijatelj, ki dela na sodišču, mi je povedal, da so jih kar po sodniških pisarnah pobrali, vključno z njim, in jih postavili v vrsto. Da bi v jupol potunkani lahko prepoznal napadalca. Kar v bistvu ne bi bil težak posel niti za napol slepega, saj so bili vsi z urejenimi frizurami, lepo pobriti, v srajcah, brez tetovaž in nadvse drobni v primerjavi s tistima dvema razbojnikoma, ampak moj znanec s trgovino s pohištvom, pri katerem sem kupil smetnjak, ju kakor ni uspel prepoznati kakor napadalca nanj. Je le v tla gledal in momljal, da ne ve …
Po tistem ga nisem več videl, saj se je z avtom nedolgo zatem v predoru zaletel in zgorel v njem. Na pogreb nisem šel, ker načeloma na pogrebe ne hodim, če ni res nujno, pa res nisva bila prijatelja.
Zadnjič pa od nekoga slišim, da je te dni umrla mama. Torej mama od tistega mojega znanca s trgovino s pohištvom, od katerega sem kupil koš za odpadke, ki mi še vedno dobro služi. Se nisem takoj spomnil tega, šele doma sem se spomnil, ko sem koš zagledal. In sem ga v nekakšnem hipnem napadu patetike (ali česar že) spraznil in opral. Menda šele drugič, kar ga imam. Pa itak je samo za papir in se niti ne maže kaj dosti, plus vrečko imam v njem, ki jo menjam po potrebi. In sem med pranjem smetnjaka malce mislil tudi na človeka, ki ga že dolgo ni več in ki se ga verjetno le malokdo še spomni, kar je umrla tudi njegova mama, pa čedalje manj se ga bodo spominjali. No, jaz se ga občasno bom, imam namreč koš za odpadke, ki sem ga kupil od njega …
Ampak, dovolj patetike! Mali je zadnjič od nekod privlekel tri paličnjake in imamo z njimi same težave. V tri različne posode smo jih že dali, s težavo zelene liste za njih najdemo v tem letnem času, bolj ko jedo, bolj rastejo in moramo iskati večje posode (jutri gremo po eno res veliko v trgovino za male živali!), vsi trije sinovi so non stop na Guglu in se učijo o paličnjakih, zdaj jih že z vodo pršimo, ker se jih menda mora, paličnjaki pa densajo, ko jih zmočimo. Saj v bistvu so kul, včasih tudi pol ure stojimo ob tistem piskru in jih opazujemo, kako čvakajo liste, pa ker jih selimo v večje posode, smo enemu menda tudi nogo odtrgali. Pa mislili smo, da tudi rep, a je imel le zvitega.
Danes je bila pa spet panika, ker sta bila v terariju samo dva in smo mislili, da je enega tamali sin v šolo odnesel, a ga ni, je povedal takoj, ko se je vrnil iz šole, potem smo ga pa na stropu našli. Je šel malo na sprehod menda, kaj pa vem. Ampak s pobegi bo zdaj konec, smo boljši pokrov naredili plus po nov pisker gremo, kakor sem že rekel, ker zdaj so v posodi za ribe, za katero smo mislili, da bo posoda za solato, ko bodo ribe crknile … Saj v bistvu niso crknile, temveč so se le pokvarile, ampak to je pa že povsem druga zgodba …

20160216_203705

  1. 18. februarja 2016 at 04:09 | #1

    Hehehe, kako čudovit in briljanten nasvet, ampak res! Edin problem je ta, da če bi ženi vrtnice nosil, bi se sam sebi zdel kriv za neki, kaj šele njej … 🙂

  2. Marko Z.
    17. februarja 2016 at 23:26 | #2

    … ženi vsak dan kupiš vrtnico. In ji daš samo cvet in nekaj cm stebla. Ostalo pa paličnjakom. dve, ma kaj dve… tri muhe na enkrat!

Comments are closed.